Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka uveljavlja plačilo zneska, ki ga je izplačala toženi stranki po pravnomočni sodbi (za izplačilo reparacije in stroškov v zvezi z nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Ker sta bili sodba sodišča prve in druge stopnje razveljavljani s sklepom Vrhovnega sodišča, v ponovljenem postopku pa je bil tožbeni zahtevek tožene stranke pravnomočno zavrnjen, je odpadla podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki izplačala navedeni znesek. Zato je tožbeni zahtevek na vrnitev izplačanih zneskov utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 17.716,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2013 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v višini 1.431,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Višji obrestni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka meni, da tožeča stranka ni podala ustreznih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko v zadevi razsojalo. V tožbi je namreč tožeča stranka zgolj navajala, da je toženi stranki v letu 2011 nakazala najprej 12.560,22 EUR, 1.054,70 EUR in 1.047,00 EUR, nato pa še 2.860,68 EUR in sindikalni organizaciji A. 38,76 EUR in 155,06 EUR, kar naj bi predstavljalo plačilo po sodbi Delovnega sodišča Koper opr. št. Pd 211/2009. Ker je kasneje odpadla podlaga za ta plačila, pa sedaj zahteva plačano nazaj. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo priznala prejeta plačila vendar pa je ugovarjala, da zahtevek ni dovolj specificiran, da bi mu sodišče lahko ugodilo, saj ni razvidno, ali so to bila res plačila, ki jih je tožeča stranka plačala toženi na podlagi omenjene sodbe. Tožena stranka je bila pri tožeči stranki zaposlena dalj časa, zato so lahko obveznosti, ki ima ena stranka do druge raznovrstne in se ne opirajo zgolj na sodbo opr. št. Pd 211/2009. Sodišče je ugovoru tožene stranke sledilo in je tožeči stranki naložilo, da dostavi obračun izvedenih plačil. Le-ta je s pripravljalno vlogo zgolj ponovila svoje navedbe iz tožbe in priložila določene listine. Iz navedb tožeče stranke ni razvidno, kakšna je bila toženčeva bruto in neto plača v spornem obdobju, za koliko mesecev je bilo plačilo izvedeno in posledično za koliko mesecev se vračilo zahteva. Tožena stranka je tudi utemeljeno opozorila na dejstvo, da je sodba opr. št. Pd 211/2009 postala pravnomočna 27. 1. 2011. Tožeča stranka je toženca pozvala na delo šele v aprilu 2011, torej ni spoštovala sodne odločbe, škodljive posledice, ki izvirajo iz tega pa mora zato nositi sama. Sodišče v napadeni sodbi napačno navaja, da je sodba postala pravnomočna 28. 2. 2011, zato bi tožencu kvečjemu pripadala plača za polovico meseca marca 2011. To seveda na drži, saj je iz sodbe razvidno, da je ta postala pravnomočna 27. 1. 2011, rok za izpolnitev obveznosti, ki jo sodba nalaga pa je 15 dni. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Primerno tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka že v svojem izvršilnem predlogu z dne 10. 9. 2011, ki se nahaja v sodnem spisu, navedla, da je prejela 12.560,22 EUR na račun plače, 1.054,70 EUR na račun obresti in 1.047,00 EUR na račun stroškov. Toženi stranki je bilo torej očitno zelo dobro znano, kaj predstavlja nakazilo tožeče stranke, saj sicer tega ne bi navedla v 2. odstavku izvršilnega predloga z dne 10. 9. 2011. Tožeča stranka je v spis predložila še obračuna osebnega dohodka, obračune plač, dodatne obračune in nov izračun plač, iz katerih je razviden način izračuna zneskov, ki se navaja v tožbi ter v prvi pripravljalni vlogi ponovno pojasnila, kateri zneski so bili toženi stranki nakazani na podlagi tedaj pravnomočne sodbe. Tako pritožbene navedbe, da zahtevek ni specificiran ne držijo. Tožena stranka v pritožbi tudi navaja, da v kolikor je tožeča stranka plačala več kot bi ji bila dolžna po sodbi, tega sedaj ne more zahtevati nazaj. Gre za nedopustno pritožbeno novoto, zato je ni mogoče upoštevati. Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi prejela več kot ji je pripadalo, niti ni navedla, koliko naj bi znašal presežek. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka uveljavlja plačilo zneska 17.716,42 EUR, ki ga je izplačala toženi stranki po pravnomočni sodbi opr. št. Pd 211/2009. Ker sta bili sodba Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 211/2009 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1002/2010 razveljavljani s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 2. 4. 2012 (opr. št. VIII Ips 111/2011), v ponovljenem postopku pa je bil tožbeni zahtevek tožene stranke zavrnjen, odločitev pa je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 9. 11. 2012 (opr. št. Pdp 869/2012) je odpadla podlaga, na podlagi katere je tožeča stranka toženi stranki izplačala navedeni znesek.

Po splošnem pravilu iz 1. odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Skladno s 3. odstavkom 190. člen OZ obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V konkretnem primeru je odločilna ugotovitev, da je bil prejemnik obogaten na škodo drugega, ker je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je bilo plačilo izvršeno.

Ker tožbeni zahtevek temelji na dejstvu, da je tožeča stranka uspela v postopku z izrednim pravnimi sredstvom je odpadla pravna podlaga za izplačilo reparacije in stroškov v zvezi z nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ni navedla ustrezne trditvene podlage oz. da ni dokazala utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, saj je predložila listinsko dokumentacijo (izpis plačil, seznam virmanov, obračun plač) iz katere izhaja, da so bili vtoževani zneski plačani toženi stranki. Pritožbene navedbe v zvezi z datumom pravnomočnosti sodbe opr. št. Pd 211/2009 so neutemeljene, saj je bila sodba kasneje razveljavljena, tožeča stranka pa je zato opravičena zahtevati vračilo zneska, ki ga je na podlagi pravnomočne sodbe nakazala toženi stranki.

Glede na navedeno in ker uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani (ugodilni del) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krijejo stranke same (154., 155. in 165. člen ZPP).