Jedro

Denacionalizacija v obliki odškodnine ni subsidiarna obvezna oblika denacionalizacije, temveč jo lahko pristojni organ določi le v primeru, da je tak zahtevek postavljen (2. odstavek 2. člena ZDen in 1. odstavek 42. člena ZDen).

Izrek

Postopki v zadevah U ..., U ... in U ... se združijo v skupno obravnavanje in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. U ... .

Tožbam se ugodi ter se odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 22. 1. 2007 (pravilno 2008) odpravi in zadeva vrne drugostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki A.A. stroške postopka v odmerjeni višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo na pritožbo Občine A. v I. točki izreka delno odločbo Upravne enote B., št. ... z dne 6. 6. 2007, v 1. in 3. točki izreka odpravil in nadomestil z naslednjim besedilom : "1. Upravičencu pok. B.B. se za del nacionalizirane nepremičnine parc. št. 23, njiva 3 v izmeri 8.088 m2, k.o. A., ki danes predstavlja parc. št. 1844/1, zelenica v izmeri 670 m2, k.o. C., določi odškodnino v obliki obveznic SOD, v višini 17.950,64 DEM;" "3. Zavezanka SOD je dolžna izročiti obveznice te družbe v višini iz 1. točke izreka skrbnici za poseben primer C.C., v roku treh mesecev po pravnomočnosti te odločbe;" v točki II. je delno odločbo Upravne enote A. v 2. in 4. točki izreka pustil v veljavi; v III. točki izreka pa ugotovil, da stroškov postopka ni. Prvostopni organ je s citirano delno odločbo v 1. točki izreka odločil, da se pokojnemu upravičencu B.B. vrne v last nepremičnina parc. št. 1844/1, zelenica 670 m2, k.o. C. v 2. točki izreka določil skrbnico za poseben primer C.C.; v 3. točki izreka odločil, da mora zavezanka Občina A. v 15 dneh po pravnomočnosti delne odločbe v posest izročiti skrbnici za poseben primer nepremičnino, navedeno v 1. točki izreka; v 4. točki izreka pa ugotovil, da stroški postopka niso zaznamovani. V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da je pritožba Občine A. utemeljena, ter da je za vrnitev v naravi podana ovira. Prvostopni organ je z ogledom ugotovil, da je predmetna parcela v naravi zelenica, porasla z grmovjem in grmovnicami. Pritožnica Občina A. v pritožbi navaja, da poteka po parceli fekalna in meteorna kanalizacija, ter da gre za zazidano stavbno zemljišče, kar je predmetni parceli namenil realizirani zazidalni načrt iz leta 1966. Drugostopni organ je dopolnil ugotovitveni postopek, pridobil odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave B., z dne 10. 10. 1997, na podlagi katere je spremenjena vrsta rabe na obravnavani parceli iz travnika v zelenico, situacijsko skico, načrt pozidave na pobočju cerkvenega hriba, Poročilo k zazidalnem načrtu ter predlog Pravilnika za izvajanje zazidalnega načrta na pobočju cerkvenega hriba v A., kopijo starega katastrskega načrta v merilu 1:2880, fotografijo makete predloga zazidave jugozahodnega pobočja cerkvenega hriba ter dopis Skupščine Občine A. z dne 23. 4. 