Jedro

Tožnik v primeru, da je bil prijavljen projekt na drugem (kasnejšem) pozivu izbran za sofinanciranje, ni upravičen do (dvojnega) financiranja. To izhaja že iz načela gospodarne porabe javnih sredstev, kot ga določata tako 2. člen ZJF kakor tudi 4. člen ZJN-3 v zvezi s tretjim odstavkom 106.f člena ZJF. V ponovljenem postopku bo zato morala toženka pred odločitvijo ugotoviti vse pravno pomembne okoliščine za pravilno uporabo prava, in sicer poleg okoliščin sofinanciranja tožnikovih projektov tudi njuno medsebojno povezanost ter to v obrazložitvi svoje odločitve ustrezno pojasniti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za kulturo št. 6110-284/2018/2 z dne 4. 7. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo vlogo, prispelo na projektni razpis z oznako JPR-UM-18 - področje glasbene umetnosti, podpodročje Organizacija koncertov in glasbenoscenskih predstav, z naslovom A..

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ tožnikovo vlogo zavrgel na podlagi petega odstavka 117. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) v zvezi z 10. členom Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov (v nadaljevanju Pravilnik), ker ne izpolnjuje pogoja iz 12. točke 6.1. podpoglavja Javnega razpisa za izbor kulturnih projektov na področjih umetnosti, ki jih bo v letu 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo – JPR-UM-2018. Navaja, da je tožnik prijavil projekt z naslovom B., ki ga Ministrstvo za kulturo sofinancira na podlagi javnega poziva za izbor kulturnih projektov mednarodnega sodelovanja na področju umetnosti, ki jih bo v letu 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (JCP-MED-UM-2018)

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo iz vseh razlogov prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o zadevi tako, da njegovi vlogi ugodi, podrejeno pa naj zadevo vrne toženki v ponoven postopek in odločanje drugi strokovni komisiji.

4. Uveljavlja, da je izpodbijani sklep tako pomanjkljivo obrazložen, da se ga ne da preizkusiti. Trdi, da bi morala toženka o njegovi vlogi odločiti vsebinsko, saj je pravočasna in popolna in je ni vložila neupravičena oseba. Ker se je toženka v obrazložitvi do vloge vsebinsko opredelila, je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Zatrjuje še kršitev iz 2., 14., 22., 24. in 25. člena Ustave RS ter 1. člen Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in 13. člena EKČP. 5. Trdi, da na razpis ni prijavil že izbranega projekta v smislu določb Javnega razpisa, saj te drug razpis omenjajo v pretekliku. Projekt A. je namreč prijavil na razpis JPR-UM-2018 19. 3. 2018, to je več kot mesec dni pred objavo razpisa JCP-MED-UM-2018, na katerega je prijavil projekt B. in ki je bil odprt 23. 4. 2018. 6. Navaja, da prijava B. predstavlja le manjši del A., tako po obsegu programa kakor tudi po stroških. Prijavi tudi vsebinsko nista enaki. Meni, da bi toženka pri odločanju morala upoštevati, da so se roki za prijavo iztekli še preden je bil znan rezultat kateregakoli od obeh razpisov, ter podrobno preučiti dokumentacijo ali pa skladno s Pravilnikom zahtevati dopolnitev ali uskladitev prijave A.. Če se iz tega projekta izdvoji vse, kar je bilo prijavljeno kot B., ta še vedno v celoti izpolnjuje razpisne pogoje JPR-UM-2018. Da ni prijavil projekta, ki je bil že izbran, ponazarja s tabelama, v katerih primerja razpisa in programa ter razrez prihodkov in odhodkov po obeh razpisih.

7. Toženka v odgovoru tožbi nasprotuje in med drugim navaja, da se razpis JPR-UM-2018 in poziv JCP-MED-UM-2018 v izogib dvojnega financiranja medsebojno izključujeta. S pravnomočnostjo odločbe št. 6110-575/2018/4 z dne 21. 5. 2018, s katero so bila tožniku za izvedbo programa B. na javnem pozivu JCP-MED-UM-2018 odobrena sredstva v višini 50.000,00 evrov, so nastopile okoliščine, zaradi katerih tožnik ne izpolnjuje več splošnih pogojev javnega razpisa, zato je njegovo vlogo zavrgla. Vztraja, da gre v primeru obeh prijav za isti projekt, kar tožnik na več mestih tudi sam navaja. Trdi, da tabela na 7. strani tožbe ne prikazuje vsebinsko razdelanih postavk, ki bi omogočale ugotavljanje dvojnega financiranja, ter da je sum dvojnega financiranja očitno izkazan v tabeli na 6. strani tožbe, saj tožnik v razpisu in pozivu navaja isti programski strošek za izvedbo koncertov in spremljevalnega programa, kakor tudi pri stroških dela, opreme in delovanja.

