Jedro

Ker je tožena stranka s pogodbo o denarnem depozitu pridobila na spornem znesku lastninsko pravico, tožeča stranka glede njega ne more uveljavljati izločitvene pravice. Ima samo denarno terjatev kot vsi drugi upniki, ki imajo proti stečajnemu dolžniku denarne terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi izločitvena pravica tožeče stranke na denarnih sredstvih 9,000.000,00 SIT kot delu stečajne mase tožene stranke in da je tožena stranka dolžna navedeni znesek izročiti tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo za znesek 4,000.000,00 SIT ter vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu, se pravi za znesek 5,000.000,00 SIT, pa je pritožbo zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Povsem utemeljen je materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje v zvezi z izvajanji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela sporni znesek 5,000.000,00 SIT od tožeče stranke na podlagi pogodbe o denarnem depozitu, s čimer je tožena stranka na denarju kot vrstni in nadomestni stvari v skladu z določilom 722. člena ZOR (ki se nanaša na nepristno hrambo) v zvezi z določilom drugega odstavka 557. člena ZOR, (ki se nanaša na posojilo) pridobila lastninsko pravico. Zato tožeča stranka ne more uveljavljati na spornem denarnem znesku proti toženi stranki izločitvene pravice. Tožeči stranki tako ostane na podlagi pogodbe o depozitu le še obligacijska pravica - terjatev za vrnitev enakega zneska denarja.

Glede na tako materialnopravno utemeljitev sodišča druge stopnje o uveljavljani izločitveni pravici sodišče ni bilo dolžno še dodatno in zgolj teoretično odgovarjati na pritožbena izvajanja tožeče stranke, da so osnova izločitvene pravice lahko ne le lastninska pravica, ampak tudi druge pravice. To načelno sicer drži. Toda v danem primeru ima tožeča stranka do tožene stranke iz naslova denarnega depozita le še obligacijski zahtevek - denarno terjatev, ki deli usodo ostalih upniških terjatev do stečajnega dolžnika. Če bi sledili drugačnim izvajanjem tožeče stranke, bi to praktično pomenilo, da bi vsi stečajni upniki z že zapadlimi, a neplačanimi terjatvami imeli izločitveno pravico na dolgovanem denarnem znesku stečajnega dolžnika.

V zvezi s pravnim mnenjem prof. I. sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določil postopka, ko mnenja ni štelo kot dokaz. Z dokazi se ugotavljajo dejstva, pravno stališče pa to ni. Če je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 8.1.1998 v okviru "dokaznega sklepa" prečitalo "vse zbrane listine v spisu", med katerimi je bilo tudi omenjeno pravno mnenje, s tem sodišče druge stopnje ni bilo dolžno tega mnenja kako drugače obravnavati in oceniti kot ga je, namreč kot določeno pravno mnenje na katerega ni vezano, saj sodišče samo odloči o uporabi prava, kot je zapisalo sodišče druge stopnje.

Revizijska sklicevanja "na vse dosedanje trditve in navedbe v tej pravdni zadevi" so povsem pavšalna in jih zato ni mogoče zaradi pomanjkanja konkretnih trditev preizkusiti.

Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.