Jedro

Rok iz 5. odstavka 40. člena ZBPP je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Pristojni organ mora zahtevo, ki ni vložena v predpisanem roku, skladno z določbo 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavreči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Krškem, Organ za brezplačno pravno pomoč, odločilo, da se zahteva tožnika za odmero in plačilo stroškov zastopanja upravičenke A.A. po odločbi opr. št. Bpp 473/2008 z dne 29. 7. 2008, zavrne. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bil tožnik z odločbo opr. št. Bpp 473/2008 z dne 29. 7. 2008 določen za izvajanje pravne pomoči upravičenki, in sicer za pravno svetovanje, ki presega prvi pravni nasvet, za sestavitev in vložitev ustrezne tožbe, za pravno zastopanje pred sodiščem prve stopnje in za oprostitev plačila sodnih taks. Tožnik je nato z vlogo, poslano priporočeno dne 11. 4. 2011, priglasil nastale stroške. Po tem je bil tožnik dne 17. 5. 2011 pozvan, da se izjasni glede okoliščin o priglasitvi stroškov glede na 5. odstavek 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04-UPB in 23/08, v nadaljevanju ZBPP). Tožnik je na poziv odgovoril, vendar v odgovoru ni podal opravičljivih razlogov glede priglasitve stroškov po poteku zakonsko določenega roka. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na 40. člen ZBPP, v katerem je določeno, da v primeru, če oseba, ki je izvajala pravno pomoč napotnice s priglašenimi stroški ne vrne v roku 8 dni od dneva, ko je bila napotnica popolna, ni upravičena do povračila stroškov. Pojasni še, da je bila, kot izhaja iz odločbe o brezplačni pravni pomoči, brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) odobrena za izvajanje pravne pomoči za sestavitev in vložitev ustrezne tožbe, za pravno zastopanje pred sodiščem prve stopnje in za oprostitev plačila sodnih taks, kar vse je bilo končano s prejemom prvostopenjske sodne odločbe, ki jo je tožnik nesporno prejel 31. 3. 2011. Temu podatku pa tožnik tudi ni nasprotoval. Glede na vse navedeno je tožnik vložil zahtevo za nagrado po izteku roka, določenega v ZBPP, in zato ni upravičen do plačila.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo. Meni, da pri izdaji sklepa materialni predpis ni bil pravilno uporabljen, kršena so bila pravila postopka, pa tudi dejansko stanje je bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno. Razlaga tožene stranke, da je 8 dnevni rok za vračilo napotnice pričel teči z dnem, ko je tožnik prejel prvostopenjsko sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici, je napačno. Odvetnik ima namreč po prejemu odpravka sodbe do stranke še obveznosti, da pojasni vsebino in posledice sodbe za stranko, opraviti pa mora tudi izračun stroškov. Rok 8 dni iz 5. odstavka 40. člena ZBPP je treba zato razumeti tako, da začne teči v razumno kratkem roku po prejemu odpravka sodbe. Sklicuje se tudi na sodno prakso. Tožnik je tako stranko povabil na razgovor, ki je bil opravljen dne 10. 4. 2011, stroški pa so bili priglašeni 11. 4. 2011. Meni, da tožnik tako zahteve za nagrado za opravljene storitve ni priglasil po poteku predpisanega roka. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov tega spora.

Tožena stranka je sodišču poslala spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik prvostopenjsko sodbo št. 8/2011, izdano s strani Okrajnega sodišča v Sevnici dne 28. 3. 2011, prejel 31. 3. 2011 (v tožbi napačno navaja 31. 5. 2011) in da je bila vloga za odmero in plačilo nagrade poslana s priporočeno pošto dne 11. 4. 2011, tožena stranka pa jo je prejela dne 12. 4. 2011. V ZBPP je v 1. odstavku 40. člena določeno, da je izvajalec BPP dolžan napotnico po končani opravi storitve pravne pomoči predložiti strokovni službi za BPP, organizirani pri vsakem pristojnem sodišču. V primeru, če izvajalec BPP ne vrne napotnice v roku 8 dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila storitev BPP (5. odstavek 40. člena ZBPP). Kot izhaja iz določbe 3. odstavka 37. člena ZBPP se z odločbo o odobritvi BPP določi tudi obseg odobrene brezplačne pravne pomoči. V tem primeru je bila upravičenki odobrena BPP za pravno svetovanje, ki presega prvi pravni nasvet, za sestavitev in vložitev ustrezne tožbe, za pravno zastopanje pred sodiščem prve stopnje in za oprostitev plačila sodnih taks. S tem je bila BPP dejansko odobrena za zastopanje pred sodiščem na prvi stopnji in je bila z zaključkom tega postopka v obliki in obsegu, kot je bila odobrena, izčrpana. S tem pa je tudi po mnenju sodišča začel 8-dnevni rok teči od dneva, ko je bila s strani izvajalca BPP opravljena zadnja storitev v okviru odobrenega obsega BPP, to pa je s prevzemom prvostopenjske sodbe, ki jo je tožnik, kot je že navedeno, prejel 31. 3. 2011. Zato po navedenem ni utemeljen in tudi nima podlage v zakonu tožbeni ugovor, da je za 8 dnevni rok iz 5. odstavka 40. člena ZBPP treba šteti, da začne teči v razumno kratkem roku po prejemu odpravka sodbe. V zvezi s sodbama, na kateri se sklicuje tožnik, sodišče dodaja, da sta bili izdani na podlagi ZBPP, ki je veljal v letu 2008, in sicer pred sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZBPP (Uradni list št. 23/08), s katerim je bil pomembno spremenjen 40. člen in zato odločitvi nista relevantni za obravnavano zadevo. Glede tožbenega ugovora kršitve procesnih pravil sodišče ugotavlja, da tožnik tega ugovora ni konkretiziral, sodišče pa procesnih nepravilnosti, ki bi narekovale odpravo izpodbijanega akta po uradni dolžnosti tudi ni našlo. Sodišče ob tem še pripominja, da gre pri roku iz 5. odstavka 40. člena ZBPP za materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Pristojni organ mora zahtevo, ki ni vložena v predpisanem roku, skladno z določbo 3. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06–UPB, 65/08 in 8/10) s sklepom zavreči. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).