Jedro

Toženka bi lahko zmanjšala v postopku uveljavljeno odgovornost v obsegu 80 odstotkov le, če bi dokazala, da je del uveljavljene škode nastal brez njene krivde (v smislu prvega odstavka 154. člena ZOR). Toženka bi torej morala dokazati, da je več kot 20 odstotkov škode posledica tožnikove opustitve to je dejstva, da ni bil pripet z varnostnim pasom. Toda med postopkom ni bilo nobenih takih ugotovitev. Sodišče prve stopnje je zato oprlo zaključek o tožnikovi soodgovornosti le na njegovo priznanje, ki je glede obsega soodgovornosti v primerljivih sporih (ko vzročna zveza med neuporabo varnostnega pasu in posledicami ni bila posebej ugotovljena) v skladu z večjim številom sodnih odločb.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožba toženke tudi v preostalem delu zavrne in se v odločbi o glavni stvari potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V preostalem delu se tožnikova revizija zavrne.

Toženka je dolžna plačati tožniku stroške revizijskega postopka 11.776 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.2003 dalje do plačila v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženkin zavarovanec povzročil prometno nezgodo, v kateri je bil tožnik hudo telesno poškodovan. Ker tožnik ni bil privezan z varnostnim pasom, je ocenilo tožnikov soprispevek k nezgodi v obsegu 20 odstotkov ter je tako naložilo toženki, da mora tožniku plačati 80 procentov nastale škode, kar znaša iz naslova nepremoženjske škode 2.200.000 SIT odškodnine. Višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je po drugem sojenju (prva njegova sodba je bila v revizijskem postopku razveljavljena) presodilo, da znaša tožnikov soprispevek k nastali škodi 30 odstotkov in je zato na pritožbo toženke znižalo na prvi stopnji dosojeno odškodnino za 10 odstotkov, to je na 1.925.000 SIT za nepremoženjsko škodo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da se mu dosodi še nadaljnja odškodnina 2.180.000 SIT. V reviziji izpodbija odločitev sodišča druge stopnje, ki je zvišalo tožnikov soprispevek k škodi za 10 odstotkov in meni, da izvedeni dokazi ne dajejo opore za spremembo odločbe glede temelja. Trdi, da opustitev uporabe varnostnega pasu ni pomembno vplivala na nastanek poškodb, da pa je iz previdnosti na račun tega dejstva sam priznal 20 odstotni prispevek. Pretežni del revizijskih izvajanj se nanaša na odločbo o višini nepremoženjske škode ter v reviziji vztraja pri celotnem postavljenem zahtevku za vse oblike nepremoženjske škode. Svoje stališče utemeljuje s povzemanjem ugotovitev izvedenca zdravstvene stroke ter poudarja intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, neugodnosti med zdravljenjem, intenzivnost strahu ter posledice, ki da so mu ostale po končanem zdravljenju. Pri tem poudarja mladost ob nesreči (starost 30 let) in v zvezi s tem dejstvo, da bo moral tako bodoče telesne bolečine kot posledice okvare zdravja trpeti ves preostanek življenja. Obseg njegove nepremoženjske škode pa da je večji tudi zaradi tega, ker je do nesreče prišlo pred šestimi leti in pol in še sedaj čaka na odškodnino. Po prejemu popravka sodbe sodišča druge stopnje (glede višine nadaljnjega zavrnjenega tožbenega zahtevka od 220.000 SIT na 275.000 SIT) je vložil še popravek revizije, s katerim je zajel še popravljeni znesek.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (drugi odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Uvodoma velja opozoriti, da je revizijsko sodišče pri odločanju uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977, kar je storilo na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), ker je bila sodba sodišča prve stopnje sprejeta še pred uveljavitvijo navedenega zakona to je 14.1.1999. Revizija uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odločanju na obeh stopnjah sojenja in sicer pri odločanju o temelju odškodninske odgovornosti na drugi stopnji, pri odločanju o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa na obeh stopnjah sojenja.

Revizijsko sodišče je moralo opravljeno materialnopravno presojo opreti na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji sojenja. Na podlagi take presoje je ugotovilo delno zmotno uporabo materialnega prava na drugi stopnji sojenja pri odločanju o odškodninski podlagi, pri odločanju o velikosti nepremoženjske škode in odškodnine zanje pa zatrjevane kršitve ni ugotovilo.

