Jedro

Okoliščina, da je priča vložila ovadbo pod vplivom mamil, ni podlaga za zaključek, da gre za nedovoljen poseg v osebnost priče v smislu 3. odst. 266. čl. ZKP. Zoper ovaditelja ni nihče uporabil zdravniškega posega ali mu dal sredstvo, s katerim bi se vplivalo na njegovo voljo pri izpovedovanju, ko je bil zaslišan kot priča. V pogojniku povzeta vsebina ovadbe, navedena v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora, ni kršitev 237. čl. ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obtoženega E.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat sodišča prve stopnje je ob razglasitvi sodbe, s katero je bil obtoženi E.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu je bila izrečena kazen 1 leta in 8 mesecev zapora, s sklepom z dne 6.12.1999 iz razlogov ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor do pravnomočnosti sodbe, ki teče najdlje do izteka časa izrečene mu zaporne kazni. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je pritožbo zagovornika obtoženega E.P. zoper prvostopni sklep kot neutemeljeno zavrnilo.

Zagovornik obtoženega E.P. je dne 28.12.1999 na Okrožno sodišče v Kopru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeni sklep Višjega sodišča v Kopru in sicer iz razloga bistvene kršitve določb ZKP s predlogom, da se zahtevi ugodi in napadeni sklep razveljavi in pripor odpravi. Zagovornik v zahtevi navaja, da glede na ustno razglašene razloge ob izreku prvostopne sodbe manjka osnovni priporni razlog, da je podan utemeljen sum, da naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje. Dokazi, na katerih temelji prvostopna sodba in v posledici tega sklep o podaljšanju pripora, bi morali biti izločeni, ker so bili pridobljeni v nasprotju z določbo 18., 237. in 266. člena ZKP. To velja za ovadbo, ki naj bi jo podal A.E. policistu K. na PP K. in na podlagi te ovadbe pridobljeno dovoljenje preiskovalnega sodnika za opravo hišne preiskave pri obtožencu. E. je bil ob vložitvi ovadbe pod vplivom mamil in pod določenim pritiskom policije. Gre za povsem enako situacijo, kot če bi se uporabljala določena prepovedana sredstva, ki vplivajo na voljo osebe. Dejansko se je zlorabilo stanje osebe, ki je bila pod vplivom takšnega sredstva in na podlagi tega pridobilo nadaljnje dokaze. Tako gre za najhujše kršitve določb ZKP in dolžnosti pravnega postopanja. Dokazov o tem, da bi obstajal utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ni, saj so izvedeni prepovedani dokazi, zato manjka tudi osnovni predpogoj za odreditev pripora.

Vrhovni državni tožilec, svetnik B.Š., predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obtoženčev zagovornik vlaga zahtevo zoper sklep o podaljšanju pripora do pravnomočnosti sodbe, češ da manjka osnovni priporni razlog, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil kaznivo dejanje. S tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP je možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka (poleg tistih navedenih v 2. točki), če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V 4. odstavku tega člena je določeno, da se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede uveljavljanih kršitev kazenskega postopka ZKP določa naslednje: v 2. odstavku 18. člena je določeno, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V 237. členu ZKP je med drugim določeno, da sodišče ne sme na izpovedbo priče, ki je bila izsiljena s silo, grožnjo ali kakšnim drugim podobnim prepovedanim sredstvom, opreti svoje odločbe. V 3. odstavku 266. člena ZKP pa je določeno, da ni dovoljeno, da bi se pri obdolžencu ali pri priči uporabili zdravniški posegi ali da bi se jima dala takšna sredstva, s katerimi bi se vplivalo na njuno voljo pri izpovedovanju.

Nobenega dvoma ni, da je glede na določbo 1. odstavka 201. člena ZKP temeljni pogoj za odreditev in podaljšanje pripora obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje.

Utemeljenost suma je dejansko vprašanje, ki se presoja v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje tudi v posameznih fazah postopka. Izrecno pa je izključena možnost vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Očitana kršitev določb kazenskega postopka - 2. odstavka 18. člena, 237. in 266. člena ZKP, pa po oceni Vrhovnega sodišča ni podana.

Sklicevanje vložnika zahteve na ustno obrazložitev prvostopne sodbe, ki bo predmet presoje pritožbenega sodišča tako v pogledu dejanskega stanja, kot glede zakonitosti, tudi v smeri procesnih kršitev glede uporabe prepovedanih oziroma nedovoljenih dokazov, nima podlage v izvedenem postopku. Za zaključek, da so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma, da so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka, in je v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza, ni nobene podlage. Trditev, da so bili proti priči E. ob sestavi ovadbe uporabljeni "določeni pritiski", nima podlage v spisu. Očitek, da je priča E. vložila ovadbo zoper obtoženca pod vplivom mamil, ko je bila zasvojena, pa ne daje podlage za zaključek o nedovoljenem posegu v pričino osebnost v smislu 3. odstavka 266. člena ZKP. Zoper ovaditelja E. ni nihče uporabil zdravniškega posega ali mu dal sredstvo, s katerim bi se vplivalo na njegovo voljo pri izpovedovanju, ko je bil zaslišan kot priča. Zato tudi ni nobene podlage za zaključek, da je pritožbeno sodišče kršilo 237. člen ZKP, ko je v razlogih napadenega sklepa o obstoju ponovitvene nevarnosti v pogojniku navedlo, da naj bi obtoženec A.E.-ju prodal približno 3 g heroina za 3.000,00 SIT. Tako za zaključek, da je tudi pritožbeno sodišče oprlo napadeni sklep - sodno odločbo na nezakonit dokaz, ni nobene podlage.

Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona - ZKP, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ugotovilo je, da nobena od zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka ni podana, zato je skladno z 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obtoženčev zagovornik, zavrnilo kot neutemeljeno. Zahtevo pa je bilo zavrniti tudi, če vložnik glede obstoja utemeljenega suma uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.