1974. Pri svoji odločitvi je izhajal iz 3. odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ki napotuje na Zakon o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ), ki v 2. odstavku 2. člena določa zazidano stavbno zemljišče. Za definicijo pojma objekt pa je upošteval Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), ki v 2. členu določa objekte. Med objekte spada tudi javna površina, to je površina, glede katere je raba pod enakimi pogoji namenjena vsem, kot so javna cesta, ulica, trg, tržnica, igrišče, parkirišče, pokopališče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina. Nadalje ugotavlja, da je Občina A. med denacionalizacijskim postopkom zahtevala spremembo vrste rabe iz travnika v zelenico. Geodetska uprava je ugodila zahtevi in izdala odločbo. Navedena odločba je pravnomočna. Iz ogleda z dne 2. 2. 2007 je razvidno, da je parcela poraščena z drevjem mešanih vrst in grmovnicami, na njej pa je tudi ekološki otok. Iz fotografij se vidi, da gre za površino, ki je deloma (predvsem na obrobju) poraščena z drevjem in grmovnicami, v osrednjem delu pa s travo, leži pa na njej nekaj odpadnega materiala. Pravilnik o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru (Uradni list CRS, št. 41/82) določa, da se v zelenico uvrščajo zemljišča, ki so urejena za varovanje okolja ali okras posamezne stavbe ali objekta oziroma manjše skupine stavb ali objektov in se ne uporabljajo za kmetijsko ali gozdno proizvodnjo. Drugostopni organ ne dvomi v ugotovljeno dejansko stanje po odločbi GURS o spremembi vrste rabe in meni, da je na podlagi navedenega treba šteti parcelo kot zazidano stavbno zemljišče. Nadalje ugotavlja, da predloženi zazidalni načrt, zaradi izvedbe katerega je bila predmetna parcela dejansko odvzeta iz uporabe, v grafičnem delu namenja ta del območja zelenim površinam. V Poročilu k zazidalnemu načrtu se na strani 4 posebej poudarja ozelenitev kot nepogrešljiv faktor pozidave in ob cestni mreži predvideva ozelenitev z drevjem pretežno oblikovnih kvalitet – okrasna in senčna drevesa, ki bi tvorila zeleno mrežo lastnega značaja. Sam zazidalni načrt v 16. členu določa, da se ozelenitev celotnega zazidalnega področja izvaja na podlagi načelne rešitve ozelenitve. Čeprav pritožnica do dneva izdaje odločbe ni predložila akta, s katerim je bil zazidalni načrt sprejet, temveč je predložila le dokumentacijo, med katero je predlog Pravilnika za izvajanje zazidalnega načrta na pobočju cerkvenega hriba v A., drugostopni organ ne dvomi, da je bil zazidalni načrt, kakršnega izkazuje dokumentacija, res sprejet. To dokazuje tudi Pogodba o komunalni ureditvi gradbenega kompleksa na cerkvenem hribu z dne 24. 5. 1966 med Občino A. in Komunalnim skladom, v kateri je izrecno omenjen zazidalni načrt Urbanističnega zavoda – Projektivnega ateljeja iz B., št. .... Drugostopni organ torej ne dvomi v obstoj prostorskega izvedbenega akta (zazidalnega načrta), ki je na sedanji parc. št. 1844/1 predvidel zelene površine, kar je tudi realizirano. Ker je bila torej parcela s prostorskim aktom namenjena za gradnjo, je tako izpolnjen tudi drugi pogoj iz 2. odstavka 2. člena ZSZ in je podana ovira za vrnitev nepremičnine v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen. Ker je torej ugotovil, da je podana taka ovira, ni upošteval predloga SOD po ugotavljanju obstoja ovire po 3. točki 19. člena ZDen. Pri izračunu višine odškodnine pa je upošteval podatke, ki so bili pridobljeni v postopku na prvi stopnji.