Glede temelja: med postopkom je bilo ugotovljeno, da je prometno nesrečo, v kateri je tožnik utrpel iztoževano škodo, povzročil toženkin zavarovanec. Nadalje je bilo ugotovljeno, da tožnik kot voznik osebnega avtomobila med vožnjo ni bil pripet z varnostnim pasom in da je po trčenju v obcestno oviro, kar je bilo v vzročni zvezi z nepravilno vožnjo toženkinega zavarovanca, dvignilo njegovo vozilo v zrak ter da je med prevračanjem le-tega padel iz vozila in se telesno poškodoval. Tožnik je na račun neuporabe varnostnega pasu priznaval 20 odstotno soodgovornost in je obremenjeval toženko le za 80 odstotkov škode. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka odgovorna le za 20 odstotkov škode (in ne več kot je uveljavljala toženka), ker razen okolnosti, da tožnik ni bil privezan, drugih nepravilnosti na njegovi strani med vožnjo ni ugotovilo. Zato je naložilo toženki, da mora tožniku plačati 80 odstotkov nastale škode. Sodišče druge stopnje je pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je vozil v okviru dovoljene hitrosti in da mu ni mogoče očitati nepravilne vožnje. Ko je v razlogih povzelo potek trčenja in ponašanje tožnikovega vozila po trčenju, je poudarilo, da bi lahko prišlo do tožnikovih poškodb tudi pri uporabi varnostnega pasu.

Nadalje je še navedlo "ni pa tudi izključeno, da bi tožnik glede na mehanizem gibanja vozila, ob uporabi varnostnega pasu morebiti utrpel še hujše poškodbe". Temu pa sledi njegov pravni zaključek: "zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prispevek tožnika k škodnemu dogodku zaradi neuporabe varnostnega pasu 30 odstotkov, kar je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso".

Glede na povzete dejanske ugotovitve obeh sodišč nižjih stopenj ocenjuje revizijsko sodišče, da tožnik v reviziji utemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je pravno neutemeljeno zvišalo njegov soprispevek za nadaljnjih 10 odstotkov. Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, se presoja po krivdnem načelu (178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Vsak imetnik odgovarja za vso škodo, ki sta jo voznika pretrpela in sicer v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 178. člena ZOR). Toženkin zavarovanec je bil v zvezi z obravnavano nesrečo spoznan za krivega v kazenskem postopku ter mu je bila izrečena pogojna obsodba štirih mesecev zapora. Ob takem stanju bi lahko toženka zmanjšala v postopku uveljavljano odgovornost v obsegu 80 odstotkov (kolikor je znašala po tožnikovem priznanju 20-odstotne soodgovornosti) le, če bi dokazala, da je del uveljavljane škode nastal brez njene krivde (v smislu prvega odstavka 154. člena ZOR). Toženka bi torej morala dokazati, da je več kot 20 odstotkov škode posledica tožnikove opustitve to je dejstva, da ni bil pripet z varnostnim pasom. Toda med postopkom ni bilo nobenih takih ugotovitev. Sodišče prve stopnje je zato oprlo zaključek o tožnikovi soodgovornosti le na njegovo priznanje, ki je glede obsega soodgovornosti v primerljivih sporih (ko vzročna zveza med neuporabo varnostnega pasu in posledicami ni bila posebej ugotavljana) v skladu z večjim številom sodnih odločb. Sodišče druge stopnje je presojo o deležih obeh voznikov za nesrečo oprlo na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki pa jih je še relativiziralo v tožnikovo korist (ko je navedlo, da ni izključeno, da bi tožnik ob uporabi varnostnega pasu morebiti utrpel še hujše poškodbe. Po navedenem ocenjuje revizijsko sodišče, da odločitev sodišča druge stopnje o višjem tožnikovem soprispevku kot 20-odstotnem nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Njegova odločitev o spremenjenih deležih pravdnih strank za obravnavano škodo zato nima podlage v prvem odstavku 154. člena v zvezi s 178. členom ZOR in je pravno zmotna. Revizijsko sodišče je zato tožnikovi reviziji v tem delu ugodilo ter spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je zavrnilo toženkino pritožbo tudi v delu, s katerim je izpodbijala odločitev o temelju. Ta del odločitve, ki ima za posledico vzpostavitev sodbe sodišča prve stopnje poleg temelja tudi glede višine odškodnine, je revizijsko sodišče oprlo na določilo prvega odstavka 395. člena ZPP 1977. Glede višine odškodnine: med postopkom je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri nesreči utrpel kompresijski zlom dveh prsnih vretenc (petega in osmega) ter obtolčenine prsnega koša, trebuha, glave in okončin. Hude telesne bolečine je trpel tri ure, po eno uro še trikrat dnevno v času 8 do 10 dni, bolečine srednje stopnje tri tedne trajno in občasno dva tedna, zmerne pa do zaključenega tretjega meseca po poškodbi, pri čemer so možne občasne zmerne bolečine tudi še naprej. Med zdravljenjem je tožnik prenašal tudi razne neugodnosti (zaradi 11-dnevne hospitalizacije, injekcij, uporabe bergel, rehabilitacije, zdravniških pregledov in podobno). Navedene okoliščine, ki sta jih sodišči nižjih stopenj obširno navedli v razlogih svojih sodb, tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo višje odškodnine kot 1.400.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. V priznani odškodnini je v zvezi z bodočimi telesnimi bolečinami zadosti upoštevana tudi okolnost, da je bil tožnik ob nesreči star šele 30 let. Zato ocenjuje, da tožnikova revizija z zahtevkom, da se mu prizna višja odškodnina iz obravnavanega naslova, ni utemeljena. Enak zaključek velja po oceni revizijskega sodišča tudi za odškodnino, ki je bila priznana tožniku zaradi pretrpljenega strahu v zvezi z nesrečo in zdravljenjem.

