Jedro

Tožnik s svojimi ravnanji – ko se je sestal s prijateljem in v bližnjem lokalu pred odhodom na pregled k zdravnici, popil kavo in odigral partijo šaha in pred tem prijatelju pomagal pri prevozu avtomobila v nekaj kilometrov (7,5 km) oddaljeni kraj oziroma odšel v trgovino, in ko se je dan kasneje od doma odpeljal na Policijsko postajo v domačem kraju, ni kršil niti navodil specialista niti navodil osebne zdravnice, njegovo ravnanje, ki bi mu ga osebna zdravnica tudi sicer dovolila, kot je izpovedala, pa ni vplivalo na podaljšanje zdravljenja oziroma ni poslabšalo njegovega zdravstvenega stanja. Zato ni bil ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 8. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo : - ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana in vročena tožniku s strani tožene stranke dne 9. 7. 2014, nezakonita in se odpravi (pravilno: razveljavi) (I. točka izreka); - ugotovilo, da tožniku delovno razmerje na podlagi podane izredne odpovedi ni prenehalo 10. 7. 2014, ampak je trajalo brez prekinitve z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2013 do 15. 5. 2015 (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni tožnika za čas od 10. 7. 2014 do 15. 5. 2015 prijaviti v obvezna zavarovanja in mu obračunati nadomestilo plače v višini 789,15 EUR bruto mesečno ter tožniku po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni za čas od 10. 7. 2014 do 15. 5. 2015 tožniku priznati tudi vse ostale pravice iz delovnega razmerja, ki bi mu šle, v kolikor do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo (letni dopust, regres...) (IV. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni tožniku obračunati odškodnino v višini 2.371,41 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka); - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več oz. drugače (da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki traja tudi od 16. 5. 2015 dalje, da mu je tožena stranka dolžna obračunati nadomestilo plače v višini 798,15 EUR bruto s pp tudi po 16. 5. 2015 ter mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja tudi po 16. 5. 2015, obračun mesečne plače za čas od 10. 7. 2014 do 15. 5. 2015 nad prisojenim zneskom, to je še v višini 9,00 EUR bruto mesečno in obračun odškodnine nad prisojenim zneskom, to je še v višini 9.600,84 EUR bruto) (VI. točka izreka); - odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 624,95 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi in napadeno sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrne.

Iz razlogov odločitve prvostopnega sodišča, zlasti točke 9 obrazložitve, izhaja, da je prvostopno sodišče v nasprotju z določilom 8. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 zaključilo, da je v okviru navedenega zakonskega določila dejansko določen en sam odpovedni razlog, za utemeljenost katerega morajo biti kumulativno izpolnjene vse okoliščine oz. zakonski znaki, opredeljeni v navedenem zakonskem določilu - torej, da mora biti za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poleg dejstva, da je delavec brez odobritve pristojnega zdravnika zapustil kraj bivanja, izpolnjena tudi predpostavka, da je s tem ravnanjem ogrozil nemoten potek zdravljenja (da je kršil navodila vezana na potek zdravljenja), kar pa je v izrecnem nasprotju s to določbo.

Navedena alineja vezano na kršitve delavca za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni (t.i. bolniške odsotnosti) določa tri različne, med sabo ločene situacije oz. kršitve z enako posledico. Na takšen zaključek napotuje že sama jezikovna razlaga navedenega zakonskega določila, ki pri naštevanju razlogov, na podlagi katerih je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, uporablja besedo „ali“, to je veznik, ki na razpolago daje več alternativnih in ne kumulativnih razlogov, kot je zmotno presodilo prvostopno sodišče. Tožena stranka je bila tako glede na dejanski stan in razloge, navedene v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dolžna dokazati, da je tožnik brez odobritve pristojnega zdravnika zapustil kraj bivanja, kar pa je v predmetnem postopku tudi nedvoumno dokazala.

