Jedro

Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, je utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi v času pred 1. januarjem 2003. Razmejitev med javnim dobrim in pripadajočimi zemljišči je treba opraviti v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Zgolj današnja razglasitev javnega dobra ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi.

Lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču določa 44. člen ZVEtL-1, ki v prvem odstavku postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna lastnina lastnikov stavb. Ta na novo določena domneva je izpodbojna, kar pomeni, da je na udeležencu, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, trditveno in dokazno breme, pri čemer mora v postopku konkretizirati odločilna dejstva in zanje ponuditi dokaze. Tretji in četrti odstavek navedenega člena prepovedujeta poseganje sodišča v pravice oseb, ki so na zatrjevanem pripadajočem zemljišču pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Takšen ugovor je v postopku na prvi stopnji podala pritožnica, torej da je postala lastnica sedaj sporne parcele na podlagi sodbe sodišča oziroma na podlagi pravnega posla.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v 1. in II. točki izreka za parcelo 1092/8, k. o. X, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje po predlogu predlagateljice Skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na naslovu P. v Ljubljani ugotovilo, da parceli 1091/4 in 1092/8, obe k. o. X, predstavljata pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak 000-001 na naslovu P. in sta v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe (I. točka izreka), za parceli je odredilo vpis solastnine v zemljiški knjigi kot splošnih skupnih delov (II. točka izreka), postopek za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbi pa ustavilo za parcelo 1092/9, k. o. X (III. točka izreka).

2. Pritožnica sklep izpodbija v I. in II. točki izreka za parcelo 1092/8 iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je parcela 1092/6, iz katere je nastala sedanja parcela 1092/8, predstavljala grajeno javno dobro, ki ni nikoli bilo predvideno kot funkcionalno zemljišče k stavbi predlagateljice, kar je razvidno iz junija 2015 izdelanega elaborata z naslovom Razmejitev grajenega javnega dobra od pripadajočih zemljišč k stanovanjskim objektom v soseski .... Nadalje navaja, da je iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 2451/2000 razvidno, da je postala lastnica 5/6 parcele 1092/6, 1/6 pa je 31. 8. 2017 odkupila od solastnika A. Z. ter je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica te parcele do celote. Poleg tega meni, da je sodišče preteklo rabo zemljišča ugotovilo brez vsake podlage v projektni dokumentaciji za stavbo, prav tako etažni lastniki nikoli niso pridobili pravice uporabe ali lastninske pravice na tej parceli. Nasprotno, to zemljišče je bilo vedno v celoti namenjeno v korist osnovne šole. Zato je zmotna ugotovitev sodišča, da navedena parcela predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice. Pritožbo zaključuje z navedbo, da lahko parcialno in ne celovito reševanje problematike določanja pripadajočih zemljišč k stavbam v soseskah privede do jemanja določenih pravic ostalim prebivalcem sosesk, kar še posebej velja za