Jedro

Spremenjena izjava, podana po pravnomočnosti sodbe, ne predstavlja novega dokaza, saj gre za isto dokazno sredstvo in isto dokazno temo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni C. P. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo K 69/2008 z dne 2. 3. 2009 obsojenega N. R. spoznalo za krivega storitve pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po prvem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 38. členom KZ-1, za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora, mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 53/2005 z dne 20. 11. 2007, v kateri mu je bila določena kazen eno leto in deset mesecev zapora in preizkusna doba štiri leta, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora. Z isto sodbo je sodišče obsojena A. B. in C. P. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Za to kaznivo dejanje je sodišče obsojenemu A. B. določilo kazen dve leti in šest mesecev zapora, nato pa mu ob upoštevanju enotne kazni eno leto in šest mesecev zapora ter denarne kazni 250,00 EUR, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 122/2007 z dne 19. 3. 2008, ki je postala pravnomočna 3. 6. 2008, na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora ter denarno kazen 250,00 EUR. Obsojenemu C. P. je sodišče za zgoraj navedeno kaznivo dejanje določilo kazen štiri leta zapora, mu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici K 73/2007 z dne 18. 6. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 405/2007 z dne 22. 10. 2008, v kateri mu je bila določena kazen osem mesecev zapora in preizkusna doba tri leta, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora. Obsojenima R. in B. je sodišče v izrečeni kazni vštelo čas, prestan v pridržanju in priporu, obsojenemu B. pa še čas že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 122/2007 z dne 19. 3. 2008. Nadalje je sodišče odločilo, da sta obsojena B. in P. oškodovanki dolžna vrniti ukradene stvari oziroma ji plačati njihovo vrednost v višini 1.500,00 EUR. Obsojenima R. in P. je sodišče na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je obsojenega B. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Nagrada in potrebni izdatki obsojenima R. in B. po uradni dolžnosti postavljenih zagovornic na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 259/2009 z dne 16. 9. 2010 zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega P. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbo zagovornika obsojenega B. pa je zavrglo kot nedovoljeno. Sodišče druge stopnje je obsojenemu P. naložilo plačilo povprečnine, obsojenega B. pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega C. P. in zagovornika obsojenega B. s sodbo I Ips 24/2011 z dne 9. 6. 2011 zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zagovornik obsojenega P. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za obnovo postopka, katero je Okrožno sodišče v Novi Gorici z uvodoma navedenim sklepom zavrglo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka je zagovornik obsojenega P. dne 23. 4. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 413. člena ZKP in 3. točko prvega odstavka 410. člena ZKP). Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da dovoli obnovo kazenskega postopka, končanega s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 259/2009 dne 16. 9. 2010, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 69/2008 z dne 2. 3. 2009, ali pa izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zagovornik še predlaga, da Vrhovno sodišče odredi odložitev izvršitve zgoraj navedene pravnomočne sodbe.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zvočni posnetek razgovora z obsojenim R. ne predstavlja novega dokaza v smislu obnovitvenega razloga iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP; da zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja; ter da v zahtevi zagovornik ne pojasni in tudi ne zatrjuje, kako naj bi zatrjevana kršitev prvega odstavka 413. člena ZKP vplivala na zakonitost, če bi bila podana. Zato vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

6. Zagovornik obsojenega C. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je obsojenec zahtevi za obnovo postopka kot nov dokaz priložil posnetka dveh pogovorov s soobsojenim R., ki je v pogovoru povedal resnico o ropu, to je, da ga je izvršil skupaj z obsojenim B., P. pa pri ropu ni sodeloval. Vložnik meni, da razlaga nižjih sodišč, da obnova postopka ni mogoča zaradi naknadnega priznanja soobsojenca, da drugi soobsojenec ni storil kaznivega dejanja, ni sprejemljivo. Po vložnikovi oceni zvočna posnetka z gotovostjo dokazujeta, da je obsojeni R. govoril resnico. Slednji je v pogovorih z obsojenim P. podrobno opisal dogajanje pred, med in po storitvi kaznivega dejanja ropa. Dejstva in okoliščine, ki jih v zvezi z obravnavanim ropom opisuje obsojeni R., so po vložnikovem mnenju tako podrobna in izčrpna, da je kristalno jasno, da so resnična oziroma da so se v resnici zgodila. Ni mogoče, da bi si obsojeni R. vsa ta dejstva izmislil. Vse, kar je obsojeni R. prostovoljno povedal v razgovoru z obsojenim P., se sklada z zagovorom obsojenega B., izpovedbo J. M., pisno izjavo K. K. in številnimi drugimi dokazi in dejstvi. Nadalje vložnik navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep sprejelo, ne da bi pred odločitvijo pridobilo kazenski spis, s čimer je kršilo določbo prvega odstavka 413. člena ZKP. Vložnik meni, da sodišče zahteve za obnovo postopka ne bi zavrglo, če bi odločalo tudi na podlagi spisa, temveč bi ji ugodilo, saj bi na podlagi novega dokaza ugotovilo, da je treba dovoliti obnovo kazenskega postopka. Obsojeni P. je bil obsojen zgolj na podlagi lažnega zagovora obsojenega R., nov dokaz pa z gotovostjo dokazuje, da je R. v postopku na prvi stopnji lagal. 7. Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba oziroma sodna odločba. Zato vložnik ne more uspeti z zatrjevanjem, da je obsojeni R. v postopku pred sodiščem prve stopnje lagal ter da je njegova, zahtevi za obnovo postopka priložena, izjava edina resnična. Na tak način vložnik podaja lastno oceno zagovora obsojenega R., kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