Prvostopno sodišče je po mnenju tožene stranke zaradi zmotne uporabe materialnega določila 8. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, s tem ko je sodbo oprlo tudi na okoliščine in dejstva, ki jih v skladu z navedenim določilom ne bi smelo presojati in upoštevati, preseglo predmet obravnavanja. Iz navedenega razloga se tožena stranka do okoliščin, ki jih sodišče podaja v točkah od 10 - 13 obrazložitve napadene sodbe, razen v primeru, ko se izrecno tičejo dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (tj. zapustitev kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika), ne bo opredeljevala. Glede na zaključek iz točke 12 obrazložitve sodbe, vezano na zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava, pripominja, da zdravnik glede na izrecno določilo 8. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1 v zvezi s prepovedjo zapustitve kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika delavcu ni dolžan dajati nikakršnih navodil. Navodila daje zgolj v zvezi s potekom zdravljenja. Kršitev teh navodil je poseben razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR-1, ki pa sploh ni bil predmet tega postopka.

V konkretnem primeru je za pravilno odločitev bistveno, da je tožnik, kot tudi sam priznava, dne 11. 6. 2014, ko je bil v bolniškem staležu, zapustil kraj bivanja in da za takšno ravnanje ni imel odobritve pristojnega zdravnika - ne pred zapustitvijo kraja bivanja, niti zanjo ni zaprosil kasneje. Navedeno nedvoumno izhaja tako iz trditvene podlage tožnika, njegove izpovedbe, kot tudi izpovedbe njegove osebne zdravnice dr. A.A.. Slednja je sicer na vprašanje sodišča tudi izpovedala, da bi tožniku takšen izhod odobrila, v kolikor bi jo za dovoljenje prosil, vendar tudi ne gre prezreti, da je tožnik za takšno dovoljenje ni zaprosil ne pred zapustitvijo kraja bivanja kot tudi ne kasneje. Takšno izjavo je osebna zdravnica tožnika podala na izrecno vprašanje sodnice, dano izven trditvene podlage tožeče stranke, ki pa glede na zgoraj opisane okoliščine kot tudi določila procesnega zakona ne more biti pravno upoštevna, saj sodišče ni poklicano oziroma pristojno za sanacijo tožnikove opustitve dolžnostnega ravnanja za čas bolniškega staleža in neposredno po njegovem poteku.

Tožnik je dne 11. 6. 2014 kraj bivanja zapustil iz razlogov, ki po mnenju tožene stranke niso opravičljivi, saj ni šlo za ravnanje, ki bi bilo neizogibno, nujno potrebno in v korist tožnika ter njegovih ožjih družinskih članov, temveč iz razlogov na strani osebe, ki s tožnikom ni sorodstveno povezana, ki niso bili nujno potrebni, da se prepreči nastanek nematerialne in/ali materialne škode, pri čemer tudi ne gre prezreti, da bi to prijateljsko pomoč lahko nudila tudi druga oseba. Sploh ob upoštevanju dejstva, da odnos med B.B. in tožnikom, kot izhaja iz izpovedbe tožnika, ni bil izrazito tesen, saj sta kontaktirala bolj poredko, prav tako naj ta oseba v času dogodkov ne bi bila seznanjena, da je tožnik v bolniškem staležu, kar bi sicer, v kolikor bi bil njun odnos tesen, ob upoštevanju normalnih življenjskih okoliščin bilo pričakovati.

Nudenje usluge znancu (tudi tesnemu prijatelju), ki ni nujno potrebna, pa vsekakor ne more biti okoliščina, ki bi opravičevala zapustitev kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika in to ne glede na to, ali bi tožnik s takšnim ravnanjem ogrozil potek svojega zdravljenja ali ne.