8. Tožnik je v nadaljevanju vložil dve pripravljalni vlogi, 7. 12. 2018 in 15. 2. 2019, v katerih vztraja pri dosedanjih navedbah. Med drugim trdi, da je nastala situacija posledica toženkinega načina odločanja. Tožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločbe dopolnjuje s sklicevanjem na sodbo tega sodišča I U 251/2018 z dne 18. 12. 2018. Navaja tudi sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah Mirovni inštitut in Proplus ter z njima povezan članek dr. Mateja Avblja v Pravni praksi.

9. Toženka v odgovorih z dne 19. 12. 2018 in 11. 3. 2019 nasprotuje tožnikovim navedbam. Med drugim opisuje naravo in postopek odločanja o sofinanciranju. Navaja tudi podatke o predhodnem sofinanciranju festivala A..

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče je v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da so postopki sofinanciranja iz javnih sredstev na podlagi javnega razpisa, za kar gre tudi v obravnavanem primeru, specifičen tip upravnega spora. Odločanje na podlagi javnega razpisa namreč nima značaja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), temveč gre za odločanje o „drugi javnopravni stvari“. To predvsem pomeni, da se pri odločanju o taki stvari določbe ZUP uporabljajo smiselno in kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Po stališču sodne prakse je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovnotehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev (prim. sodbe tega sodišča I U 1162/2016, I U 506/2016, I U 508/2016).

12. Med temeljne procesne garancije poštenega postopka spada tudi zahteva po obrazloženosti upravnega akta, saj brez obrazložitve, ki omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve, ni mogoče učinkovito varstvo ustavnih pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS. Obrazložitev mora zato tudi v primeru, kakršen je obravnavani, obsegati vse pravno odločilne razloge, ki so organ vodili k odločitvi. O tem obstaja obširna upravnosodna praksa tega sodišča (npr. sodbe I U 508/2016, I U 309/2018, I U 1414/2018, I U 758/2018).

13. Tožnik utemeljeno uveljavlja, da se izpodbijanega sklepa zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti. Toženka namreč svojo odločitev o zavrženju tožnikove vloge opira na določbo razpisnih pogojev, iz katere izhaja, da se za upravičeno osebo za sodelovanje na razpisu šteje le oseba, ki ne prijavlja projekta (ali njegove nadgradnje), ki je že bil izbran na drugih tam opisanih programskih ali projektni razpisih nosilcev javnega sofinanciranja1. V zvezi s tem pa v obrazložitvi, ki v pretežnem delu vsebuje prepis vsebine 6.1. podpoglavja Javnega razpisa, ugotavlja le, da je tožnik „prijavil projekt z naslovom B., ki je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo na podlagi javnega poziva za izbor kulturnih projektov mednarodnega sodelovanja na področju umetnosti, ki jih bo v letu 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo (oznaka poziva JCP-MED-UM-2018)“.

14. Sodišče se strinja s tožnikom, da je navedena obrazložitev tako pomanjkljiva, da ne omogoča vsebinskega preizkusa zakonitosti izpodbijanega sklepa, saj na podlagi navedenih ugotovitev upravnega organa ni mogoče preizkusiti, ali je zaključek organa, da tožnik ne izpolnjuje razpisnega pogoja iz točke 12 podpoglavja 6.1. Javnega razpisa, po dejanski in materialnopravni plati pravilen. Iz navedenega obrazložitve izpodbijanega akta namreč ni mogoče razbrati niti tega, v čem naj bi bil projekt B. povezan s prijavljenim projektom A., niti ali je tožnik dejansko prijavil projekt (oziroma njegovo nadgradnjo), ki je že bil izbran za sofinanciranje na programskih ali projektnih razpisih oziroma pozivih. Že navedeno po presoji sodišča zadostuje za ugotovitev, da je izpodbijani sklep nezakonit iz razloga po 2. točki tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP, tožba pa zato utemeljena.

