Jedro

Tožena stranka je sprejela Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi, na podlagi katerega je med ostalim ukinila tudi delovno mesto arhivar V, ki ga je zasedala tožnica. Pri spremembi navedenega pravilnika je šlo za odločitev, ki je bila v izključni pristojnosti tožene stranke oziroma njenega predstojnika župana. Sodna praksa je v zvezi z obravnavanjem takšnih vprašanj v podobnih delovnih sporih že zavzela stališče, da je samo v pristojnosti delodajalca, da organizira delo na način, ki je ekonomsko in organizacijsko najbolj sprejemljiv. Delodajalcu ni potrebno dokazovati smotrnosti sprememb načina poslovanja in organizacije dela ter v tej zvezi razlogov za morebitno ukinitev delovnega mesta in porazdelitev nalog na druge, tudi zunanje izvajalce. Zaradi ukinitve navedenega delovnega mesta je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice po pogojih iz pogodbe o zaposlitvi, kar je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Konflikten odnos med sodelavci in nezakonita odločitev delodajalca v zvezi z disciplinskim ukrepom ali izvedbo konkretnih del s strani delavca na podlagi delovnega naloga, ne more predstavljati mobinga ter trpinčenja na delovnem mestu. Če so takšni pojavi prisotni dalj časa in so pustili na delavcu kot žrtvi škodljive posledice, pa mora to delavec v tožbi v okviru trditvenega bremena določno opredeliti in navesti ustrezne dokaze. Tožnica bi zato morala v trditveni podlagi določno opredeliti, v čem in v kakšnem obsegu je bil nad njo izvajan mobing oziroma šikaniranje. Zgolj naštevanje posameznih opravil, ki jih je morala tožnica v okviru zadolžitev svojega delovnega mesta in odredb takratne direktorice izvajati v določenem obdobju, za presojo teh vprašanj ne more zadostovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 2. 2008, zaradi česar se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga št. ... z dne 3. 4. 2012 in sklep št. … z dne 9. 5. 2012, odpravita; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ne bo prenehalo po poteku 120 dni od dokončnosti odpovedi in da še vedno traja; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 2. 2008 v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe, kot zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovne reintegracije, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je glede stroškov odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških v II. točki izreka, ki se nanašajo na toženo stranko) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodišče ni imelo podlage za zavrnitev dokazov zaradi mobinga, ki ga je izvajala tožena stranka nad tožnico, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS ter Konvencije MOD št. 158. Sodišče se v ničemer opredelilo do roka za podajo odpovedi iz določbe 5. odstavka 158. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in spremembe). Tožena stranka je tožnici dne 21. 4. 2011 z delovnim nalogom št. 3 naročila urejanje arhivskega gradiva Stanovanjskega sklada Občine A. ter ji nato izrekla opomin o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o čemer se sodišče ni opredelilo. Takšen delovni nalog je po vsebini protipraven. Sodišče je z izpodbijano sodbo kršilo temeljne procesne pravice tožnice, ki se nanašajo na šikaniranje na delovnem mestu. Sodišče bi moralo to v dokaznem postopku v celoti preizkusiti. Župan je obravnaval tožnico v nasprotju z določbo 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Sodišče nekritično povzema navedbe tožene stranke o krčenju proračunskih sredstev v spornem času. Tožena stranka je takrat zaposlovala delavce s V. stopnjo izobrazbe, nato pa v letu 2012 določila tožnico za presežno delavko. Tožena stranka ni izdelala nobene analize delovnega mesta arhivar V. Takšno delo je že prej opravljala ob ostalih delovnih zadolžitvah brez pripomb in veliko bolje kot njene naslednice. Tožena stranka trditve o varčevanju stroškov poslovanja ni dokazala. Ne zadostuje trditev, da novo zaposleni ne delajo nad ur. Krčenje sredstev za plače ni bilo v ničemer povezano z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnice. Sklicuje se na transformacijo delovnega razmerja uslužbenke B.B., ki ne bi smela imeti nikakršne prednosti pred tožnico. Tožena stranka bi morala predložiti vse listine o sistemizaciji delovnih mest od leta 2006 dalje. Tožnica ne razpolaga s pričami, ki bi potrdile resnično dejansko stanje kadrovanja pri toženi stranki v spornem času, saj se zaposleni zaradi posledic izgube službe bojijo pričati. Ko je postal predsednik sindikata C.C., je tožena stranka pristopila k spremembi pravilnika. Pred tem je bila na tem mestu tožnica, ki je bila izbrana za predsednico v konkurenci s sedanjim direktorjem občinske uprave D.D.. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze. Ni imelo nobene podlage, da jih je zavrnilo, v kolikor pa je to storilo, bi moralo to v sodbi obrazložiti. Zaslišanje župana tožene stranke ni v ničemer pripomoglo k sprejeti sodbi. Tožba in pripravljalne vloge vsebujejo navedbe o mobingu in šikaniranju, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da temu ni tako. Opomin z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neizvršitve delovnega naloga št. 3 ni bil zakonit. Pritožba se sklicuje še na preostalo nezakonito kadrovanje pri toženi stranki, to je na zaposlitev delavke v proračunu, zaposlitev sina E.E. in zaposlitev F.F.. Direktor občinske uprave je navedel, da tožnica pri delu ni izkazovala nobene obremenitve, ko mu je tožnica to govorila leto prej in še prejšnji direktorici G.G. ter županu, pa so se navedeni samo posmehovali. Župan teh dejstev sodišču ni pojasnil. Tožnica opozarja na ažurnost in hitenje vodilnih delavcev tožene stranke v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je redno odpoved za vsak slučaj pripravila že v času disciplinskega postopka. Sklicuje se na zaslišanje direktorja občinske uprave tako v postopku pri delovnem sodišču kot v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obdolžena prejšnja direktorica. Tožena stranka ni zmanjševala števila zaposlenih. Njen načrt je bil v tem, da namerno odstrani tožnico. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Javnemu uslužbencu je možno podati odpoved pogodbe o zaposlitvi šele potem, ko se izteče tudi čas njegove uvrstitve na interni trg dela. V kolikor pride do premestitve javnega uslužbenca v času trajanja odpovednega roka, se odpoved s soglasjem uslužbenca prekliče. Tožnica se na mobing sklicuje šele v pritožbi, kar predstavlja pritožbeno novoto. Tožnica je v tožbi navedla zgolj, da predstavlja odpoved pogodbe o zaposlitvi nadaljevanje mobinga, ki ga je bila tožnica deležna zadnje čase s strani tožene stranke. To pa za presojo trditvenega bremena ne zadostuje. Tožnica prihaja z izpovedbo, ki se nanašajo na delovno mesto arhivar V, v medsebojno nasprotje. Sodišče je pravilno obrazložilo razloge spremembe Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Organizacija delovnega procesa pa je samo v pristojnosti delodajalca, v konkretnem primeru je to v pristojnosti župana, kot predstojnika občine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je odgovorila na navedbe tožene stranke iz odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja: V tem sporu se presoja utemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice kot javne uslužbenke iz poslovnih razlogov. Pravna podlaga za takšno odpoved je v določbi 2. odstavka 156. člena ZJU, po kateri javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javno finančnih ali podobnih razlogov. V tej zvezi je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja v spremembi akta oziroma aktov o notranji organizaciji ali sistemizaciji delovnih mest, pri čemer se odločitev o organizaciji sprejme na ravni organa. V konkretnem primeru je sprejel takšen akt na strani lokalne skupnosti njen predstojnik, to je župan (3. in 4. odstavek 156. člena ZJU).

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka sprejela Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi z dne 30. 1. 2012, na podlagi katere je med ostalim ukinila tudi delovno mesto arhivar V, ki ga je zasedala tožnica. Tožena stranka je namreč na podlagi predhodno opravljenih analiz ocenila, da je v občinski upravi prisotnih vedno več nalog, primerih za uslužbence z višjo ali visoko izobrazbo, vedno manj pa nalog za uslužbence s srednjo ali nižjo izobrazbo. V konkretnem primeru je ob pregledu tedenskih poročil ugotovila, da je tožnica na delovnem mestu arhivar V, na katerem je imela edino sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, dosegala manj kot četrtino od 40 urne tedenske obveznosti. Hkrati s tem pa je tožena stranka ugotovila, da so uslužbenci na drugih delovnih mestih, za katera je bila enako kot za delovno mesto arhivar V predpisana srednja strokovna izobrazba, v celoti dosegali 40 urno tedensko obveznost, kar pomeni, da pri njih takšno izpolnjevanje obsega zadolženih nalog ni zahtevalo razporejanje v okviru drugih delovnih mest. Poleg tega je tožena stranka ugotovila, da so se sredstva za plače v obdobju od leta 2009 do 2012 neprestano krčila, zaradi česar je bilo potrebno z racionalizacijo poslovanja in organizacijo novega delovnega procesa zagotoviti varčevanje javnih sredstev tudi na področju stroškov dela.

