Jedro

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo odškodnine zaradi nedopustnega ravnanja prejšnjega delodajalca in tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za vtoževanje čiste denarne terjatve, plačila odškodnine in da zahtevek iz naslova odškodnine ne spada med zahtevke, ki bi se nanašali na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov, upoštevajoč določbe ZPP (in ne določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 23.507,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2012 dalje do plačila, plačati od tega zneska predpisane dajatve in tožeči stranki plačati stroške sodnega postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka in da je dolžna toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 1.381,65 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku paricijskega roka pa dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu stroškov postopka (II. točka izreka) vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep o stroških postopka spremeni tako, da je toženka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Navaja, da se sodišče v obrazložitvi sodbe sklicuje na zadevo opr. št. Pd 145/2013, kjer je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da ji je prejšnji delodajalec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi iz neutemeljenega odpovednega razloga, zavrnjen pa je bil tudi njen zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova razlike v plači. Zato je posledično sodišče ugotovilo, da ni bilo nedopustnega ravnanja družbe A. d. d. in tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zatrjuje, da gre v predmetni zadevi za denarne zahtevke tožeče stranke, ki pa so reparacijski zahtevki in sicer za plačilo odškodnine zaradi razlike v plači in odpravnini, ki so posledica temeljnega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovednega razloga, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj., ZDSS-1) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh, kar po mnenju pritožbe pomeni, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne in naloži tožeči stranki v plačilo povrnitev stroškov, ki jih je tožena stranka imela z vložitvijo predmetnega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožnica je v tem individualnem sporu vtoževala plačilo odškodnine v višini 23.507,64 EUR zaradi škode, ki jo je povzročil prejšnji delodajalec kot prenosna družba, ker naj bi ji pogodbo o zaposlitvi odpovedal zaradi neutemeljenega odpovednega razloga, zato naj bi tudi odgovarjal za škodo v posledici nižje plače pri nadaljnjih pravnih naslednikih. Od tožene stranke je vtoževala plačilo odškodnine zaradi razlike v plači za obdobje od 1. 12. 2011 do 30. 12. 2012 v znesku 17.903,09 EUR in zaradi razlike v odpravnini v znesku 5.604,55 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bil v zadevi opr. št. Pdp 145/2013 pravnomočno zavrnjen zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da ji je prejšnji delodajalec podal odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi iz neutemeljenega odpovednega razloga, posledično pa je bil zavrnjen tudi zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine iz naslova razlike v plači za obdobje od aprila 2011 do novembra 2011. Zahtevek tožeče stranke v predmetnem sporu na plačilo odškodnine v višini 23.507,64 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala obstoja nedopustnega ravnanja tožene stranke kot enega od elementov odškodninskega delikta. Ker tožeča stranka v sporu ni uspela, je sodišče prve stopnje odločilo, da sama krije svoje stroške sodnega postopka in da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.381,65 EUR.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank odločati upoštevajoč peti odstavek 41. člena ZDSS-1. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo odškodnine v višini 23.507,64 EUR zaradi nedopustnega ravnanja prejšnjega delodajalca in tožene stranke. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za vtoževanje čiste denarne terjatve, plačila odškodnine in da zahtevek iz naslova odškodnine ne spada med zahtevke, ki bi se nanašali na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločalo o povrnitvi pravdnih stroškov, upoštevajoč določbe ZPP (in ne določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1).

9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, in sicer odločitev o stroških postopka (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).