Tožnica C.C. v tožbi navaja, da zavezanka Občina A. v postopku pred prvostopnim organom ni nasprotovala vračilu v naravi. To je storila šele v pritožbi in se pri tem sklicevala na Odlok o zazidalnem načrtu, ki naj bi ga sprejela Skupščina Občine A. dne 12. 7. 1967. Po tem zazidalnem načrtu naj bi bila predmetna parcela opredeljena kot zelena površina in zelenica že pred uveljavitvijo ZDen, ter da je pomenila sprememba kulture v letu 1997 zgolj uskladitev dejanskega stanja v naravi. Drugostopni organ je pribavil nekatera dokazila, ni pa preverjal trditev strank glede stanja spornega zemljišča v naravi, in sicer da naj bi tam potekala fekalna in meteorna kanalizacija, ni pribavil lokacijske informacije, zlasti pa ni vpogledal Odloka o zazidalnem načrtu. Drugostopni organ torej ni formalno ugotovil obstoja in veljavnosti Odloka o zazidalnem načrtu, ki je podlaga tako odločbe GURS iz leta 1997 kot izpodbijane odločbe. Meni, da ne zadostuje pojasnilo, da pritožbeni organ ne dvomi, da je bil zazidalni načrt res sprejet. Obstaja dejstvo, da zelenica nikoli ni bila urejena kot zelenica, ter da je bila odločba GURS o spremembi kulture izdana šele pet let po uveljavitvi ZDen. Meni tudi, da je sprememba kulture prepovedano razpolaganje, v smislu določil ZDen. V konkretnem primeru je prav sprememba kulture po odločbi GURS omogočila tolmačenje, ki mu sledi tožena stranka in ki naj bi predstavljalo oviro oziroma onemogočalo vračilo zemljišča v naravi. Ni prezreti, da dokumenti o pozidavi izvirajo iz obdobja iz let 1965 do 1967, sprememba kulture pa je bila predmet odločanja šele 1997, torej po 30 letih. Vprašanje obstoja ovir je treba presojati tako v dejanskem kot materialno pravnem in procesnem pogledu izključno z vidika časa, ko je bil sprejet in uveljavljen ZDen. Če te ovire za vračanje v naravi niso obstajale ob uveljavitvi ZDen, niso upoštevne v postopku. Odločba tožene stranke tudi ne pove iz kakšnih razlogov opira presojo o odločilnih dejstvih na predpise, ki ob uveljavitvi ZDen še niso bili v veljavi, kot npr. določila ZGO-1. Ob dejstvu, da je od zidave do današnjega dne minilo več kot 40 let, a v vsem tem času sporno zemljišče ni bilo v naravi urejeno kot zelenica, na njem ni nobenih objektov in nobenih komunalnih naprav (zatrjevani odtok kanalizacije in meteornih vod), je več kot očitno, da zelenica nikomur ni bila potrebna, saj bi bila sicer že zdavnaj kot taka urejena. Tožena stranka se opira na dokumente izpred več kot 40 let, pri čemer v obstoj temeljnega upravnega akta zgolj verjame brez dokazov. Iz podatkov spisa je razvidno, da niti pred uveljavitvijo ZDen, niti po tem, sporno zemljišče ni bilo v uporabi kot javna površina oziroma zelenica. Tudi če je zazidalni načrt predvideval, da se bo to zemljišče uredilo kot zelenico, bi to moralo biti urejeno v nekem razumnem roku, v nasprotnem primeru pa je mogoče z vso gotovostjo sklepati, da zazidalni načrt glede tega zemljišča ni bil realiziran in tudi ni obstojal namen, da se ga realizira v predvidenem časovnem obdobju. Podrejeno uveljavlja, da je tožeča stranka zmotno izračunala odškodnino, ker ni upoštevala niti relevantnega obdobja, niti vseh predpisov, ki bi jih v ta namen morala uporabiti. Odškodnina je določena v neobstoječi valuti. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožnica A.A. v tožbi poudarja, da iz prvostopne odločbe izhaja, da na predmetni nepremičnini niso zgrajeni objekti in da že zato ne more šteti za zazidano stavbno zemljišče. Za vračilo ni izkazanih nobenih ovir. Da za vračilo v naravi ni dejanskih ovir, je bilo ugotovljeno na ogledu z dne 2. 2. 2007, ko se je organ sam prepričal, da je parcela 1844/1 v naravi zelenica, porasla z drevjem in grmovnicami. Pooblaščenka zavezanke za vračilo v naravi, ki je bila na ogledu prisotna, tem ugotovitvam ni nasprotovala. Zato je presenetljiv zaključek drugostopnega organa, da je glede na izdano odločbo GURS bistveno, da je bila spremenjena vrsta rabe predmetne parcele. Ni dvoma, da drugostopni organ ni razčistil dejanskega stanja glede navedenega zemljišča v naravi. Zato je odločitev arbitrarna in napačna. Razen tega je odločil, ne da bi za to sploh imel ustrezno listinsko dokumentacijo. Zavezanka za vračilo namreč ni predložila zazidalnega načrta, zaradi izvedbe katerega naj bi bila predmetna parcela dejansko vzeta iz uporabe, v grafičnem delu pa je ta del namenjen zelenim površinam. Iz neznanega razloga drugostopni organ ne dvomi, da je bil tak zazidalni načrt sprejet. Pri tem se sklicuje na Pogodbo o komunalni ureditvi gradbenega kompleksa na cerkvenem hribu z dne 24. 5. 1966, čeprav zavezanka ni predložila prostorskega akta, na podlagi katerega naj bi bila ta parcela namenjena za graditev. Torej tudi če bi bilo zemljišče s Pogodbo o komunalni ureditvi gradbenega kompleksa z dne 24. 5. 1966 res oddano za gradnjo, pa glede na ugotovitve z ogleda 2. 2. 2007 ne more biti dvoma, da do uveljavitve ZDen do gradnje ni prišlo. Tudi tožena stranka sama navaja, da je bilo na ogledu parcele ugotovljeno, da je ta poraščena z drevjem mešanih vrst in grmovnicami, na njem pa leži tudi nekaj odpadnega materiala. Tožnica zato poudarja, da glede na obrazloženo ne more biti dvoma, da ni izpolnjen pogoj iz 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ), v nobenem primeru namreč zemljišče ni bilo oddano za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke, zavrnitev pritožbe Občine A. ter zahteva povrnitev stroškov oziroma podrejeno odpravo odločbe tožene stranke in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter zahteva povrnitev stroškov.