Zato je imela tožena stranka v celoti vsebinsko podlago, da je tožnici dne 3. 4. 2012 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu arhivar V in v tej zvezi zadolžitve iz tega delovnega mesta razporedila na druge uslužbence. Tožena stranka je preverila možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji na drugih delih, pri čemer je poskušala najti zaposlitev tudi drugje, saj je uvrstila tožnico na interni trg dela, vendar zanjo ni bilo ugotovljenih potreb in možnosti po morebitni premestitvi ali zaposlitvi tudi s prekvalifikacijo. Tožnica se je zoper podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pritožila na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, ki je s sklepom z dne 9. 5. 2012 pritožbo zavrnila in v celoti potrdila izpodbijano redno odpoved.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka po pravilno izvedenem postopku in iz utemeljenih odpovednih razlogov redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu arhivar V. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je šlo pri spremembi Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi tožene stranke z dne 30. 1. 2012 za odločitev, ki je bila v izključni pristojnosti tožene stranke oziroma njenega predstojnika župana. Sodna praksa je v zvezi z obravnavanjem takšnih vprašanj v podobnih delovnih sporih že zavzela stališče, da je samo v pristojnosti delodajalca, da organizira delo na način, ki je ekonomsko in organizacijsko najbolj sprejemljiv. Delodajalcu ni potrebno dokazovati smotrnosti potreb načina poslovanja in organizacije dela ter v tej zvezi morebitno ukinitev delovnega mesta in porazdelitev nalog na druge, tudi zunanje izvajalce, saj je, kot je že navedeno, to v izključni pristojnosti delodajalca, v katero presojo se sodišče ne more spuščati.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo razloge, zakaj za tožnico ni bilo možnosti, da se jo ustrezno prezaposli oziroma ji najde drugo delovno mesto v javnem sektorju preko internega trga dela, kot obrazložilo razloge zaposlitve sodelavke B.B. na ustrezno delovno mesto še pred sprejetjem spremenjene sistemizacije, ki ni vsebinsko vplivala na razloge prenehanja delovnega razmerja tožnice. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da v konkretnem primeru ni bilo podlage za ukinitev delovnega mesta arhivar V, oziroma da je bila takšna odločitev prirejena zgolj zato, da bi se znebili tožnice pri toženi stranki, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja na mobing oziroma šikaniranje ter v tej zvezi na trpinčenje tožnice pri izvajanju delovnih zadolžitev v času pred odpovedjo pogodbe. Sodišče prve stopnje je glede tega zavzelo pravilno stališče, da so takšne tožbene trditve, ki jih je tožnica podala do konca prvega naroka za glavno obravnavo, pomanjkljive, pri čemer sodišče zgolj na podlagi izpovedi in številnih listin ter navedb, ki izkazujejo zgolj dejanska tožničina opravila, tožbenih trditev ne more nadomeščati, zaradi česar utemeljeno v tej smeri vprašanj tožnici ni dopustilo. Pritožbeno sodišče navaja, da bi morala tožnica v trditveni podlagi določno opredeliti, v čemu in v kakšnem obsegu je bil nad njo izvajan mobing oziroma šikaniranje. Zato zgolj naštevanje posameznih opravil (priloga A9), ki jih je morala tožnica v okviru zadolžitev svojega delovnega mesta in odredb takratne direktorice izvajati od leta 2003 do 2010, za presojo teh vprašanj ne more zadostovati.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča morebiten konflikten odnos med sodelavci in nenazadnje nezakonita odločitev delodajalca v zvezi z disciplinskim ukrepom ali izvedbo konkretnih del s strani delavca na podlagi delovnega naloga, ne more že predstavljati mobinga ter trpinčenja na delovnem mestu. Seveda pa, če so takšni pojavi prisotni dalj časa in so pustili na delavcu kot žrtvi škodljive posledice, pa mora to delavec v tožbi v okviru trditvenega bremena določno opredeliti in navesti zato ustrezne dokaze. Enako velja glede šikaniranja, pri katerem gre za različne oblike nadlegovanja med zaposlenimi. V to pa se ne more šteti izvajanje delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi ter opravljanje dela na podlagi odredb nadrejenih delavcev. Zato sedaj kakršnokoli uveljavljanje pritožbe, ki se sklicuje na dodatna dejstva in dokaze v zvezi s trpinčenjem in šikaniranjem tožnice v spornem času, tudi iz razloga nedopustnosti obravnavanja pritožbenih novot, ne more biti sprejemljivo. Vsekakor pa to ne more vplivati na ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka pravilno, tudi v roku iz določbe 6. odstavka 88. člena ZDR, in iz utemeljenih poslovnih razlogov redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa na podlagi določbe 5. točke 41. člena ZDSS-1, po katerih v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije svoje stroške ne glede na izid postopka.