Jedro

Akt o podržavljenju je sodba kazenskega sodišča. Ker ta vrednosti zaplenjenega premoženja ne določa, je treba uporabiti metodologijo za ugotavljanje le-tega, kakor jo določajo Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa nižjih sodišč se v izpodbijanem delu razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da je nasprotna udeleženka Republika Slovenija dolžna plačati upravičenki za zaplenjeno premoženje tudi 128.039,22 USD in sicer za zaplenjeno premoženje podjetja I. v tolarski protivrednosti v obveznicah Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče je med drugim zavrnilo pritožbo predlagatelja R. P., ki se je pritožil zoper zavrnitev višjega odškodninskega zahtevka (zahteval je 242.871,302 USD) iz zgornjega naslova.

Predlagatelj R. P. vlaga revizijo zoper navedeni del sklepa pritožbenega sodišča. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj sodišče sklep spremeni tako, da bo predlogu v celoti ugodeno, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče naj bi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledica česar naj bi bila tudi napačna uporaba materialnega prava. Gre za problem vrednosti zaplenjenega premoženja. Navaja, da je bilo upravičenki premoženje prisilno odvzeto iz posesti in upravljanja ne 30.6.1954 in tudi ne 13.9.1946, temveč že 15.5.1945, kar je razvidno tudi iz popisnega lista z dne 10.2.1946. Zaplembo je izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani na predlog, ki ga je podala Komisija za upravo narodne imovine pri Predsedstvu SNOSa in sicer s sklepom 22.1.1946 ter odredilo, da se celotno premoženje A. H. preda v začasno upravljanje pristojne uprave vse do odločitve o dokončni zaplembi. Priloga popisnega lista iz februarja 1946 je bila tudi bilanca stanja na dan 31.12.1945. Edino bilanca stanja lahko odraža pravo vrednost premoženja podjetja v času zaplembe. Glede na to je pri postavitvi zahtevka predlagatelj tudi izhajal iz te bilance, čemur pa sodišče ni sledilo, kar je utemeljilo s tem, da bilanca ne predstavlja tudi odločbe o dejanski zaplembi premoženja. To je sicer res, vendar pa izkazuje stanje podjetja v času zaplembe.

Revizija je bila vročena ostalim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili in dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

V tej revizijski zadevi se zastavlja le eno vprašanje. To je, ali je sodišče pravilno uporabilo materialnopravna merila za določitev vrednosti zaplenjenega podjetja, ali ne. Upravičenka je bila obsojena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ko 445/46-57 z dne 13.9.1946. S sodbo ji je bila izrečena tudi kazen zaplembe premoženja, katerega del je bilo tudi podjetje I. v Ljubljani. Da je do zaplembe dejansko tudi prišlo je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Zp 1406/46 z dne 4.12.1946. Sporno je bilo, kakšna je bila vrednost zaplenjenega podjetja. Glede tega vprašanja obstajajo tri listine: – Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Zp 1406/46 z dne 4.12.1946, iz katerega izhaja, da se v premoženje FLRJ prenese imovina v vrednosti 1.252.942,22 din, zmanjšano za bremena v višini 87,50 din. – Sklep Okrajnega sodišča I v Ljubljani, št. V R 1043 in 7/54 z dne 30.6.1954, iz katerega je razvidno, da je bila neto aktiva premoženja tega podjetja ocenjena na 1.163.992,92 din. – Bilanca stanja z dne 31.12.1945, iz katere izhaja neto vrednost premoženja v višini 2.207.921,19 din.

Nižji sodišči sta svojo odločitev oprli na vrednost sklepa iz leta 1954. Predlagatelj je, nasprotno, svoj predlog opiral na bilanco stanja. Nižji sodišči sta menili, da bilanca stanja ne more biti podlaga za ugotovitev vrednosti. Prvo sodišče je to utemeljilo s tem, da bilanca stanja ne predstavlja odločbe o dejanski zaplembi premoženja. Drugo sodišče pa je navedlo, da je bila vrednost ugotovljena na podlagi sodnih odločb, zapisnikov o odvzemu pa predlagatelji niso predložili, glede bilance stanja pa niso navedli, zakaj naj bi jo sodišče upoštevalo. V pritožbi so sicer navedli, da naj bi bilo premoženje zaplenjeno že prej, vendar naj bi ta trditev predstavljala nedovoljeno pritožbeno novoto. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče bilanco stanja kot merilo ugotovitve vrednosti zavrača. Kot razlog za to pa navaja, da bi ob trditvi, da je bilo premoženje začasno prenešeno v upravljanje državnim organom 15.5.1945, bilanca stanja z dne 31.12.1945 kasnejša in zato ne more odražati prave vrednosti premoženja.