Tožnica Slovenska odškodninska družba izpodbija odločbo tožene stranke, ker je odločila mimo zahteve, ki jo je podala vlagateljica zahteve za denacionalizacijo, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in razlog za ničnost. V predmetni zadevi je prvostopni organ vrnil parcelo upravičencu v naravi, zoper odločbo pa se je pritožila zavezanka za vračilo Občina A.. Tožena stranka je ugodila pritožbi in delno odpravila prvostopno odločbo ter jo nadomestila s svojo odločbo, ki se zaradi izkazanih ovir za vračilo te parcele v naravi sedaj glasi na odškodnino. Tožeča stranka, ki ima po odločitvi tožene sedaj v postopku položaj zavezane stranke, se z odločitvijo ne strinja, ker ugotavlja, da je tožena stranka s tem, ko je določila odškodnino, odločila mimo zahteve, ki jo je podala vlagateljica. Ta se glasi na vračilo parcele upravičencu v naravi. Kot izhaja iz spisne dokumentacije, je vlagateljica ves čas postopka zahtevala vračilo v naravi, pri čemer ni razvidno, da bi v primeru, da vračilo v naravi ne bi bilo možno, postavila podredni zahtevek, ki bi se glasil na odškodnino v obliki obveznic SOD. Iz dopisa vlagateljice z dne 9. 7. 2007, podanega v času, ko je bila pritožba Občine A. v reševanju pri toženi stranki, nesporno izhaja, da zahteva vračilo parcele v naravi. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Stranka z interesom v tem postopku Občina A. v odgovoru na tožbo navaja, da pošilja kopijo pogodbe o izdelavi zazidalnega načrta na pobočju cerkvenega hriba v A., ki so pridobili v Zgodovinskem arhivu v B. Iskali so tudi Odlok o sprejetju zazidalnega načrta, vendar ga v dokumentaciji ni.

Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v zadevah U ... in U ... v odgovoru na tožbo v teh zadevah predlaga združitev zadeve s tožbo, ki jo je sama vložila.

Stranka z interesom, v postopku po tožbi Slovenske odškodninske družbe, C.C. v odgovoru na tožbo navaja kot v svoji tožbi, glede same določitve odškodnine pa meni, da gre pravica do odškodnine v primeru, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, upravičencu po samem zakonu. Meni, da ZDen ne predpisuje, da bi morala zahteva vsebovati tudi podredni predlog.

Tožbe so utemeljene.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Po določbi 3. odstavka 27. člena ZUS-1 pa je bistvena kršitev postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Uvodoma sodišče meni, da tožnica SOD utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka pri izdaji izpodbijane odločbe kot absolutni razlog za odpravo (2. točka 2. odstavka 237. člena ZUP oz. 8. člen ZUP/86).

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo za podržavljeno nepremičnino, danes parc. št. 1844/1 zelenica 670 m2 k.o. A., po dopolnjenem ugotovitvenem postopku, v katerem je na podlagi zbranih dokazov v prvostopnem postopku in novo zbranih določil v korist upravičenca odškodnino, ker je ugotovil, da so podane ovire za vrnitev nepremičnine v naravi. Po določbi 61. člena ZDen se postopek denacionalizacije začne na podlagi zahteve, ki jo vloži upravičenec (prejšnji lastnik) oziroma njegovi pravni nasledniki (15. člen ZDen). Po 2. odstavku 6. člena ZDen se v denacionalizacijskem postopku subsidiarno uporabljajo določbe ZUP/86. V 126. členu ZUP/86 pa je določeno, da v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za uvedbo upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, sme pristojni organ uvesti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana (če sploh ni zahteve stranke in vendar organ vodi postopek, je to razlog za ničnost po 267. členu ZUP/86). Po ZUP/86 je organ, ki vodi postopek, vezan na zahtevek stranke, torej ga ne sme sam spreminjati oziroma odločiti mimo zahtevka. Primarna oblika denacionalizacije je vračanje podržavljenega premoženja v naravi. Denacionalizacija v obliki odškodnine pa ni subsidiarna obvezna oblika denacionalizacije, temveč jo lahko pristojni organ določi le v primeru, da je tak zahtevek postavljen (2. odstavek 2. člena ZDen in 1. odstavek 42. člena ZDen). V obravnavanem primeru pa vlagatelji zahteve za denacionalizacijo takega zahtevka (v obliki odškodnine) niso postavili, kot pravilno ugotavlja tožnica SOD, saj so ves čas prvostopnega postopka vztrajali pri vračilu v naravi. Drugostopni organ pa vlagateljem zahteve tudi ni dal možnosti (oziroma jih pozval), da bi po seznanitvi z ugotovljenimi ovirami spremenili zahtevek v odškodninskega. Sodna praksa vztraja na stališču, da je potrebno pri ugotovljenih ovirah za vračanje nepremičnin v naravi pozvati vlagatelja zahteve (ker gre za predlagalni postopek), da modificira obliko denacionalizacije v tako, ki je možna, z opozorilom na pravne posledice, če tega ne stori. V primeru, da vlagatelji vztrajajo pri nemožni obliki denacionalizacije, je zato organ dolžan zahtevo zavrniti. Ker pa v obravnavanem primeru vlagatelji pred izdajo izpodbijane odločbe niso imeli možnosti, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (2. točka 2. odstavka 237. člena ZUP oz. 8. člen ZUP/86), torej niso bili obveščeni, na podlagi katerih dokazil je organ druge stopnje ugotovil drugačno dejansko stanje od prvostopnega, kar je pomenilo ugotovljene ovire za vrnitev nepremičnine v naravi (drugačno uporabo materialnega prava in drugo obliko denacionalizacije) in niso bili pozvani, da modificirajo svoj zahtevek v odškodninskega, je organ bistveno kršil določbe postopka. Navedeno pa posledično glede na sprejeto izpodbijano odločitev pomeni, glede na stanje spisa, da je organ določil odškodnino, ne da bi stranke tak zahtevek postavile. Tožnica SOD zato utemeljeno meni, da je organ odločil mimo zahtevka stranke, kar je bistvena kršitev pravil določb postopka, storjena v posledici kršitve načela zaslišanja stranke, zato je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti organu v ponoven postopek, v katerem naj spoštuje določbe ZUP/86 o vodenju ugotovitvenega postopka in postopanju organa pred izdajo odločbe.

