Jedro

V tem pritožbenem postopku, ko se odloča o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o predlagani začasni odredbi, ni mogoče presojati pritožbenih ugovorov glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe, saj se ti nanašajo na odločitev o glavni stvari, ki ni predmet tega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe (ki jo je tožeča stranka vložila po vložitvi tožbe v tem upravnem sporu, in sicer dne 7. 1. 2013), s katero je tožeča stranka zahtevala, da sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloži izvršitev odločbe tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Kranj, št. 0610-2921/2012-8-30007 z dne 18. 7. 2012, do izdaje pravnomočne odločbe. S prvostopenjsko upravno odločbo, ki jo tožeča stranka izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, je bilo tožeči stranki na podlagi drugega odstavka 15. člena v povezavi s prvim odstavkom 16. člena Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (v nadaljevanju ZTZPUS-1) naloženo, da odpravi neskladnosti pri tam navedeni opremi oziroma strojih, ki so bili dobavljeni družbi A., d. o. o., tako, da zanje sestavi ustrezne ES izjave o skladnosti v skladu s točko A. Priloge 2 in zagotovi, da izjave spremljajo stroje, zagotovi, da jih spremljajo navodila v skladu s točko 1.7.4. Priloge 1 ter jih označi z oznakami, kot je določeno v točki 1.7.3. Priloge 1 Pravilnika o varnosti strojev (1. točka izreka). V 2. točki izreka prvostopenjske odločbe je bilo tožeči stranki naloženo, da odpravi neskladnosti pri tam navedenem stroju, ki je bil dobavljen družbi A., d. o. o., tako, da zanj zagotovi, da ga spremlja ES izjava o skladnosti ter navodila v slovenskem jeziku. Odločeno je bilo še, da se predlogu za podaljšanje roka ne ugodi, da je rok za izvršitev odločbe 20 dni po prejemu odločbe in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (3., 4. in 5. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 0211-82/2012-9-MC z dne 26. 10. 2012, pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo zavrnila.

2. V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka zgolj s splošnimi navedbami, ki so v celoti identične tožbenim ugovorom, ni izkazala nastanka težko popravljive škode v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka tudi ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljeno opravičevale odložitev odločbe, zato bi izdaja začasne odredbe nesorazmerno posegla v javno korist. 3. Zoper sklep sodišča prve stopnje tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi smiselno ponovi navedbe, s katerimi v tožbi izpodbija prvostopenjski upravni akt, pojasnjuje dejanske okoliščine primera in navaja zakaj po njenem mnenju izpodbijana odločba ni zakonita. Navaja, da je „dosedanja predstavitev zadeve zagotovo v okviru izkaza standarda težko popravljive škode, če bi v opisani situaciji morala plačevati kazni, ki bi bile odrejene z odločitvijo o izvršbi kot vsebino tako imenovanega nadomestnega dejanja“. Predlog za izdajo začasne odredbe je vložila iz razloga procesne previdnosti ob dejstvu, da nasprotovanje inšpekcijski odločbi v upravnem postopku ni učinkovalo, prepričana pa je, da bo sodna obravnava izkazala, da je njeno zatrjevanje utemeljeno. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po navedeni določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe se presoja le njena utemeljenost glede na navedene zakonsko določene pogoje, kar je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni izpolnjen pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, saj tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, ki bi ji nastala z izvršitvijo izpodbijane inšpekcijske odločbe. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka s splošnimi navedbami, da ji bo v primeru realizacije izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v obravnavanem primeru ni izkazala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da se v postopku za izdajo začasne odredbe ne more spuščati v presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

9. Ker za izdajo začasne odredbe ni bil izpolnjen že zakonski pogoj nastanka težko popravljive škode, po presoji Vrhovnega sodišča sodišču prve stopnje niti ni bilo treba presojati, ali je v tem primeru skladno z načelom sorazmernosti prizadeta tudi javna korist (drugi stavek drugega odstavka 32. člena ZUS-1).

10. Na odločitev Vrhovnega sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor, „da je dosedanja predstavitev zadeve zagotovo v okviru izkaza standarda težko popravljive škode, če bi v opisani situaciji morala plačevati kazni, ki bi bile odrejene z odločitvijo v izvršbi kot vsebino tako imenovanega nenadomestnega dejanja“. Takšen razlog, s katerim utemeljuje težko popravljivo škodo, tožeča stranka navaja šele v pritožbi.

11. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da razlogov, s katerimi utemeljuje težko popravljivo škodo, tožeča stranka ne more dopolnjevati šele v pritožbi, saj mora vse razloge za izdajo začasne odredbe navesti že v zahtevi za njeno izdajo. Zato Vrhovno sodišče razloga, ki ga je tožeča stranka navajala šele v pritožbi, ni presojalo.

12. V tem pritožbenem postopku, ko se odloča o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o predlagani začasni odredbi, tudi ni mogoče presojati pritožbenih ugovorov glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe, saj se le-ti nanašajo na odločitev o glavni stvari, ki ni predmet tega postopka.

13. Glede na to, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.