parkirišča. Če se zadevna problematika ne rešuje na ravni celotne soseske, se ti problemi le poglabljajo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter zavrne predlog predlagateljice v delu, ki se nanaša na parcelo 1092/8, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. V odgovoru na pritožbo predlagateljica izpostavlja, da pritožnica neutemeljeno zatrjuje, da sporna parcela predstavlja grajeno javno dobro, saj navedeno ni razvidno niti iz elaborata, na katerega se sklicuje. Ni res, da iz prostorskih aktov v času gradnje izhaja, da to zemljišče pripada šoli. Gre za zelenico in majhen delček parkirišča izven ograje šolskega dvorišča. Na sodbo in uskladitveno pogodbo se pritožnica ne more sklicevati, saj vsakokratni etažni lastniki niso bili stranke v teh postopkih in se učinek na njih ne more raztezati. Sporno parcelo od izgradnje dalje ves čas uporabljajo in vzdržujejo izključno lastniki stavbe. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dokaznega postopka je razvidno, da je izvedenka parceli 1092/8 in 1091/4 opredelila kot funkcionalno zemljišče k stavbi etažnih lastnikov na P.1 Iz elaborata sodne parcelacije2 je razvidno, da je parcela 1092/8 nastala iz parcele 1092/6, preostali del prvotne parcele 1092/6 pa je dobil novo številko 1092/9. Iz zemljiškoknjižnega izpisa (priloga B 6) izhaja, da je pri parceli 1092/6 lastninska pravica vpisana na pritožnico z začetkom učinkovanja 7. 9. 2012, pri čemer je iz pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in priznanju lastninske pravice (priloga B 11) razvidno, da je za 1/6 pritožnica od A. Z. pridobila zemljiškoknjižno dovolilo 23. 10. 2017. 6. Sodišče prve stopnje je obseg pripadajočega zemljišča pravilno ugotavljalo po pogojih iz 1. do 4. točke prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Obrazložitev, zakaj je sporno parcelo določilo kot pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice, je jasna, prepričljiva, konsistentna in razumsko utemeljena ter je pritožbene navedbe, da sodišče te parcele ne bi smelo določiti za pripadajoče zemljišče k stavbi, ker je takšna ugotovitev brez podlage v projektni dokumentaciji, ne morejo izpodbiti. Pritožbene navedbe so v tem delu pavšalne. Sodišče je v obširnem sklepu obrazložilo svojo odločitev, zato bi morala pritožnica ugotovitve sodišča v posameznih segmentih konkretno izpodbijati, kar pa ni storila. K temu gre dodati, da je sodišče pravilno ugotovilo, da sporna parcela ne predstavlja javnega dobra, o čemer se je prepričalo tudi z ogledom na kraju samem. Obrazložitvi, podani v 13., 14., predvsem pa v 16. točki pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje. Ugovor javnega dobra, ki je relevanten zoper obseg pripadajočega zemljišča, je utemeljen zgolj v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi v času pred 1. januarjem 2003. Razmejitev med javnim dobrim in pripadajočimi zemljišči je treba opraviti v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Zgolj današnja razglasitev javnega dobra ne pomeni, da zemljišče v relevantnem času dejansko ni bilo pripadajoče zemljišče k stavbi. Navedeno stališče sta zavzeli tako pravna teorija3 kot sodna praksa4. Pritožnica se zato neutemeljeno sklicuje na v juniju 2015 izdelan elaborat, v katerem je sporno parcelo določila za grajeno javno dobro.