8. Po določbi prvega odstavka 413. člena ZKP sodišče med drugim zavrže zahtevo s sklepom, če ugotovi, na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka, da dejstva in dokazi očitno niso taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. V tej določbi ima sodišče pooblastilo, da brez izvedbe predlaganih novih dokazov oceni, ali gre za takšen dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne sodbe. Vrhovno sodišče je v več sodbah (na primer I Ips 34382/2011 z dne 19. 4. 2012, I Ips 330/2009 z dne 18. 3. 2010, I Ips 319/2000 z dne 11. 1. 2001) zavzelo stališče, da spremenjena izjava, podana po pravnomočnosti sodbe, ne predstavlja novega dokaza, saj gre za isto dokazno sredstvo in isto dokazno temo. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi lahko že izvedene dokaze po pravnomočnosti sodbe izvajali v neskončnost. Lahko pa spremenjena izjava predstavlja drug obnovitveni razlog, in sicer razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, oziroma se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača. Za uspešno uveljavitev tega obnovitvenega razloga pa se zahteva strogi dokaz, to je pravnomočna sodba, da je priča v postopku krivo izpovedala, takšna kriva izpovedba pa mora predstavljati tudi temelj obsodilne sodbe. Izjemoma se sicer sme kriva izpovedba dokazovati tudi z drugimi sredstvi, če je na primer pregon za kaznivo dejanje krive izpovedbe že zastaral, ali je priča umrla, ali gre za otroka ipd. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v sodbi K 69/2008 z dne 2. 3. 2009 povzelo oba zagovora obsojenega R., ki ju je podal v preiskavi, ter zagovor, ki ga je podal na glavni obravnavi (sodba, strani od 4 do 7), nato pa je vse obsojenčeve zagovore kljub nekaterim spremembam ocenilo kot verodostojne in jim je v povezavi z ostalimi dokazi verjelo. Nasprotno pa sodišče ni sprejelo zagovora obsojenega P. V izjavi, ki jo je obsojeni R. po vložnikovem zatrjevanju prostovoljno podal obsojenemu P., čeprav ni vedel, da slednji pogovor snema, je obsojeni R. pojasnil vloge obsojencev pri storitvi kaznivega dejanja. Ob tem, da gre torej za isto dokazno sredstvo (zagovor obsojenega R.) na isto dokazno temo (pojasnjevanje vlog storilcev kaznivega dejanja oziroma po vložnikovi oceni za razbremenitev obsojenega P.) in glede na zgoraj povzeto stališče Vrhovnega sodišča, je logičen in razumno utemeljen zaključek nižjih sodišč v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da taka, zahtevi za obnovo postopka priložena izjava obsojenega R., ne predstavlja dokaza iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP, na podlagi katerega bi bila dovoljena obnova postopka.

9. Sodišče ob presoji zahteve za obnovo postopka zgolj abstraktno ocenjuje (očitno) primernost novih dokazov in dejstev, da povzročijo drugačno sodbo, pri čemer mora izhajati iz predpostavke, da dokazi obstajajo oziroma da so prepričljivi. Na tej podlagi po ustaljeni sodni praksi sodišče na primer zavrže zahtevo kot nedovoljeno, če oceni, da gre očitno za neprimeren dokaz, ki nima nič skupnega z zadevo, ali ki je nepomemben za presojo, ali za dokaz, ki ne bi mogel vplivati na spremembo sodb, četudi bi držalo tisto, kar iz njega izhaja. Kot razumno Vrhovno sodišče sprejema stališče sodišča druge stopnje, zavzeto v izpodbijanem sklepu, da dejstvo, da sodišče prve stopnje v času odločanja o zahtevi za obnovo postopka ni razpolagalo s celotnim kazenskim spisom, ker se je ta nahajal na Vrhovnem sodišču zaradi odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti, ni vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Slednje je ob odločanju o zahtevi za obnovo postopka in presoji izjav obsojenega R. oziroma novega dokaza (po vložnikovem stališču) imelo pred seboj pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 259/2009 z dne 16. 9. 2010, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 69/2008 z dne 2. 3. 2009, v kateri so, kot že rečeno, podrobno povzeti zagovori obsojenega R. Za opravo presoje, ali predloženi izjavi predstavljata dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče dovoliti obnovo postopka, po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni potrebovalo celotnega kazenskega spisa, zato zaradi tega ni podana kršitev določbe prvega odstavka 413. člena ZKP. Tudi sicer vložnik zgolj posplošeno navaja, da bi sodišče prve stopnje sprejelo zahtevo za obnovo postopka, če bi imelo pred seboj celoten spis, konkretno pa vpliva na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa ne obrazloži. 10. Vrhovno sodišče ni moglo presoditi vložnikovih navedb v zvezi z načinom, na katerega je obsojeni P. pridobil izjavo obsojenega R. (z zvočnim snemanjem brez R. privolitve). Vložnik v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti zgolj izraža nestrinjanje s stališčem nižjih sodišč, da je tak način pridobivanja izjave vprašljiv, saj je bila izjava pridobljena s kršitvijo pravice do zasebnosti in privilegija zoper samoobtožbo. Ne izrecno ne po vsebini vložnik v tem delu zahteve ne uveljavlja nobene od kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Kot že rečeno, pa golo nestrinjanje z razlogi sodišča ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega C. P. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojeni P. pridobil izobrazbo, je brez redne zaposlitve, rednih dohodkov in nepremičnega premoženja, nima preživninskih obveznosti, preživlja se s prihranki. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.