Jedro

S samim najetjem kredita skupno premoženje še ni bilo zmanjšano, temveč bi bilo zmanjšano, če bi bil kredit odplačan iz skupnega premoženja.

Obveznost do skupnega premoženja, ki se je nanašala na nakup solastniških deležev toženčevih otrok, je poravnala tretja oseba (toženčev sin), torej zaradi poplačila dela kredita, ki se je nanašal na premoženje toženčevih otrok, skupno premoženje ni bilo prikrajšano.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bo A. A., tožnico po tožbi in toženko po nasprotni tožbi, imenovalo tožnica, B. B., toženca po tožbi in tožnika po nasprotni tožbi, pa toženec.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ob odločanju o primarnem tožbenem zahtevku tožeče stranke zavrnilo zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice do 1/2 v korist toženca pri nepremičnini 0001 2486/5 ter zahtevek tožnice, da v skupno premoženje tožnice in toženca sodi skupna denarna terjatev tožnice in toženca do tožnice kot izključne lastnice nepremičnine 0001 2486/5 v višini 25.000 EUR ter skupna denarna terjatev tožnice in toženca do toženca v višini 3.636,70 EUR (točka I. A/1-2 izreka). Ugotovilo je, da v skupno premoženje tožnice in toženca sodi solastniški delež do 1/3 na nepremičnini 0002 117/5 (točka I. A/2 izreka) ter da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 40 % in delež toženca 60 % (točka I. A/3 izreka). Glede podrejenega zahtevka je razsodilo, da se zavrne zahtevek tožnice, da ji je toženec dolžan v roku 15 dni plačati 29.000 EUR (točka I. B/1 izreka). Zavrglo je tožbo glede podrejenega zahtevka tožnice, da v skupno premoženje sodi skupna denarna terjatev tožnice in toženca do toženca v višini 3.636,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2007 (točka I. B/2 izreka). Ugotovilo je, da v skupno premoženje tožnice in toženca sodijo skupna denarna terjatev tožnice in toženca do tožnice v višini 12.500 EUR ter skupna denarna terjatev tožnice in toženca do toženca v višini 12.500 EUR (točka I. B/3 izreka). Zahtevek toženca po nasprotni tožbi, da v skupno premoženje spada nepremičnina 0001 2486/5, je zavrnilo (točka II. 1 izreka). Nasprotno tožbo toženca, da znaša delež toženca na skupnem premoženju 70 %, je zavrglo (točka II. 2 izreka). Tožnici je naložilo plačilo 480 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2019 tožencu (točka II. 3 izreka). Nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo 1.292,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2019 je zavrnilo (točka II. 4 izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 5.328.00 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (III. točka izreka). Predlog tožnice za povračilo separatnih stroškov je zavrnilo (IV. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožnica se pritožuje zoper točko I. A/1-2 izreka sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi zahtevku tožnice, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi skupna denarna terjatev pravdnih strank do toženca v višini 3.636,70 EUR. V primeru, ko zakonec oz. zunajzakonski partner brez soglasja drugega zakonca razpolaga z delom skupnega premoženja, ni mogoče šteti, da je njuno skupno premoženje prenehalo, temveč je le spremenilo obliko. Denarna sredstva, ki jih eden od zakoncev ali oba skupaj pridobita v času njune življenjske in ekonomske skupnosti s pomočjo posojila, in premoženje, ki je ustvarjeno s pomočjo teh sredstev, je skupno premoženje zakoncev. Znesek 3.636,70 EUR ne predstavlja premoženja posojilodajalca, ki je posojilo zakoncema dal. Zato je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o prikrajšanju skupnega premoženja pravdnih strank. Čim je toženec brez tožničinega soglasja razpolagal z delom njunih skupnih sredstev, je prišlo do prikrajšanja skupnega premoženja, ki zaradi tega ni prenehalo, ampak je samo spremenilo obliko (iz denarnih sredstev v denarno terjatev). To velja tudi v primeru, ko je toženec obroke kredita odplačeval s pomočjo sredstev otrok.