Tožena stranka upoštevaje dejstvo, da je tožnik iz razlogov, ker tudi sam meni, da je zaupanje med strankama tako skrhano, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, tožbeni zahtevek modificiral kot to izhaja iz njegove zadnje pripravljalne vloge, zaključuje, da so podane oziroma izkazane tudi okoliščine, na podlagi katerih je mogoče nedvoumno zaključiti, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka je tekom postopka, vezano na trditve tožeče stranke, dane v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo nadomestila po 118. členu ZDR-1, pravočasno izpostavila, da tožeča stranka v zvezi s temi trditvami ni predložila in predlagala nobenega dokaza, zaradi česar je te navedbe šteti kot v celoti nesklepčne. Izpovedba stranke namreč ne more služiti kot dokaz, temveč je to potrebno v skladu z dokaznim bremenom ustrezno dokazati, temu pa tožeča stranka, na kateri je dokazno breme glede okoliščin, vezanih na višino odškodnine oz. nadomestila, ni zadostila. Prvostopno sodišče je tako v nasprotju z zgoraj navedenim pri presoji višine odškodnine oz. nadomestila upoštevalo tudi okoliščine, ki s strani tožeče stranke niso bile v ničemer izkazane (zlasti zatrjevana nezaposljivost tožnika), zaradi česar gre šteti odločitev sodišča v tem delu za nezakonito in previsoko.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, tožena stranka pa v pritožbi le pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, tako da preizkus v tej smeri niti ni mogoč. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti. Obrazložitev sodbe je natančna in prepričljiva, takšna pa je tudi sprejeta dokazna ocena.

6. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, pri odločanju pa se je oprlo na pravilno pravno podlago ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. Odločilna dejstva, ugotovljena v sodbi sodišča prve stopnje, so naslednja: - Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od 1. 12. 2013 dalje na delovnem mestu snemalec in studijski kamerman, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2013. - Tožnik je bil med 21. 5. 2014 in 20. 6. 2014 v bolniškem staležu zaradi operativnega posega dne 21. 5. 2014, tožena stranka pa je na podlagi ugotovitev detektiva o nadzoru tožnika v času trajanja bolniškega staleža tožniku dne 9. 7. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), ker naj bi v času odsotnosti z dela zaradi bolezni kršil navodila pristojnega zdravnika in ker naj bi brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja. V izredni odpovedi mu je očitala: * da je 11. 6. 2014 ob 10.30 uri odšel iz stavbe, v kateri prebiva, se z osebnim avtomobilom odpeljal na naslov C., D., kjer se je na parkirnem prostoru pogovarjal z neznanim moškim, se nato odpeljal do E., F. v G., se tam sestal z neznano osebo in se vrnil v D., kjer je do 12. ure v gostinskem lokalu C., D., z neznanim moškim igral šah ter * da se je 12. 6. 2014 z osebnim avtomobilom odpeljal z naslova stalnega bivališča ob 13.10 uri ter se vrnil ob 14.40 uri.

- Iz tožnikove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik 11. 6. 2014 prijatelju pomagal odpeljati avto, ki mu prejšnji dan ni hotel vžgati, izpred Zdravstvenega doma D. (v neposredni bližini tožnikovega doma) na H.. Vmes sta se ustavila pri trgovini E., da je prijatelj za pet minut skočil v trgovino, tožnik pa ga je počakal v avtu, nato pa sta se odpeljala do H.. Prijatelj je tožnika nato odpeljal nazaj pred Zdravstveni dom D., kjer sta šla na kavo in odigrala partijo šaha v bližnjem lokalu, ob 12. uri pa je tožnik odšel na pregled k zdravnici ter o tem, da je bil na pregledu, predložil tudi potrdilo osebne zdravnice dr. A.A. z dne 3. 7. 2014. - Glede tožnikove odsotnosti od doma dne 12. 6. 2014 je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo, da je tožnik že 11. 6. 2014 opazil, da ga zasleduje neznana oseba v črnem avtomobilu I. in poklical policijo, ker se je počutil ogroženega. Ob 13.30 uri se je, ker je bila ta oseba v avtomobilu še pred njegovim blokom, odpeljal na Policijsko postajo D. in podal prijavo.

