Jedro

Ker za vabila za naroke na glavno obravnavo ZPP ne določa nobene izjeme od pravila, da se pisanja vročajo pooblaščencu stranke, je povsem pravilen sklep sodišča prve stopnje, ko pravi, da tožnik ni izkoristil možnosti, da bi po tem, ko bi ga na glavni obravnavi sodišče opozorilo na nesklepčnost, tožbene navedbe ustrezno dopolnil ali popravil. Ker njegova odvetnica ni prišla na glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje pač ni moglo poučiti o nesklepčnosti tožbe. Če je treba tožniku omogočiti, da svoje navedbe prilagodi pravnim stališčem sodišča, potem mora to toliko bolj sam omogočiti sodišču, da to stori - najmanj tako, da se odzove vabilu na glavno obravnavo. Kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnikov delež na parceli št. 486/17, ki je vpisana pri vložku št. 521 k.o. ... 90 %, toženkin delež pa 10 %, ter da mora v skladu s tem toženka tožniku izročiti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Tožnika je zavezalo, da mora toženki povrniti 121.176 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožba nesklepčna ter da se tožnikova pooblaščenka, ki je bila pravilno vabljena, naroka za glavno obravnavo (na katerem bi jo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo na nesklepčnost tožbe) kljub pravilnemu vabljenju ni udeležila.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je podana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), ker v spisu ni vročilnice, iz katere bi izhajalo, da je bil na prvi narok za glavno obravnavo povabljen tudi on. Ker sam na ta narok ni bil povabljen, mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Podana je torej tudi kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je prvostopenjsko sodišče že menilo, da je tožba nerazumljiva ali nepopolna, bi moralo ravnati v skladu z 273. členom ZPP.

Sodišči prve in druge stopnje se nepravilno sklicujeta na 51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZZZDR). Tožnik namreč svojega zahtevka ni utemeljeval s tem predpisom, pač pa z določbami Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. - ZTLR). Zahtevke, kot je ta, ki ga je uveljavljal, so sodišča obravnavala in jim v skladu z vrednostjo vlaganj tudi ugodila. Če pa se je spremenila sodna praksa to ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo vročitve tožniku onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, demantira dejstvo, da je bila na narok za glavno obravnavo pravilno vabljena njegova pooblaščenka, odvetnica B. K. B.. Če ima namreč stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu, če ni v ZPP drugače določeno (137. čl. ZPP). In ker za vabila za naroke na glavno obravnavo ZPP ne določa nobene izjeme od tega pravila, je povsem pravilen sklep sodišča prve stopnje, ko pravi, da tožnik ni izkoristil možnosti, da bi potem, ko bi ga na glavni obravnavi sodišče opozorilo na nesklepčnost, tožbene navedbe ustrezno dopolnil ali popravil. Ker njegova odvetnica ni prišla na glavno obravnavo, je sodišče prve stopnje pač ni moglo poučiti o nesklepčnosti tožbe. Če je treba tožniku omogočiti, da svoje navedbe prilagodi pravnim stališčem sodišča, potem mora toliko bolj sam omogočiti sodišču, da to stori - najmanj tako, da se odzove vabilu na glavno obravnavo. Kršitev postopka iz osme točke drugega odstavka 339. čl. ZPP tako ni podana, še manj kršitev iz štirinajste točke drugega odstavka tega člena (ki jo revident v tej zvezi sicer uveljavlja, obrazloži pa na povsem nerazumljiv način). Prav tako ni bila kršena določba 273. čl. ZPP. Nesklepčnost tožbe je namreč nekaj popolnoma drugega kot nerazumljivost ali formalna pomanjkljivost tožbe. Nesklepčnost se nanaša na vsebinsko kakovost tožbe (se pravi na pravilnost pravnega silogizma, katerega sklep predstavlja zahtevek, spodnjo premiso pa tožbene navedbe - prim. tretjo točko prvega odstavka 318. čl. ZPP) in zato ne ovira vsebinskega obravnavanja tožbe (odločanja o utemeljenosti zahtevka). Nepopolna ali nerazumljiva tožba pa onemogoča prav to - meritorno odločanje o zahtevku.

Neutemeljen je končno še očitek zmotne uporabe materialnega prava. Ne la, da ne obstaja pravni vir, po katerem bi lahko eden od solastnikov samovoljno (brez soglasja drugega solastnika oziroma drugih solastnikov) z vlaganji v solastno nepremičnino spreminjal solastninske deleže (tega ne določa noben predpis - če ne gre za gradnjo na solastnem zemljišču, tudi ne ZTLR, na katerega se sklicuje tožnik), tudi sodna praksa je trdno na stališču, da imajo taka vlaganja lahko za posledico zgolj obligacijski zahtevek (ne pa stvarnopravnega)(1).

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. čl. ZPP).

Op. št. (1): Poleg sodbe, ki je navedena v sodbi prvostopenjskega sodišča, glej še sodbe VS RS II Ips 349/93 z dne 24.02.1994, II Ips 156/2002 z dne 18. 12. 2002, II Ips 282/2004 z dne 1.09.2005, sodbo in sklep II Ips 43/2003 z dne 12.02.2004 itd.