Jedro

Norma, ki določa, da organizator potovanja nosi vse stroške, ki nastanejo zaradi spremembe potovanja kot posledice izrednih okoliščin, ki jih ni bilo moč pričakovati ali se jim izogniti oz. jih odvrniti, je kogentna (prisilna).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 20. 2. 2013: sklenilo, da se pravdni zadevi opr. št. IV P 3035/2010 in opr. št. I P 359/2011 združita v skupno obravnavanje pod opr. št. IV P 3035/2010 , zavrnilo tožbeni zahtevek, da so dolžni toženci tožnici plačati zneske (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2010 dalje do plačila), in sicer: P. K. 539,49 EUR, M. J. 539,49 EUR, P. A. 99,49 EUR, P. F. 99,49 EUR, K. A. A. 284,49 EUR, Ž. D. 349,49 EUR, R. B. 349,49 EUR, V. U. A. 369,49 EUR, Ž. B. 239,50 EUR, B. B. 539,49 EUR, P. S. 539,49 EUR, P. A. 539,49 EUR, V. B. 389,49 EUR in V. D. 389,49 EUR, ugotovilo, da je izjava – aneks k pogodbi, ki so jo toženci podpisali dne 20.4.2010 na Japonskem in se nanaša na povrnitev stroškov tožnici, nična, ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, da je dolžna tožnica tožencem plačati zneske (z zamudnimi obrestmi), in sicer: P. K. 354,61 EUR, M. J. 354,61 EUR, P. A. 590,00 EUR, P. F. 794,61 EUR, K. A. A. 609,61 EUR, Ž. D. 544,61 EUR, R. B. 544,61 EUR, V. U. A. 524,61 EUR, Ž. B. 654,61 EUR, B. B. 354,61 EUR, P. S. 354,61 EUR, P. A. 399,09 EUR, V. B. 504,61 EUR in V. D. 504,61 EUR, naložilo tožnici plačilo pravdnih stroškov tožencev v višini 3.702,31 EUR.