Iz razloga ekonomičnosti postopka pa sodišče odgovarja tudi na materialne ugovore tožnic C.C. in A.A.. Namreč kot drugostopni organ tudi sodišče meni, da zbrana dokazila (grafičen del zazidalnega načrta, Poročilo k zazidalnem načrtu, Predlog pravilnika za izvajanje zazidalnega načrta in Pogodbe o komunalni ureditvi gradbenega kompleksa na cerkvenem hribu z dne 24. 5. 1966), izkazujejo, da je bil sporni zazidalni načrt sprejet, saj je bil tudi realiziran (hiše, kot je bilo predvideno, so zgrajene, kar med strankami tudi ni sporno). Zbrana dokazila in nesporna dejstva ugotovljena v postopku s stopnjo gotovosti dokazujejo sprejetje spornega zazidalnega načrta. Med strankami pa je nadalje sporno, ali je bil realiziran tudi v obsegu, kjer se nahaja parcela, ki je predmet denacionalizacije. Kot izhaja iz predloženih dokazil, je bila predvidena na obravnavanem območju zelenica. Po mnenju sodišča ugotovljeno dejansko stanje (ogled, geodetska odločba z dne 10. 10. 1997, fotografija v spisu in ostale listine) dokazujejo realizacijo gradbenega načrta tudi na obravnavani parceli. Sporna parcela po svoji dejanski rabi (poraščena s travo, drevesi in grmovnicami) ustreza rabi, kot jo za zelenice določa Pravilnik o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru, na katerega se je oprl drugostopni organ. Tudi tožnici ne navajata, razen pavšalnih ugovorov, da ne gre za zelenico, nobenih konkretnih dejstev, ki bi kazali, da sporna parcela ni pravilno uvrščena kot zelenica, čeprav po uveljavitvi ZDen. V postopku tudi nista izkazali, da bi do sprememb na sporni parceli v zelenico, torej realizacije gradbenega načrta, prišlo šele po uveljavitvi ZDen, kar bi kazalo na napačno uporabo 2. odstavka 32. člena ZDen. Geodetska sprememba dejanske rabe, ki se je izvršila po sprejetju ZDen, ob ugotoviti, da je bil na parceli že do uveljavitve ZDen realiziran gradbeni načrt, ni relevantna, saj le povzema dejansko rabo parcele. Kolikor pa je sporna parcela zelenica, jo je opredeliti kot zazidano stavbno zemljišče (2. odstavek 2. člena ZSZ). Tožnici ugovarjata uporabi ZGO-1, za opredelitev zelenice kot zazidanega stavbnega zemljišča. Ugovor ni utemeljen, je pa že ZSZ kot komunalne objekte opredeljeval tudi zelenice (1. odstavek 3. člena ZSZ). Zelenica kot vrsta rabe je torej zazidano stavbno zemljišče v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen, zato ker je do spremembe vrste rabe zemljišča, ki je bilo ob podržavljenju nezazidano stavbno zemljišče oziroma kmetijsko zemljišče, prišlo po podržavljenju, kar pomeni da je podana ovira za vrnitev zemljišča v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen. Ob povzetem dejanskem stanju in stališčih glede pravilne uporabe materialnega prava sodišče meni, da bo upravni organ, ki bo navedeno strankam predočil, moral pozvati vlagateljice, da spremenijo svoj denacionalizacijski zahtevek v obliko, ki jo ugotovljene ovire, glede na določbe ZDen, narekujejo.

Tožena stranka je glede na navedeno absolutno bistveno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev v zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je tožnica A.A. v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbah 1. odstavka 73. člena ZUS-1 in 2. odstavka 42. člena ZUS-1.