5. Toženec se pritožuje zoper točke sodbe: I. A 2 in 3 in I. B/3 ter II. 1 in II. 2 iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da zahtevke tožnice zavrne ter ugodi zahtevku toženca iz nasprotne tožbe. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec izpodbija ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi solastniški delež 1/3 na nepremičnini 0002 117/5. Posledično izpodbija ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi skupna terjatev pravdnih strank drug do drugega v višini 12.500 EUR. Razlogi sodišča o odločilnih dejstvih so v nasprotju. Zaključek, da nepremičnina 0001 2486/5 ni skupno premoženje, je napačen. Prav tako je napačna odločitev glede višine deležev na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze v zvezi z vprašanjem, ali nepremičnina 2486/5 predstavlja skupno premoženje, razlagalo napačno. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta imeli pravdni stranki namen, da se bosta po upokojitvi preselili v navedeno nepremičnino. Pravdni stranki sta v navedeno nepremičnino vlagali skupno, medtem ko je toženec v nepremičnino 0002 117/5 vlagal sam, iz česar je mogoče sklepati, da je bilo kvečjemu premoženje 0002 117/5 posebno premoženje toženca, medtem ko nepremičnina 0001 2486/5 sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica je že v tožbi iz leta 2012 trdila, da nepremičnina 2486/5 sodi v skupno premoženje, zato je tožencu njegov prispevek priznala kot delež na skupnem premoženju, kar je storila s sklenitvijo darilne pogodbe. Posledično je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, po kateri v skupno premoženje sodita tudi skupni denarni terjatvi tožnice in toženca drug do drugega v višini 12.500 EUR. Toženec izpodbija tudi ugotovitev, da v skupno premoženje sodi solastniški delež do 1/3 na nepremičnini 117/5. Napačno je sodišče zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na delež na skupnem premoženju, saj ga je toženec postavil pravilno. Prav tako je napačna stroškovna odločitev glede deleža uspeha tožnice v postopku. Tožnica ni uspela s primarnim zahtevkom v točki A/1 in A/2, nadalje ni uspela s podrejenim zahtevkom v točki B/1 in B/2, ravno tako pa ni uspela z zahtevkom, da njen delež na skupnem premoženju znaša 50 %. Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo, da je tožnica po višini s svojim zahtevkom uspela z 61 %, saj z večino postavljenih zahtevkov ni uspela. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

6. Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril. 7. Pritožba tožnice ni utemeljena. Pritožba toženca je delno utemeljena.

_O pritožbi tožnice:_

8. Tožnica je zahtevala, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada terjatev obeh pravdnih strank do toženca, ker je toženec iz skupnega premoženja brez soglasja tožnice poleg svojega deleža na nepremičnini 117/5 k. o. 0002 (nepremičnina na S.) s kreditom delno financiral tudi nakup solastnega deleža svojih otrok s sredstvi v višini 3.636,70 EUR.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec s prodajno pogodbo z dne 21. 11. 2007 kupil solastniški delež na nepremičnini na S. (117/5 k. o. 0002). Delno je za plačilo pridobil kredit po kreditni pogodbi s Stanovanjsko ustanovo delavcev v višini 25.000 EUR, ki je bil črpan tako, da je bil nakazan neposredno prodajalcema nepremičnine. Pri navedeni nepremičnini je toženec solastnik do 1/3, toženčeva otroka pa vsak do 1/6. S kreditom je bil plačan celoten solastniški delež toženca in delno tudi delež njegovih otrok v višini 3.636 EUR. Del kupnine, ki je bil s kreditom plačan v korist toženčevih otrok, znaša 3.636 EUR. S samim najetjem kredita skupno premoženje še ni bilo zmanjšano, temveč bi bilo zmanjšano, če bi bil kredit odplačan iz skupnega premoženja.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija, da je toženčev sin M. B. kreditodajalcu plačal skupno 5.524,20 EUR obveznosti po kreditni pogodbi, toženčeva hči K. B. pa 336,31 EUR. Glede na to, da je toženčev sin M. B. kreditodajalcu plačal znesek 5.524,20 EUR, kar presega del kredita, ki je bil porabljen za financiranje solastnega deleža toženčevih otrok in ki so bila pridobljena s kreditom na račun skupnega premoženja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do oškodovanja skupnega premoženja ni prišlo. Obveznost do skupnega premoženja, ki se je nanašala na nakup solastniških deležev toženčevih otrok, je poravnala tretja oseba (toženčev sin), torej zaradi poplačila dela kredita, ki se je nanašal na premoženje toženčevih otrok, skupno premoženje ni bilo prikrajšano. Zato je pritožbena graja v tem delu neutemeljena.

_O pritožbi toženca:_

11. Glede nepremičnine 0002 117/5 na S. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec leta 2007 kupil solastni delež do 1/3 nepremičnine. Ker je toženec navedeni solastni delež nepremičnine kupil v času trajanja zunajzakonske skupnosti, pri čemer pa svojih trditev, da je to premoženje kupil iz sredstev svojega posebnega premoženja, ni izkazal (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku1), je očitno, da ga je kupil s skupnim premoženjem, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi solastni delež do 1/3 nepremičnine 0002 117/5. 12. Pritožbeni očitek, da so razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih sami med seboj v nasprotju, ni utemeljen, poleg tega tudi ni konkretiziran. Sodišče prve stopnje je za odločitev navedlo jasne in popolne razloge, med katerimi ni nasprotij, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank ne sodi nepremičnina 0001 2486/5 na G., ni upravičen. Glede te nepremičnine je tožnica trdila, da ji jo je leta 2004 podaril njen oče, nato pa je z darilno pogodbo v obliki notarskega zapisa dne 20. 9. 2004 polovični solastniški delež podarila tožencu, ker je bil njen zunajzakonski partner. Ker je zunajzakonska skupnost pravdnih strank prenehala, je tožnica s primarnim zahtevkom zahtevala vrnitev darila v naravi, s podrejenim zahtevkom pa izplačilo denarne vrednosti podarjenega solastnega deleža v času prenehanja zunajzakonske skupnosti. Toženec pa je trdil, da je na nepremičnini nastala nova stvar, saj sta pravdni stranki na novo zgradili vinograd in nov objekt. Prav tako je toženec v nasprotni tožbi trdil, da darilna pogodba ni bila sklenjena zaradi čustvene navezanosti partnerjev, temveč je bil namen te darilne pogodbe priznanje prispevka toženca za že izvedena in bodoča vlaganja. Tožnica, ko je bila zaslišana, je med drugim izpovedala, da je darilno pogodbo sklenila zato, ker ji je toženec rekel, naj mu da prepisati 1/2 nepremičnine, da ne bo zastonj vlagal vanjo. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da namen oz. razlog za sklenitev pogodbe ni bila čustvena navezanost med zunajzakonskima partnerjema, kot je trdila tožnica, temveč sta pravdni stranki dejansko s sklenitvijo darilne pogodbe v notarskem zapisu želeli urediti lastniška razmerja zaradi dotedanjih in bodočih vlaganj v nepremičnino.

14. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da je ta nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank, saj med pravdnima strankama ni sporno, da je navedeno nepremičnino tožnici podaril njen oče, kar pomeni, da nepremičnina ni bila pridobljena z delom pravdnih strank v času zunajzakonske skupnosti. Ker sta pravdni stranki prav zaradi preteklih in bodočih predvidenih obsežnejših vlaganj uredili razmerje tako, da je tožnica tožencu priznala polovičen solastniški delež na nepremičnini, pa so tudi trditve toženca, da navedena nepremičnina zaradi opravljenih vlaganj predstavlja skupno premoženje, neutemeljene.

15. Pritožbena navedba, da je neutemeljena odločitev sodišča prve stopnje, da v skupno premoženje sodita denarni terjatvi tožnice in toženca drug do drugega v višini 12.500 EUR, je nekonkretizirana in pavšalna, zato jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača. 16. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo nasprotni zahtevek tožnika glede ugotovitve deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, ni utemeljen, saj za uveljavljanje drugačnega deleža na skupnem premoženju pravdnih strank zadošča ugovor toženca, ki ga je ta v postopku uveljavljal (3. točka odgovora na tožbo).

17. Toženec v pritožbi tudi navaja, da je sodišče napačno ugotovilo deleže na skupnem premoženju, vendar so te navedbe pavšalne. Sodišče je o vseh okoliščinah, ki so pomembne za ugotavljanje deležev na skupnem premoženju (prihodki obeh partnerjev, drugi prispevki k oskrbi družine in doma, ohranjanju premoženja, skrb za otroke itd.) zapisalo obširne in preverljive razloge (35. do 45. točka obrazložitve), ki jih toženčeva pritožba vsebinsko ne izpodbija. Zato lahko pritožbeno sodišče le pritrdi pravilnim razlogom prvostopenjskega, pritožbene navedbe o nepravilno ugotovljenih deležih pa zavrne kot pavšalne.

18. Utemeljeno pa toženec graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica je s primarnim zahtevkom zahtevala vrnitev darila v naravi (parc. št. 0001 2486/5), podrejeno pa plačilo vrednosti. Glede te nepremičnine je toženec v nasprotni tožbi zahteval, da se ugotovi, da nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Oba sta s svojimi zahtevki v tem delu propadla. S primarnim zahtevkom je tožnica nadalje zahtevala, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi terjatev pravdnih strank do tožnice v višini 25.000 EUR ter terjatev v višini 3.636,70 EUR; v tem delu prav tako ni uspela. Uspela pa je z zahtevkom, da v skupno premoženje sodi solastninski delež 1/3 na nepremičnini 0002 117/5, pri čemer delež tožnice na skupnem premoženju znaša 40 % (zahtevala je 50 % delež), delež toženca pa 60 % (toženec je trdil, da njegov delež znaša 70 %). Prav tako je uspela s podrejenim tožbenim zahtevkom, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi skupna denarna terjatev pravdnih strank do tožnice v višini 12.500 EUR in do toženca v višini 12.500 EUR. Toženec pa je uspel z zahtevkom po nasprotni tožbi, da mu je tožnica dolžna plačati 480 EUR, zahtevek, s katerim je uveljavljal višji delež na skupnem premoženju, je sodišče zavrglo ter zavrnilo zahtevek za plačilo 1.292,08 EUR. Glede na tak rezultat pravdnega postopka pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta pravdni stranki s svojima zahtevkoma uspeli približno polovično, zato je v tem delu ugodilo pritožbi toženca in na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.

19. Ker je pritožba toženca delno utemeljena (358. člen ZPP), ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede stroškovne odločitve spremenilo tako, da je odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pravdnega postopka. V preostalem delu je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v ostalih izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožnica s pritožbo ni uspela. Toženec je s pritožbo uspel zgolj glede stroškovne odločitve, kar predstavlja akcesorno terjatev. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče upoštevaje pritožbeni uspeh pravdnih strank odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.