7. Načeloma gre pritrditi pritožnici, da je treba prostorsko problematiko v korist prebivalcev sosesk reševati celovito in ne parcialno, a je pritožbena navedba, da je sodišče parcialno rešilo vprašanje pripadajočega zemljišča, kar bi lahko privedlo do jemanja določenih pravic ostalim prebivalcem sosesk, ob uzakonjeni pravni podlagi ZVEtL-1 (prej ZVEtL) neupoštevna.

8. Pritožnica je v postopku zatrjevala, da je 5/6 solastniški delež na parceli 1092/6, sedaj tudi na parceli tudi 1092/8, pridobila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 2451/2000, 1/6 s pogodbo z A. Z., ter je na podlagi navedenega vknjižena v zemljiški knjigi kot izključna lastnica prvotne parcele in sedaj sporne parcele. Navedeni ugovor je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo in se do njega ni izreklo, s tem pa je storilo absolutni bistveni postopkovni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sklep o tem nima razlogov, pritožnici pa je odvzelo pravico do izjave, kar utemeljeno uveljavlja v pritožbi. Iz sodbe P 2451/2000 (priloga B 5) gre razbrati, da je bila prvotna parcela 1092/25 predmet razlastitve, za ureditev razmerij pa je bila sklenjena pogodba in plačana odškodnina. Sodišče je v navedeni pravdni zadevi zahtevek pritožnice, da je na parceli 1092/2 pridobila lastninsko pravico na podlagi razlastitvene odločbe zavrnilo, je pa priznalo njen drugi zahtevek, da so ji morali lastniki, ki so bili razlaščeni, izstaviti ustrezno listino za vpis lastninske pravice do 5/6. Navedeno, kar izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, bi lahko kazalo na pravno poslovno razpolaganje. Nadalje iz pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in priznanju lastninske pravice (B 11) izhaja, da je A. Z. pritožnici izdal zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice v preostalem delu, to je do 1/6. 9. Lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču določa 44. člen ZVEtL-1, ki v prvem odstavku postavlja zakonsko domnevo, da je skupno pripadajoče zemljišče skupna lastnina lastnikov stavb. Ta na novo določena domneva je izpodbojna, kar pomeni, da je na udeležencu, ki meni, da lastnik stavbe ni postal lastnik pripadajočega zemljišča, trditveno in dokazno breme, pri čemer mora v postopku konkretizirati odločilna dejstva in zanje ponuditi dokaze.6 Tretji in četrti odstavek navedenega člena prepovedujeta poseganje sodišča v pravice oseb, ki so na zatrjevanem pripadajočem zemljišču pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Takšen ugovor je v postopku na prvi stopnji podala pritožnica, torej da je postala lastnica sedaj sporne parcele na podlagi sodbe sodišča oziroma na podlagi pravnega posla. Od presoje utemeljenosti ugovora ali je pritožnica postala lastnica sporne parcele po pravnih podlagah kot jih zatrjuje, je odvisna pravilna uporaba materialnopravnega določila 44. člena ZVEtL-1. Preuranjena je zato odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje, da so etažni lastniki imeli na sporni parceli ves čas dejansko pravico uporabe in so z dnem 25. 7. 1997 na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin družbeni lastnini (ZLNDL) postali njeni solastniki.

10. V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo izreči o zgoraj navedenem pritožničinem ugovoru in pravilno uporabiti materialnopravno določilo 44. člena ZVEtL-1, svojo odločitev pa ustrezno obrazložiti. Novelirana procesna zakonodaja uzakonja pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči, možnost razveljavitve sodbe in meritornega sklepa7 sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovljen postopek pa dopušča kot izjemo (354. in 355. člen ZPP). Izjema bo med drugim prišla v poštev tedaj, ko bi bilo z odločanjem na drugi stopnji nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, na primer v pravico do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS.8 Pravico do pritožbe je treba razumeti kot pravico, da se zadeva kot celota obravnava na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično višje nad sodiščem prve stopnje. Izjema velja v primeru, ko pravega sojenja na prvi stopnji dejansko ni bilo in se skozi oči objektivnega zunanjega opazovalca ustvari vtis, da zadeva kot celota ni bila obravnavana na dveh stopnjah sojenja. Dopolnitev postopka in sprememba dejanskega stanja bi lahko pomenila poseg v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe (oziroma dvostopenjskega sojenja) v primeru, ko bi z obravnavanjem določenih vprašanj, ki so samostojne in sklenjene pravne celote višje sodišče ne samo spremenilo (dopolnilo) ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi sprejelo končno stališče o teh vprašanjih. O bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka, ki tvorijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, bi se tako prvič izreklo šele pritožbeno sodišče.9 Glede na to, da vprašanje pritožničine lastninske pravice predstavlja samostojno in sklenjeno pravno celoto, katere sodišče prve stopnje v prvem postopku ni obravnavalo, je bilo treba zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje in s tem strankam zagotoviti pravico do pritožbe. Postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče kljub pooblastilu v 354. členu ZPP zato ni moglo odpraviti samo.

11. Odločitev o razveljavitvi sklepa je sprejeta na podlagi tretjega odstavka 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 3. členom ZVEtL-1. 1 Izvedensko mnenje - list. št. 81 sodnega spisa. 2 List. št. 164 sodnega spisa. 3 Povzeto po: Mateja Tamara Fajs, Jure Debevec, Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik, 2017, št. 82, stran 13. 4 VSL sklep II Cp 760/2018. 5 Iz katere je kasneje nastala parcela 1092/6, v tem nepravdnem postopku pa iz nje parceli 1092/8 in 1092/9. 6 Primerjaj citirano odločbo v opombi 4 zgoraj. 7 Primerjaj sklepa VS RS Cp 13/2018 in Cp 30/2018. 8 Primerjaj sklep VS RS Cp 37/2018. 9 Povzeto po sklepu VS RS II Ips 14/2018 in tam citirani pravni teoriji.