15. Glede na navedeno pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče ni vsebinsko preizkušalo utemeljenosti tožbenih navedb, s katerimi tožnik pojasnjuje razmerje med obravnavanim projektom A. in projektom B., za katerega hkrati trdi, da ga je prijavil na kasnejši javni razpis (pravilno poziv, op. sodišča) JCP-MED-UM-2018, ki je bil objavljen šele po preteku roka za prejem ponudb na obravnavanem javnem razpisu, torej da ni prijavil projekta, ki je že bil izbran za sofinanciranje.

16. Sodišče je tako ravnalo neglede na toženkine navedbe v odgovoru na tožbo, s katerimi dopolnjuje pomanjkljive razloge v izpodbijanem aktu. Razlogi za sprejeto odločitev morajo namreč biti navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Z dopolnjevanjem razlogov, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akti, bi bila tako tožniku odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva. Odgovor na tožbo je zato namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe.

17. Z vidika razlage materialnega prava pa zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka sodišče dodaja, da se strinja s tožnikom, da je razpisni pogoj iz točke 12 podpoglavja 6.1. Javnega razpisa mogoče razlagati le tako, da do sodelovanja na javnem razpisu ni upravičena tista oseba, katere prijavljen projekt (ali njegova nadgradnja) je bil že pred prijavo izbran za sofinanciranje. To namreč izhaja iz besedila in umeščenosti tega razpisnega pogoja. Na tako razlago napotuje že naslov 6. poglavja Javnega razpisa „Pogoji za sodelovanje na razpisu“, saj kaže na to, da so v tem poglavju določeni pogoji, ki jih mora vsak prijavitelj izpolnjevati ob prijavi na razpis. Tak zaključek potrjuje tudi besedilo prvega odstavka 6.1. podpoglavja „Splošni pogoji“, ki določa, da se na razpis lahko prijavijo le prijavitelji (upravičene osebe), ki izpolnjujejo v nadaljevanju naštete pogoje, med katerimi je kot 12. točka tudi pogoj, na katerega se opira izpodbijana odločba. Da gre za pogoj, ki mora biti izpolnjen ob prijavi na razpis, pa nenazadnje izrecno izhaja tudi iz besedila navedene 12. točke, ki določa, da so prijavitelji lahko le osebe, ki „ne prijavljajo projektov (ali njihove nadgradnje), ki so že bili izbrani (...)“. Po presoji sodišča namreč izrecna uporaba preteklega časa in poleg tega še členka „že“ nedvomno kaže na to, da so iz sodelovanja na razpisu izključeni le tisti prijavitelji, ki prijavljajo projekt (ali njegovo nadgradnjo), ki je bil že pred prijavo izbran za sofinanciranje.

18. Navedeno pa ne pomeni, da je tožnik v primeru, da je bil prijavljen projekt na drugem (kasnejšem) pozivu izbran za sofinanciranje, upravičen do (dvojnega) financiranja. To izhaja že iz načela gospodarne porabe javnih sredstev, kot ga določata tako 2. člen Zakona o javnih financah (ZJF), kakor tudi 4. člen Zakona o javnem naročanju (ZJN-3) v zvezi s tretjim odstavkom 106.f člena ZJF. V ponovljenem postopku bo zato morala toženka pred odločitvijo ugotoviti vse pravno pomembne okoliščine za pravilno uporabo prava, in sicer poleg okoliščin sofinanciranja tožnikovih projektov tudi njuno medsebojno povezanost ter to v obrazložitvi svoje odločitve ustrezno pojasniti.

19. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Sodišče se pri tem ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih navedb, saj to za odločitev ni bilo potrebno. Odločilo je brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in tožnico je v postopku zastopala odvetniška družba, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22% DDV pa je upravičen do povračila stroškov postopka v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Skladno z 12. točko splošnih pogojev za sodelovanje na razpisu, ki so določeni v 6.1. poglavju Javnega razpisa, se na razpis lahko prijavijo le prijavitelji (upravičene osebe), ki ne prijavljajo projektov (ali njihove nadgradnje), ki so že bili izbrani na programskih ali projektnih razpisih oziroma pozivih Ministrstva za obdobje od leta 2015 do vključno 2018, na razpisih Slovenskega filmskega centra javne agencije RS, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Javne agencije za knjigo RS in drugih ministrstev (pri čemer ta pogoj ne velja za podpodročje Postprodukcija na področju uprizoritvenih umetnosti)