Iz vseh pritožbenih razlogov se je zoper sodbo pravočasno pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da njenemu zahtevku ugodi in zavrne zahtevek tožencev iz nasprotne tožbe oz. da jo podrejeno v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče, ko je presodilo, da stroške iz naslova višje sile (izbruh vulkana) nosi tožnica, napačno uporabilo materialno pravo. Da organizator potovanja ne nosi stroškov nastalih zaradi take višje sile, izhaja iz 2. v zvezi s 7. odstavkom 57. g člena ZVPot, po katerem lahko le-ta popolnoma ali delno odstopi od pogodbe, ne da bi moral potrošniku povrniti škodo, če med njenim izpolnjevanjem nastopijo izredne okoliščine, ki jih ni bilo moč pričakovati, niti se jim izogniti, ki pa bi bile ob sklenitvi pogodbe utemeljen razlog, da pogodbe ne bi sklenil, če bi takrat že obstajale. V takem primeru ima organizator pravico do pravičnega plačila za dogovorjene storitve. V kolikor pa je določen tudi prevoz v kraj začetka potovanja, ga mora organizator zagotoviti, pri čemer ZVPot ne določa, da bi stroške takega prevoza moral kriti sam. V zvezi z navedenim je nepravilno ugotovljeno tudi dejansko stanje, da so se toženci za podpis izjave odločili na podlagi finančnega faktorja in da naj bi bili pri podpisu spravljeni v zmoto, zaradi česar nastale stroške trpijo prav oni. Sodišče je napačno ugotovilo tudi, da se je predvideni program spremenil. O spremembi ni moč govoriti, saj je bil program v celoti izpeljan v predvideni obliki. Uresničen ni bil le prevoz Zagreb – Ljubljana, pa še to na izrecno željo tožencev. Ti so z izjavo z dne 20.4.2010 tožnici naročili dodatne storitve in s tem odstopili od prvotne pogodbe ter sklenili novo pogodbo (toženci so sami izrecno zaprosili, da na njihove stroške poišče nadomestno možnost povratka). Za spremembo programa bi šlo šele, ko bi toženci na povratek v Slovenijo čakali do dne 1.5.2010. Ker je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, je nepravilno uporabilo tudi določbo 2. odst. 903. člena OZ. Tožnica je tako na izrecno željo tožencev predčasno zagotovila prevoz v kraj začetka potovanja, pri čemer pa ni bila dolžna iskati predčasnega nadomestnega leta, saj je bil zagotovljen nadomestni let dne 1.5.2010. Tudi v primeru, da bi šlo za spremembo programa, tožnica ne bi bila dolžna iskati nadomestnega leta, saj takšna obveznost ne izhaja iz nobene zakonske določbe, tudi ne iz 57.e člena ZVPot. Zato ni dolžna nositi stroškov nadomestnega leta. S tem v zvezi je napačen tudi zaključek sodišča, da je bila tožnica dolžna pripraviti ustrezne nadomestne dogovore za nadaljevanje programa. Četudi bi šlo za spremenjen program, bi ta trajal od odpovedi predvidenega leta do povratka z letom z dne 1.5.2010. S tem, ko so toženci izrecno prosili za zgodnejši povratek in se strinjali, da v tem primeru stroške nosijo sami, so odstopili od spremenjenega programa. Tako se z izjavo z dne 20.4.2010 niso odpovedali pravicam po ZVPot in je zato zaključek sodišča, da je izjava z dne 20.4.2010 nična, napačen. Dalje je nepravilno tudi sklicevanje sodišča na določbo 887. člena OZ (ki ne ureja situacije izrednih razmer) ter na Direktivo Sveta št. 90/314 (saj direktive nimajo neposrednega horizontalnega učinka). Sodišče se napačno sklicuje tudi na določbo 892. člena OZ, ki določa, da organizator potovanja, ki je tretjemu zaupal prevoz in nastanitev (povezana z izvršitvijo potovanja), odgovarja za škodo, ker te storitve sploh niso ali so bile le delno izvršene. Spregledalo je namreč, da organizator in prevoznik ne odgovarjata v primeru višje sile. Tako ni dvoma, da tožnica ni dolžna nositi škode, še posebej zato, ker so se toženci odpovedali nadomestnemu letu in so izrecno želeli vrniti se v Slovenijo s predčasnim letom. Sodišče je nepravilno ocenilo tudi, da so bili odgovori zaslišane priče A. G. neprepričljivi in nejasni, saj je ta na vsa vprašanja jasno odgovarjal. Nepravilno je štelo tudi, da toženci kot potniki niso imeli možnosti spreminjati izjave, ki so jo dobili v podpis, pri čemer je spregledalo, da so toženci že pred sestavo izjave izrazili željo, da se zagotovi predčasen prevoz, in se strinjali, da bodo te stroške krili sami. Glede na vse navedeno tožnica tudi ni dolžna kriti stroškov bivanja in prevoza na letališče. Sodišče je kot menjalni tečaj napačno uporabilo tečaj EUR - JPY v Tokiju, ne pa tečaja po uradni tečajnici Banke Slovenije (ki ga je tožnica dokazala). Zgolj dejstvo, da je ena od toženk denar menjala v Tokiu, ne dokazuje, da bi to storili vsi toženci, zaradi česar ti niso zadostili dokaznemu bremenu. V posledici so napačni vsi preračuni JPY v EUR. Toženci so zgolj pavšalno zatrjevali vse stroške v zvezi z nastanitvijo. Napačna je tudi odločitev, da so toženci upravičeni do stroškov prehrane, saj z ničemer niso izkazali morebiti nastalih stroškov. Sklicevanje na Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino je pavšalno, uredba pa zanje, ker niso javni uslužbenci, tudi ne more veljati. Odločitev o stroških za prehrano je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je priča P. S. povedal, da so nekateri potniki zadnje dni ostali v hotelskih sobah in zato gotovo niso imeli tako visokih stroškov prehrane. Ker tožnica ni dolžna kriti vseh navedenih stroškov, tudi ni dolžna vrniti že vplačanih zneskov, saj so toženci plačali zgolj to, kar so ji bili na podlagi podpisane izjave dolžni plačati.

Toženci na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno navajanje, da naj bi tožnica kot organizator potovanja po odpovedi prvotno predvidenega leta z dne 18.4.2010 odstopila od pogodbe o potovanju, predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno (pritožbeno) novoto v smislu določbe prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku,(1) saj tega v postopku na prvi stopnji ni navajala. Kljub temu pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da tudi sicer iz tožničinega postopanja po odpovedi leta (ko je iskala možnost oz. organizirala primeren povratek potnikov v domovino in končno tudi našla možnost nadomestnega leta), nikakor ne izhaja, da bi odstopila od pogodbe o potovanju.(2) Z odpovedjo prvotno predvidenega leta je prišlo v smislu določb 903. člena Obligacijskega zakonika(3) in 57. h člena Zakona o varstvu potrošnikov(4) do spremembe programa potovanja, ki je trajala vse od odpovedi leta pa do prihoda potnikov v Ljubljano (kjer naj bi se po prvotnem programu potovanje tudi zaključilo). Pritožbene navedbe, da za spremembo programa ne more iti, ker je bil program v celoti izveden, ter da so toženci izrecno želeli dodatno storitev (nadomestni let) in so tako sami odstopili od prvotne pogodbe (oz. spremembe programa potovanja), zaradi česar tožnica ni dolžna kriti nastalih stroškov, so prav tako nedopustna novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi v tem primeru pritožbeno sodišče zgolj dodatno pojasnjuje, da je dolžnost organizatorja potovanja v skladu z določbo 887. člena OZ nuditi storitve, ki imajo lastnosti in vsebino iz pogodbe o potovanju. V konkretnem primeru je ta predvidevala tudi povratni let v domovino. Z zahtevo po nadomestnem letu toženci tako niso zahtevali nikakršne dodatne storitve, ampak zgolj storitev, ki je bila dogovorjena in v celoti tudi že plačana.

