Jedro

Po določbi 2. odstavka 274. člena ZUP se izda odločba o razveljavitvi odločbe le po uradni dolžnosti. Da bi izvršitev izreka odločbe o gradbenem dovoljenju pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje, pa iz navedene odločbe ne izhaja. Ničnostni razlog iz 2. točke 279. člena ZUP zato ni podan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 4.3.2002. Z njo je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za ukrepanje po nadzorstveni pravici (1. točka izreka), predlog tožnika za izrek ničnost odločbe Upravne enote S. z dne 15.2.1999 pa zavrnila (2. točka izreka). Glede zavrženja tožnikove zahteve za razveljavitev odločbe, enotnega dovoljenja za gradnjo po nadzorstveni pravici, je tožena stranka navedla, da je tožnik dne 28.9.2001 vložil zahtevo po 2. odstavku 274. člena ZUP, iz razloga očitno prekršenega materialnega zakona (določb ZGO in Odloka o PUP). Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po navedeni zakonski določbi, pa je možna le po uradni dolžnosti in to v roku enega leta od izdaje in vročitve izpodbijane odločbe. Ker tožnik ni bil upravičen vložiti zahtevo po 2. odstavku 274. člena ZUP, poleg tega pa je pretekel tudi rok za ukrepanje po nadzorstveni pravici iz razloga očitne kršitve materialnega predpisa, je tožena stranka njegovo zahtevo zavrgla. V zvezi z zavrnitvijo tožnikovega predloga za izrek ničnosti odločbe po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP pa je navedla, da mora biti akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja usmerjen na organ, ki odloča o konkretni zadevi in ki zaradi takega nedovoljenega ravnanja izda odločbo. Takšna konkretna prisila na organ, ki je izdal odločbo ni izkazana in tožnik tega ne izpostavlja, pač pa nedovoljeno ravnanje očita upravnemu organu samemu, tako da za izrek ničnosti v danem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in soglaša z razlogi izpodbijane odločbe. Ker je tožnik neupravičeno podal zahtevo za razveljavitev upravne odločbe po 2. odstavku 274. člena ZUP, je odločitev o zavrženju pravilna. Neutemeljena pa je tudi tožba zoper odločbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na izrek ničnosti odločbe iz razloga po 5. točki 297. člena ZUP. V tožbi tožnik uveljavlja tudi ničnosti razlog iz 2. točke 297. člena ZUP, vendar tudi po tej zakonski določbi ničnostni razlog ni podan.

Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo. Navaja, da je v postopku nekdo zlorabil pooblastila, storil kaznivo dejanje, ker je v odločbi, enotnem dovoljenju za gradnjo, navedena očitna laž, da je odločba izdana na podlagi njegovega soglasja kot mejaša, kar pa se je kasneje pri graditvi izkazalo, da ne drži. Očitno je prvostopni upravni organ izdal odločbo, ki v izreku ni enaka gradbenim načrtom in izmeram, kar pa ni mogel vedeti vse dokler ni bila gradnja delno izvedena. Soglasje, ki ga je dal dne 23.2.1998 za gradnjo, je bilo dano k zadevi, ki se je pri Upravni enoti S. vodila in je bila v tej zadevi že izdana odločba z datumom 30.3.2003. Nikakor ni mogla upravna enota uporabiti navedenega soglasja v postopku izdaje predmetnega enotnega dovoljenja za gradnjo. Zato je upravni organ pri odločanju ravnal nezakonito in bi ta dejstva lahko ugotovil, če bi izvedel postopek za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, kar je tudi zahteval. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V izpodbijani sodbi je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik po določbah 2. odstavka 274. člena ZUP ni upravičen za vložitev zahteve za razveljavitev enotnega dovoljenja za gradnjo po nadzorstveni pravici. Navedlo pa je tudi pravilne razloge zakaj ničnostna razloga po 2. in 5. točki 297. člena ZUP v obravnavanem primeru nista podana.

Po 2. odstavku 274. člena ZUP lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Vendar se po določbi 2. odstavka 274. člena ZUP izda odločba o razveljaviti odločbe le po uradni dolžnosti. Zato je v tem primeru, ko je zahtevo po navedeni zakonski določbi vložil tožnik, to bil razlog za zavrženje njegove vloge. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je v obravnavanem primeru tudi za ukrepanje po uradni dolžnosti že potekel rok iz 1. odstavka 277. člena ZUP, po katerem se odločba o razveljavitvi po 2. odstavku 274. člena lahko izda v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru ničnostna razloga po 2. in 5. točki 279. člena ZUP nista podana. Na podlagi ničnostnega razloga iz 2. točke 279. člena se izreče za nično odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Da bi izvršitev izreka odločbe o enotnem dovoljenju za gradnjo pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje, pa iz navedene odločbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne izhaja. Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tudi tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Po tej določbi se odločba izreče za nično, če je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da mora biti akt prisiljenja ali drugega nedovoljenega ravnanja po citirani določbi usmerjen na organ, ki odloča o konkretni zadevi, ki zaradi takšnega nedovoljenega ravnanja izda odločbo. Takšna konkretna prisila na organ, ki je v tej zadevi odločil, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazana. Tožnik v tožbi, kakor tudi v pritožbi očita nedovoljeno oziroma nezakonito ravnanje prvostopnemu upravnemu organu, o tem, da naj bi v odločbi navedel neresnična dejstva, kar pa ni razlog za izrek ničnosti po 5. točki 1. odstavka 279. člena ZUP.

Na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikov pritožbeni ugovor, da kot mejaš ni dal soglasja h gradbenemu dovoljenju, in da je bilo soglasje dano k drugi zadevi. Tožnik torej ugovarja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni razlog za izrek ničnosti odločbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.