- Iz izpovedi tožnikove osebne zdravnice dr. A.A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik le splošna navodila specialista o počitku brez fizičnih naporov (zaradi operativnega posega 21. 5. 2014), posebnih navodil glede zdravljenja doma pa ni dobil. Razen v prvih 10 dneh po operaciji ni bilo potrebno ležanje oziroma strogo mirovanje doma. Tožnik s svojim odhodom od doma, kot je izpovedala njegova osebna zdravnica, ni vplival na potek zdravljenja ali dolžino bolniškega staleža, zdravnice pa o prevozu avtomobila do H. na prošnjo prijatelja predhodno ni obvestil, bi mu pa takšno pot dovolila, če bi jo vprašal, enako kot tudi odhod na Policijsko postajo D. 8. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved po 8. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja. Utemeljeno se je sklicevalo na stališča, ki so se v podobnih primerih v zvezi z navedenim odpovednim razlogom oblikovala v sodni praksi (npr. v judikatih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik s svojimi ravnanji – ko se je sestal s prijateljem in v bližnjem lokalu pred odhodom na pregled k zdravnici popil kavo in odigral partijo šaha in pred tem prijatelju pomagal pri prevozu avtomobila v nekaj kilometrov (7,5 km) oddaljeni kraj oziroma odšel v trgovino, in ko se je dan kasneje od doma odpeljal na Policijsko postajo D., ni kršil niti navodil specialista niti navodil osebne zdravnice, njegovo ravnanje, ki bi mu ga osebna zdravnica tudi sicer dovolila, kot je izpovedala, pa ni vplivalo na podaljšanje zdravljenja oziroma ni poslabšalo njegovega zdravstvenega stanja. Pritrditi pa je potrebno tudi ugotovitvi, da tožnikovega odhoda oziroma vožnje v sosednje naselje oziroma v trgovino (do koder je glede na kratko razdaljo 7,5 km, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, 9 minut vožnje z avtomobilom) že pojmovno ni mogoče šteti za potovanje iz kraja bivališča. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sploh ne gre za primer, ko delavec „odpotuje iz kraja svojega bivanja“ brez odobritve pristojnega zdravnika, to je za primer iz 8. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki predstavlja razlog za izredno odpoved. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, kar zlasti velja za očitke o zmotni uporabi materialnega prava.

Res je sicer, da so v citirani 8. alineji 1. odstavka navedenega člena ZDR-1 ločeno navedeni trije primeri zlorabe bolniškega staleža, kot to pravilno izpostavlja pritožba, in da zlasti v primeru, kadar delavec med bolniškim staležem brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja bivanja, niti ni pomembno, ali je to vplivalo na zdravstveno stanje oziroma povzročilo podaljšanje bolniškega staleža ali ne. Vendar pa v tožnikovem primeru, kot je že navedeno, sploh ne gre za primer odpotovanja iz kraja bivanja iz citirane določbe ZDR-1. Zato tudi ni pomembno, ali je nudenje usluge znancu opravičljiv razlog za zapustitev kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika, kar tožena stranka neutemeljeno izpostavlja kot okoliščino, odločilno za presojo v tej zadevi. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo pravilno, ko je preverjalo, ali ravnanje tožnika pomeni nespoštovanje navodil zdravnika in ali je vplivalo na potek zdravljenja.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi, zlasti stališče tožene stranke, da je bilo tožniku odmerjeno previsoko denarno povračilo. Skladno z določbo 2. odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Delavec ali delodajalec lahko predlog za sodno razvezo uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Sodišče mora torej tudi po uradni dolžnosti, ne glede na trditveno podlago in dokazne predloge (tožnika), preveriti vse okoliščine, ki vplivajo na odmero denarnega povračila, izpoved delavca pa je nedvomno primeren dokaz, zato pritožbi tudi v zvezi z navedenim vprašanjem ni mogoče pritrditi. Denarno povračilo je bilo določeno v primerni višini, zlasti glede na tožnikovo starost, poklic, kratek čas zaposlitve tožnika pri toženi stranki in druge okoliščine. Po oceni pritožbenega sodišča ni razlogov za dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča o zaposlitvenih možnostih tožnika, zlasti če se upošteva njegov poklic in splošno znano visoko stopnjo brezposelnosti v državi. Prisojeno povračilo tudi v ničemer ne odstopa od povračil zaradi sodne razveze, ki se v sodni praksi prisojajo delavcem v podobnih primerih.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, poleg tega pa gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v teh sporih pa v skladu s 5. odstavkom 41. člena ZDSS (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen, 154. člen ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato ne gre za potreben strošek, tako da tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).