V skladu z določbo drugega odstavka 903. člena OZ in prvega odstavka 57. h člena ZVPot nosi organizator potovanja vse stroške, ki nastanejo zaradi spremembe potovanja kot posledice izrednih okoliščin, ki jih ni bilo moč pričakovati ali se jim izogniti oz. jih odvrniti. Gre za kogentno (prisilno) normo, ki jasno določa, da je organizator potovanja tisti, ki trpi posledice višje sile. Izjava, na kateri tožnica utemeljuje svoj tožbeni zahtevek napram tožencem in s katero so se le-ti zavezali, da bodo sami nosili stroške nadomestnega leta, pa je v očitnem nasprotju s predhodno omenjenima kogentnima določbama OZ in ZVPot. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je takšna izjava nična, in sicer tako upoštevaje določbo prvega odstavka 894. člena OZ (ničnost pogodbe o organiziranju potovanja) kot tudi splošno v prvem odstavku 86. člena OZ predvideno pravilo o ničnosti, pravilno. Res je sicer, kar zatrjuje tožnica, da direktive EU niso neposredno uporabljive v pravu države članice EU (nimajo t.i. neposrednega horizontalnega učinka), a je Direktiva Sveta št. 90/314 implementirana (tj. prenesena) v slovenski pravni red ravno prek določb OZ in ZVPot, ki (kot je bilo predhodno omenjeno) jasno določata, da vse stroške nastale zaradi spremembe programa potovanja (ki je posledica izrednih razmer) nosi organizator potovanja.

Glede pritožbenega očitka sodišču prve stopnje, češ da je napačno ocenilo izpovedbo priče A. G. kot neprepričljivo in nejasno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica ne uspe pojasniti, zakaj oziroma v čem bi bila ob drugačni oceni(5) omenjene izpovedbe končna odločitev drugačna. Pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in da so toženci dejansko imeli možnost spreminjati vsebino v podpis ponujene jim izjave, pa je za predmetno odločitev v celoti nerelevantno. Za končno odločitev je bistveno (kar je bilo predhodno poudarjeno), da je izjava, na podlagi katere tožnica utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, nična oziroma da je tožnica kot organizator potovanja (v skladu z zgoraj omenjenima določbama OZ in ZVPot) dolžna kriti vse stroške nastale s spremembo programa potovanja. Prav tako pa mora v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena OZ tožencem vrniti tudi vse že plačane zneske, ki jih je na podlagi te izjave prejela.

V konkretnem primeru stroški tožencev poleg stroškov nadomestnega leta z dne 21.4.2010 obsegajo še stroške dveh nočitev v Tokiu, stroške prehrane za dodatne tri dni (ko so čakali na nadomestni let) ter stroške prevoza na letališče. Pri izračunu teh stroškov je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo menjalni tečaj EUR – JYP, ki je v času (tj. aprila 2010) veljal v Tokiu. Stroški so tožencem nastali na Japonskem in v valuti JYP, zato je pri njihovem preračunavanju v valuto EUR potrebno uporabiti menjalni tečaj kraja, kjer so nastali (oziroma je tožencem zaradi njih nastala izguba). Toženci so stroške dodatnih nočitev v Tokiu izkazali s predložitvijo računa hotela (v katerem so prenočevali), iz katerega izhaja cena nočitve v dvo- in enoposteljnih sobah. S tem so nedvomno zadostili svojemu dokaznemu bremenu in je pritožbeno zatrjevanje, da so zgolj „pavšalno zatrjevali“ te stroške, neutemeljeno. Ob tem velja še poudariti, da so toženci po odpovedi prvotno predvidenega leta ostali v istem hotelu, v katerem so prebivali že pred tem (po enakih cenah), in da niso imeli prav nobene dolžnosti iskati morebitne cenejše nastanitve. Drži, da glede stroškov prehrane niso predložili nobenih dokazov, a je povsem jasno, da so morali v vmesnem času jesti (tudi tisti, ki so se po odpovedi leta zadrževali pretežno v hotelskih sobah) in da so jim stroški v zvezi s tem nedvomno nastali. Ker v konkretnem primeru ni možno ugotoviti natančne višine stroškov prehrane, ki so jim nastali, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo prvega odstavka 216. člena ZPP (torej uporabo prostega preudarka) kot kriterij odmere (primernih stroškov za prehrano) utemeljeno uporabilo Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino.(6) Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Tožnica s svojo pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške nastale z vložitvijo pritožbe (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je zajeta v zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnje spremembe; v nadaljevanju ZPP.

(2) Opisano postopanje jasno kaže na nasprotno.

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnje spremembe, v nadaljevanju OZ.

(4) Ur. l. RS, št. 20/1998 in nadaljnje spremembe, v nadaljevanju ZVPot. (5) Glede pravilnosti katere pritožba sicer ne vzbudi niti najmanjšega dvoma.

(6) Ki v prilogi določa primerno porabo za posamezno državo oz. mesto.