Jedro

Rok za uveljavljanje sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja na podlagi sporazuma strank o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi je začel teči na dan, ko je tožnica sporni sporazum podpisala (saj je bila že tedaj seznanjena z obstojem možnih kršitev njenih pravic) in ne šele, ko ji ga je tožena stranka vročila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se tožba tožeče stranke zavrže in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica sporni sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko sklenila že 30.12.2005. Po 79. členu ZDR mora biti namreč sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi sklenjen v pisni obliki in v takem primeru velja, da je pogodba sklenjena, ko listino podpišejo vsi, ki se z njo zavezujejo. Sporni sporazum zato ni mogel biti sklenjen 30.12.2005, saj tega dne direktor tožene stranke ni bil prisoten in ga zato tudi ni mogel podpisati. Prav iz tega razloga tistega dne sporni sporazum tožnici ni bil vročen, temveč ji je bil vročen šele 5.1.2006, ko se je oglasila v prostorih tožene stranke v Mariboru. Ni ji pa znano, kdaj je tožena stranka sporni sporazum dejansko podpisala. Zaradi tega je mnenja, da tožnici ne glede na datum podpisa spornega sporazuma s strani tožene stranke, rok za vložitev tožbe ni mogel začeti teči pred vročitvijo sporazuma, t.j. pred 5.1.2006, saj je logično, da se mora stranka pred sestavo kakršnegakoli pravnega sredstva najprej temeljito seznaniti in proučiti akt, zoper katerega namerava vložiti pravno sredstvo. Stališče sodišča, da je kljub temu v tem času tekel tožbeni rok, je zato nerazumno.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da v obravnavani sporni zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov, je tožnica s tožbo uveljavljala razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi omenjeni sporazum, ki ga je podpisala dne 30.12.2005, podpisala zaradi grožnje tožene stranke, kar pomeni, da gre pri podpisu spornega sporazuma za napako volje. Ker je tožnica tožbo po svoji pooblaščenki vložila šele 1.2.2006, torej izven roka, kot ga določa 3. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002), je skupaj s tožbo vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker naj bi rok za vložitev tožbe zamudila iz upravičenega vzroka, saj je njena pooblaščenka odločbo o odobreni brezplačni pravni pomoči prejela šele 31.1.2006. Vendar, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi z obravnavanjem predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je bil za tožnico izpodbijani sporazum sporen že takoj po sklenitvi, in kljub temu, da je bila tožnica seznanjena s prekluzivnim rokom iz 204. člena ZDR za vložitev tožbe najkasneje dne 9.1.2006, kar izhaja iz dopisa Inšpektorata, delo Območne enote Maribor, je šele dne 25.1.2006, torej šele čez 16 dni vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč. V posledici tega je tudi tožničina pooblaščenka, ki je bila določena za nudenje pravne pomoči, tožbo vložila prepozno. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi ugotovilo, da prepozno sprejeta odločba o odobreni brezplačni pravni pomoči ni upravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje, zato je tožničin predlog s sklepom opr. št. 21/2006 z dne 11.4.2006, utemeljeno zavrnilo. Ta sklep sodišča je bil s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 857/2006 z dne 26.10.2006 potrjen, kar pomeni, da je bil tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravnomočno zavrnjen. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, ko je tožbo tožnice zavrglo kot prepozno, ker niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bil tožnici sporni sporazum s strani tožene stranke vročen šele dne 5.1.2006 in da zato rok za vložitev tožbe ni mogel začeti pred navedenim datumom, pa je potrebno poudariti naslednje. Za presojo vprašanja, ali je bila tožba vložena pravočasno v 30-dnevnem prekluzivnem roku, kot to določa 3. odst. 204. člena ZDR, je bistvenega in odločilnega pomena ugotovljeno dejstvo, da sporni sporazum nosi datum dne 30.12.2005, ko naj bi ga podpisale obe stranke. Pri tem zato ni pomembno, kdaj je bil ta sporazum tožnici vročen, saj je le-ta dejansko že z dnem podpisa sporazuma bila seznanjena z obstojem možnih kršitev njenih pravic s strani tožene stranke. Ker po določbi 3. odst. 204. člena ZDR 30 dnevni rok za uveljavljanje sodnega varstva začne teči z dnem vročitve oziroma od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice (v konkretnem primeru z dnem podpisa spornega sporazuma), je potrebno ugotoviti, da je 30 dnevni rok za vložitev tožbe na strani tožeče stranke pričel teči dne 31.12.2005. Sicer pa je potrebno tudi opozoriti, da je tožnica že v tožbi navajala, da uveljavlja razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 30.12.2005 ravno iz razloga, ker naj bi sporni sporazum podpisala zaradi grožnje tožene stranke, zaradi česar je zatrjevala, da gre pri podpisu sporazuma za napako volje. Ker ni sporno, da je tožnica sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi podpisala 30.12.2005, to pomeni, da je že takrat vedela, da gre pri njenem podpisu za napako volje. Pritožbena zatrjevanja tožeče stranke, da naj bi rok za vložitev tožbe začel teči kasneje in ne šele ob podpisu spornega sporazuma, so zato neupoštevne.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. člen ZPP).

Ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni bil potreben, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške tega odgovora (1. odst. 165. člen ZPP).