Odškodnina 250.000 SIT je ob upoštevanju vseh ugotovitev sodišč nižjih stopenj (da je tožnik utrpel ob nesreči smrtni primarni strah v trajanju dveh minut, nato primarni strah še tri ure, zatem pa zaskrbljenost za izid zdravljenja v zvezi s kirurškim zdravljenjem) povsem ustrezna in ni prenizka kot neutemeljeno meni revident. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je po višini v znesku 1.100.000 SIT v skladu z ugotovljenimi okolnostmi o tej odškodninski postavki in ni prenizka. Razloge, s katerimi sta sodišči nižjih stopenj utemeljili odškodnino za obravnavano obliko škode, revizijsko sodišče sprejema kot pravilne ter ocenjuje, da sta sodišči upoštevali vse ugotovljene okolnosti in jih pravno tudi pravilno presodili. Tako sta upoštevali ugotovljeno deformacijo prsnega dela hrbtenice, njeno funkcionalno sposobnost oziroma prizadetost, pa tudi tožnikovo starost ob nesreči. V zvezi s to škodo je ugotoviti, da sta sodišči nižjih stopenj dali večji poudarek odškodnini za telesne bolečine (ki so v strnjeni obliki prenehale po mnenju izvedenca že po treh mesecih), ker se občasne bodoče bolečine pojavljajo zaradi specifičnih obremenitev po deformaciji poškodovanih vretenc, kar pomeni, da se del obravnavanih dveh oblik škod prepleta. Materialnopravni preizkus višine skupaj priznane odškodnine za tri oblike nepremoženjske škode v znesku 2.750.000 SIT (kolikor bi znašala, če bi bila podana 100 odstotna odgovornost toženke), pokaže po presoji revizijskega sodišča, da je tolikšna odškodnina v skladu z vsemi značilnostmi tožnikovega primera, hkrati pa je tudi primerljiva z odškodninami za škode, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih kot je tožnikov. Kar zadeva revizijska izvajanja o tem, koliko časa tožnik čaka na odškodnino, pa je opozoriti, da je odškodninsko tožbo vložil 22.7.1996 in da je bilo na prvi stopnji odločeno že 14.1.1999 ter da mu od tedaj dalje pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine. Zato v zvezi s temi dejstvi revizija neutemeljeno uveljavlja nadaljnjo kršitev materialnega zakona.

Revizijsko sodišče v skladu z navedenimi razlogi ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj višino odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno presodili ter da revizija ni utemeljena niti v delu, s katerim želi doseči višjo odškodnino, kot je bila priznana z odločbo sodišča prve stopnje in ki je vzpostavljena s sodbo revizijskega sodišča. To pomeni, da na nižjih stopnjah sojenja nista bili nepravilno uporabljeni določbi 200. in 203. člena ZOR.

Tožnik je v revizijskem postopku uspel z zneskom 275.000 SIT, z revizijo pa je uveljavljal terjatev 2.180.000 SIT. V postopku je tako uspel z 12,6 odstotki. V takem obsegu mu gre tudi povrnitev revizijskih stroškov to je 11.776 od zahtevanih stroškov 93.463 SIT. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 166. in 154. člena ZPP 1977.