Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se je tožena stranka razbremenila plačila regresa za letni dopust za sporno leto, s tem, ko bi naj tožniku izročila masažno tuš kabino za savno in polno opremo, ki je zneskovno presegala znesek, ki ga je dolgovala tožniku iz naslova regresa. Izročitev blaga namesto plačila prejemkov iz delovnega razmerja, ni dopustna.

ZDR v 126. členu določa plačilo za delo in vrste plačil ter določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pritožbeno sodišče meni, da je dolžan delodajalec tudi ostale prejemke iz delovnega razmerja, med drugim tudi regres za letni dopust plačati v denarni obliki, saj 131. člen ZDR ne daje podlage delodajalcu, da bi delavcu svojo obveznost iz naslova plačila regresa za letni dopust izpolnil z nedenarno dajatvijo. Prav tako je pomembno tudi, da je delodajalec od denarnih prejemkov zavezan k plačilu davkov in prispevkov v skladu z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

1. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust: - za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, odvesti akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila; - za leto 2012 v bruto znesku 254,35 EUR, odvesti akontacijo dohodnine, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila; - vse v roku 8 dni pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 426,72 EUR v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR in za leto 2012 v bruto znesku 254,35 EUR, od bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 501,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek. V pritožbi navaja, da v izpodbijani sodbi sodišče zmotno ugotavlja, da tožnik ni uspel dokazati, da ni prejel tuš kabine oz. da ni podpisal potrdila o prevzemu, s katerim je blago prejel kot nadomestilo regresa. Sodba sodišča se opira zlasti na izpovedi tožene stranke in prič A.A. in B.B., ki pa nista prepričljivi glede okoliščin podpisa in prevzema tuš kabine. Direktor C.C. je na zaslišanju eksplicitno navedel, da tožniku ne bi nič plačal, če ga ne bi D.D. opozoril, da je on tak tip, ki zahteva plačilo. Navedeno pomeni, da tožena stranka nikoli ni imela namena spoštovati veljavne zakonodaje glede izplačila regresa in je tožniku, po njegovih besedah dal tuš kabino le zaradi tega, ker naj bi bil tožnik taka oseba, ki zahteva plačilo. Prav tako je neverjetno, da bi tožena stranka, ki po lastnih besedah ni imela denarja, dala tožniku tuš kabino vredno 1.770,00 EUR, čeprav je njen dolg znašal 1.002,45 EUR in bi razliko enostavno spregledala. Račun tuš kabine je tožena stranka predložila šele na zadnjem naroku in naveden račun ne dokazuje ničesar, saj ne izkazuje nobene povezave med njim in domnevno podpisano povratnico. Po podatkih tožnika je tožena stranka navedeno tuš kabino vgradila v neko stanovanjsko hišo, sodišče pa ni upoštevalo predloga tožnika, da naj v računovodstvu tožene stranke opravijo poizvedbe, kdaj so prejeli predmetno tuš kabino in kdaj so se razdolžili. Sodišče je tudi spregledalo, da so se priče, ki jih je predlagala tožena stranka izogibale sojenju oz. jim direktor namenoma ni posredoval vabila na glavno obravnavo. Prav tako gre za priče, ki so popolnoma finančno in drugače odvisen od tožene stranke. Če bi tožnik res prejel tuš kabino, ki bi bila vredna več kot je znašal regres za dve leti, gotovo ne bi zahteval še njihovega plačila. Priča B.B. je na zaslišanju navajal, da je bila tuš kabina velika 2 metra in široka 1,5 metra in je šele po popravku s strani tožene stranke rekel, da je kad velika 90 x 90. Sodišče je tudi zmotno presodilo, da je imel tožnik v času dogodka veljavno vozniško dovoljenje in je tuš kabino lahko odpeljal. 3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da se je tožnik strinjal z nadomestno izpolnitvijo, da je sprejel in podpisal potrdilo o prevzemu tuš kabine. Način plačila, ki ga je izvršila tožena stranka, torej da je tožniku izročila tuš kabino namesto denarnega zneska regresa in se je tožnik s tem izrecno strinjal, ni prepovedan niti nedovoljen pravni posel. Tožena stranka je tožniku predložila tako račun kot dobavnico, iz katere jasno izhaja, da je bila lastnica tuš kabine. Hkrati pa tožnik skuša zavesti sodišče, češ da ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, da bi lahko tuš kabino odpeljal. Tožniku vozniško dovoljenje dne 19. 4. 2012 ni prenehalo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pravna podlaga za izplačilo regresa za letni dopust 131. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami - ZDR) v povezavi s 161. členom ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za določen čas od 16. 5. 2011 do 16. 5. 2012 in da je po 16. 11. 2011 pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in s tem tudi celotnega regresa za letni dopust, v letu 2012 pa do sorazmernega dela dopusta in s tem tudi do sorazmernega dela regresa za letni dopust in sicer 4/12 regresa za letni dopust. Regres za letni dopust v višini minimalne plače je v letu 2011 znašal 748,10 EUR, v letu 2012 pa 763,06 EUR, sorazmerni del pa 254,35 EUR.

7. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da se je tožena stranka razbremenila plačila regresa za leto 2011 in 2012, s tem, ko bi naj tožniku (ki je to zanikal) izročila masažno tuš kabino za savno in polno opremo, ki je zneskovno presegala znesek, ki ga je dolgovala tožniku iz naslova regresa za leto 2011 in 2012. Tožena stranka je sicer predložila potrdilo o prevzemu z dne 16. 5. 2012, s katerim je dokazovala, da je tožnik dne 16. 5. 2012 prevzel od tožene stranke masažno tuš kabino in da se je odpovedal izplačilu regresa v celoti, vendar pa o obstoječi sodni praksi izročitev blaga na mestu plačila prejemkov iz delovnega razmerja, ni dopustna.

8. Upoštevati je potrebno 126. člen ZDR, ki določa plačilo za delo in vrste plačil ter navaja, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pritožbeno sodišče meni, da je dolžan delodajalec tudi ostale prejemke iz delovnega razmerja, med drugim tudi regres plačati v denarni obliki, saj 131. člen ZDR ne daje podlage delodajalcu, da bi delavcu svojo obveznost iz naslova plačila regresa za letni dopust izpolnil z nedenarno dajatvijo. Prav tako je pomembno tudi, da je delodajalec od denarnih prejemkov zavezan k plačilu davkov in prispevkov v skladu z določbami Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami).

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku tožnika ugodilo in toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).