Peti odstavek 44. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS/I, št. 27/1991 do Uradni list RS, št. 18/2005; v nadaljevanju ZDen) določa, kako se ugotavlja denarna vrednost podržavljenega podjetja. Pravilo predvideva način valorizacije tiste vrednosti, ki je bila ugotovljena ob podržavljenju. Kadar vrednosti na tak način ni mogoče ugotoviti, se ta ugotovi na način, ki je predviden z podzakonskim aktom (šesti odstavek 44. člena ZDen). Ta podzakonski akt je Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur.list RS, št. 23/1992 in nasl; v nadaljevanju Navodilo)Ć.

Metodologija ugotavljanja vrednosti po navedenem navodilu je naslednja. Stanje ob podržavljenju se ugotavlja po aktih o podržavljenju oziroma po zapisnikih sestavljenih ob odvzemu premoženja (prvi odstavek 3. člena Navodila). Če stanja na ta način ni mogoče pravilno ugotoviti, se stanje ugotovi po drugih listinah oziroma dokazilih (drugi odstavek 3. člena Navodila). Vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bili z akti o podržavljenju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti teh podržavljenih stvari oziroma premoženja, se določi praviloma na podlagi teh vrednosti (prvi odstavek 4. člena Navodila). Kdor v postopku zatrjuje, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene na prej naveden način, ne ustrezajo realnim vrednostim, lahko te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin oziroma dokazil (prvi odstavek 5. člena Navodila). Šteje se, da je realna vrednost podržavljene stvari oziroma premoženja dokazana, če je za vsako posamezno stvar, za katero se vrednost izkazuje, predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oziroma premoženja ob podržavljenju (drugi odstavek 5. člena Navodila). Za verodostojne listine v smislu prej navedenega pravila se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine, iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju take stvari oziroma premoženja (tretji odstavek 5. člena Navodila).

Akt o podržavljenju v obravnavani zadevi je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ko 445/46-57 z dne 13.9.1946, s katero je bila pravni prednici revidenta izrečena kazen zaplembe premoženja. Trenutek podržavljenja in s tem ugotavljanje vrednosti zaplenjenega premoženja je zato vezan na to sodno odločbo in ne na sklepa, ki sta navedena na prejšnji strani te obrazložitve. Ker navedena sodba vrednosti podržavljenega premoženja ne ugotavlja, je treba uporabiti metodologijo iz prejšnjega odstavka.

Listina, na katero je predlagatelj svoj predlog oprl, je bilanca stanja z dne 31.12.1945. Po prej navedenem pravilu tretjega odstavka 5. člena Navodila je takšna bilanca stanja verodostojna listina, ki spada v ustrezen časovni okvir - je namreč iz obdobja znotraj enega leta pred podržavljenjem. Nižji sodišči sta bilanco stanja kljub temu materialnopravno zavrnili. Bilance stanja, ki jo je predložil (in na katero je opiral svoj predlog), nista niti dokazno ocenili, kaj šele da bi uporabili domnevo o njeni resničnosti iz drugega odstavka 5. člena Navodila. Odrekli sta ji veljavo, češ da predlagatelj ni pojasnil, zakaj bi jo bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti. Na ta način sta nižji sodišči ravnali v nasprotju z zgoraj navedeno metodologijo ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja. Podan je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (Navodila), zaradi česar so dejstva v zvezi z vrednostjo zaplenjenega premoženja nepravilno oziroma nepopolno ugotovljena.

V skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sklepa nižjih sodišč v izpodbijanem delu razveljavilo (kolikor predlagatelju ne priznavata višje odškodnine nad zneskom 128.039,221 USD) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Ob vsem zgoraj povedanem napotki za nadaljnje delo niso bili potrebni.