Jedro

V obravnavani zadevi je sodišče na naroku, ki ga je izvedlo na kraju samem, tožnika opozorilo, da je med postopkom prišlo do ukinitve parcele 2/0 in nastanka parcel 2/3 in 2/4, k. o. X. Opozorilo ga je torej na pravno relevantno dejstvo, ni pa v okviru razjasnjevalne dolžnosti predstavilo pomena tega dejstva glede na postavljeni tožbeni zahtevek in ni opozorilo na dolžnost prilagoditve tožbe. Materialno procesno vodstvo je bilo torej nepopolno izvedeno, saj strankama niso bile predočene možne posledice novega zemljiškoknjižnega stanja na uspeh z zahtevkom, ki je bil ob vložitvi tožbe sklepčen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I./1. točki in II. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, sicer se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu (I./2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 2/0, k. o. X, ki je v solasti tožnikov, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje s prevoznimi sredstvi po obstoječi poti po zemljišču parc. št. 3/0, k. o. X, in sicer ob meji s parc. št. 2/0, k. o. X na severni strani v širini 1,5 m in na južni strani v širini 2,5 m, v skupni dolžini 57,66 m, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 3/0, k. o. X, ki je v solasti tožencev. Zavrnilo je tudi zahtevek za izstavitev listine za vpis omenjene služnosti v zemljiško knjigo. Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna povrniti tožencem 412,60 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo tožnika iz vseh dopustnih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku tožnice v celoti ugodi, in jima naloži v plačilo stroške postopka. Zavrnitev tožbenega zahtevka je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, sodišče pa je procesno pravo napačno uporabilo. Izmišljen je zapis sodišča, naj bi tožnike opozorilo na spremembo parcele 2/0, ki naj bi se tekom postopka razdelila na dve parceli. Če bi tožnika prejela opozorilo, bi tožbeni zahtevek popravila. Konkretna zadeva ni primerljiva s sodno prakso v zadevi Cp 920/2013, ko je na strani tožeče stranke prišlo do subjektivne spremembe. V obravnavani zadevi je parcela 2/4, k. o. X, ostala v lasti tožnikov in služnostna dostopna pot poteka v korist omenjene parcele. Skladno z zatrjevano relevančno teorijo bi sodišče lahko zavrnilo zahtevek le v delu, ki se nanaša na služnost na novo nastali parceli 2/3, k. o. X. Če je sodišče samo vpogledalo v zemljiško knjigo, bi moralo, ne glede na dejstvo, da tožnika nista popravila parcelne številke, samo ugotoviti, da služnost poteka po novo nastali parceli 2/4, in zahtevku ugoditi v celoti, tako da ugotovi obstoj služnosti za navedeno parcelo skladno z 225. členom SPZ. Predhodno pa bi moralo tožnika pozvati k uskladitvi tožbe.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženca in prerekala podane pritožbene navedbe. Izrazila sta svoje nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča, da sta tožnika služnost priposestvovala, soglašala pa sta z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zaradi njegove nesklepčnosti.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta tožnika s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja stvarne služnosti hoje in vožnje za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 2/0, k. o. X, katere lastnika sta bila v času vložitve tožbe, v breme služečega zemljišča parc. št. 3/0, iste k. o., last tožencev, in navedla, da sta služnost priposestvovala. Hkrati sta zahtevala tudi izstavitev primerne listine za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo. Ker sta tožnika uveljavljala pridobitev stvarne pravice na originaren način in ne na podlagi razpolagalnega pravnega posla, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na dolžnost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo služnostne pravice, pravilno zavrnilo. V tem delu, ki ga tožnika obrazloženo niti ne izpodbijata, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

6. Kljub temu da je sodišče v sodbi ugotovilo obstoj vseh pogojev za priposestvovanje stvarne služnosti, je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi njegove nesklepčnosti. Med postopkom je namreč prišlo do ukinitve parcele tožnikov št. 2/0, k. o. X, in nastanka dveh novih parcel, parc. št. 2/3 in 2/4, iste k. o., kar je sodišče ugotovilo z vpogledom v zemljiško knjigo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi prvostopnega sodišča, da omenjena sprememba pri gospodujočem zemljišču, ob upoštevanju, da je bila ena od novonastalih parcel med pravdo odtujena, terja ustrezno prilagoditev tožbe. Ta mora biti sklepčna namreč tudi v času izdaje sodbe, torej morajo biti spremembe zemljiškoknjižnega stanja ustrezno upoštevane. V tej luči je treba razumeti tudi določilo 190. člena ZPP, na kar je sodišče prve stopnje, upoštevajoč relevančno teorijo, pravilno opozorilo.

7. Cilj pravdnega postopka je varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi materialnega prava, pri čemer je pravdni postopek zgolj inštrument za uresničevanje omenjenega cilja. Preko postopoma spreminjajoče se procesne zakonodaje so zahteve glede aktivnega ravnanja strank postale strožje, kar pripomore h koncentraciji postopka in učinkovitejšem sodnem varstvu. Vendar mora ostati naloga sodišča tudi (in predvsem), da spor reši vsebinsko, kar lahko udejanja skozi materialno procesno vodstvo, ki ga ureja 285. člen ZPP. To se nanaša na dejanske navedbe, področje stvarnih predlogov, dokazni postopek in pravna vprašanja.(1) V obravnavani zadevi je sodišče na naroku, ki ga je izvedlo na kraju samem, tožnika opozorilo, da je med postopkom prišlo do ukinitve parcele 2/0 in nastanka parcel 2/3 in 2/4, k. o. X. Opozorilo ga je torej na pravno relevantno dejstvo, ni pa v okviru razjasnjevalne dolžnosti predstavilo pomena tega dejstva glede na postavljeni tožbeni zahtevek in ni opozorilo na dolžnost prilagoditve tožbe. Materialno procesno vodstvo je bilo torej nepopolno izvedeno, saj strankama niso bile predočene možne posledice novega zemljiškoknjižnega stanja na uspeh z zahtevkom, ki je bil ob vložitvi tožbe sklepčen. Sodišče je nato nadaljevalo z izvajanjem dokaznega postopka, potem pa o zadevi odločilo z zavrnilno sodbo. Čeprav sta tožnika v pravdi imela pooblaščenca, to na samo pojasnjevalno dolžnost sodišča ne vpliva.(2) Izpodbijana sodba je za tožnika predstavljala presenečenje, saj ju sodišče ni odprto seznanilo, da njuno tožbo zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, ocenjuje kot nesklepčno. Pritožba torej utemeljeno opozarja na nepravilno uporabo določila 285. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti in posledično v stroškovnem delu, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče tožečo stranko pozove k prilagoditvi tožbe, nato pa naj v zadevi ponovno odloči. 8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 1213/2008, v kateri je sodišče tudi zapisalo: „Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je sicer res (predvsem) stvar stranke (tožnika) same(ga), vendar je treba opozoriti, da lahko sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva da pobudo (tudi) za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavila stranka (tožnik) ne sme pa (seveda) oblikovati tožbenega zahtevka namesto nje(ga) Namen razjasnevalne oblasti na tem področju je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je po uspehu obravnave povsem jasno, da ima prav, le njen tožbeni predlog je napačno formuliran.“ Op. št. (2): Primerjaj odločitev Ustavnega sodišča Up 312/03.