Jedro

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje (100. člen ZNP-1). Zakon, ki ureja zavarovanje, je Zakon o izvršbi in zavarovanju. Le-ta v 29.a členu določa, da sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Ker zakon obvezne izvedbe naroka pred izdajo začasne odredbe ne določa in ker glede na okoliščine predmetne zadeve to tudi ne bi bilo smotrno, izvedba naroka ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče nadalje izpostavlja, da sodišče izda začasno odredbo za varstvo koristi otrok na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Narava postopka za izdajo začasne odredbe je v primeru ogroženosti otroka takšna, da ne terja izvedbe vseh predlaganih dokazov, temveč se mora sodišče omejiti zgolj na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo hitro razumno oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zavrne ugovor nasprotne udeleženke z dne 16. 6. 2023 zoper sklep o začasni odredbi II N 1020/2022 z dne 29. 5. 2023. 2. Zoper izpodbijani sklep vlaga nasprotna udeleženka pravočasno pritožbo. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru spremeni tako, da ugovoru nasprotne udeleženke zoper sklep o začasni odredbi ugodi. Navaja, da je mnenje Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) z dne 19. 5. 2023, na podlagi katerega je bila izdana začasna odredba z dne 29. 5. 2023, nejasno, nestrokovno in nerazumljivo. Poleg tega bi sodišče prve stopnje pred izdajo začasne odredbe glede na vsebino mnenja moralo opraviti narok in na njem zaslišati udeleženca in njuna starša ter se prepričati, ali so navedbe predlagatelja resnične. Do težav pri izvedbi stikov je prihajalo zaradi načrtnega in naklepnega ravnanja predlagatelja, ki je na vse mogoče načine manipuliral z mld. B. B., vsled česar je ta začel stike z mamo zavračati, s tem pa spravlja v stres tudi mld. A. A. Odločitev sodišča, da zaradi tega stike drastično omeji, je v škodo obeh otrok, saj otroka mamo vidita pod nadzorom zgolj eno uro na teden, četudi mama nima nobenih zdravstvenih ali duševnih težav. Takšen obseg stikov ni v korist otrok, saj bo povzročil odtujitev mladoletnih otrok od matere. Ni dokazov, da nasprotna udeleženka za vzgojo ne bi bila primerna najmanj v enaki meri kot predlagatelj. Dejansko stanje ne opravičuje tolikšne omejitve stikov, takšna omejitev stikov bi prišla v poštev zgolj v drastičnem primeru, ko je jasno, da eden od staršev in sposoben skrbeti za otroka, v predmetni zadevi pa sta oba sposobna skrbeti za otroka. Sodišče tudi brez utemeljenega razloga odgovornost za nastalo situacijo prelaga na nasprotno udeleženko, četudi iz mnenja CSD izhaja, da sta starša za nastalo situacijo najmanj enako odgovorna. Posledice konfliktnega odnosa med partnerjema pa brez utemeljenega razloga sedaj nosi samo nasprotna udeleženka in žal tudi mladoletna otroka, ki bosta zaradi napačne, nepoglobljene in neustrezne odločitve sodišča trpela dolgoročne posledice. Zavzema se za izdajo nove začasne odredbe z drugačno vsebino. Sodišče bi se moralo poglobiti v zadeve in s sodelovanjem CSD ugotoviti, zakaj je prišlo do zavračanja stikov s strani mld. B. B. Zavračanje stikov s strani mld. B. B. ne more imeti za posledico, da se tudi stiki z mld. A. A. drastično omejijo. Sodišče ni izkoristilo milejšega ukrepa. Če je prihajalo do težav pri predaji otrok, bi moralo po uradni dolžnosti presoditi, kako konflikte preprečiti, npr. na način, da se otroka preda na stik na nevtralnem območju. Sodišče je svojo odločitev nekritično sprejelo na podlagi nejasnega mnenja CSD, pri čemer pa ni podalo nobene dokazne ocene. Sodišče ni pretehtalo med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe ter koristmi in slabostmi, ki jih prinaša njena neizdaja, izdana začasna odredba pa bo povzročila odtujitev mld. otrok od matere. Stroškov ne priglaša. 3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Stroškov ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

6. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor zoper regulacijsko začasno odredbo, s katero je sodišče do končne odločitve v predmetni zadevi začasno uredilo režim stikov med mld. otrokoma in nasprotno udeleženko. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bistvo regulacijske začasne odredbe v družinskem sporu v tem, da se z njo začasno uredi izjemen položaj, v katerem so otrokove koristi tako ogrožene, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari.1 V skladu s 161. členom DZ tako sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; s tem je mišljena škoda na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Po določbi prvega odstavka 162. člena DZ sme sodišče za varstvo koristi otroka izdati vsakršno začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, pri čemer izrecno navaja začasno odredbo o načinu izvajanja stikov.

8. Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca sklenila zakonsko zvezo leta 2014, v času trajanje zakonske zveze pa sta se jima rodila mld. B. B. (rojen ... 2014) in mld. A. A. (rojena ... 2018). Dne 8. 12. 2022 je predlagatelj vložil predlog za razvezo zakonske zveze, zaupanja mld. otrok v varstvo in vzgojo, ureditve stikov ter določitve preživnine ter hkrati predlagal izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je dne 22. 12. 2022 (na podlagi mnenja CSD) izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je mld. otroka udeležencev začasno zaupalo v varstvo in vzgojo predlagatelju, določilo stike otrok z nasprotno udeleženko na način, da bodo potekali vsak ponedeljek, sredo in petek od 14.00 do 18.00 ure ob prisotnosti enega ali obeh starih staršev (staršev nasprotne udeleženke), bodisi na naslovu bivališča udeležencev v postopku ali pri starih starših nasprotne udeleženke. Glavni razlog za izdajo navedene začasne odredbe je bil, da je imela nasprotna udeleženka resne težave s prekomernim uživanjem alkohola, zato je odločilo, da stiki potekajo v prisotnosti njenih staršev. Nasprotna udeleženka tako izdane začasne odredbe ni spoštovala, kar je tekom postopka tudi sama priznala, zato je sodišče na predlog predlagatelja in po predhodni pridobitvi mnenja CSD (z dne 19. 5. 2023) izdalo nov sklep o začasni odredbi z dne 29. 5. 2023, s katerim je stike nasprotne udeleženke z otrokoma spremenilo tako, da stiki odtlej potekajo pod nadzorom strokovnega delavca CSD Maribor, in sicer z mld. B. B. vsak drugi teden v trajanju ene ure v prostorih CSD Maribor oziroma na drugi lokaciji v skladu s predlogom strokovnega delavca, z mld. A. A. pa vsak teden v trajanju ene ure v prostorih CSD Maribor oziroma na drugi lokaciji v skladu s predlogom strokovnega delavca CSD in določilo, da ima mld. B. B. stik z materjo v istem času, kot ga ima mld. A. A.; nadalje je določilo neosebne stike, ki potekajo potekajo preko video ali telefonskega klica tako, da nasprotna udeleženka v torek, četrtek, soboto in nedeljo ob 15.00 uri pokliče mld. otroka, klic pa lahko traja največ 20 minut. Glavni razlog za izdajo nove začasne odredbe je bil, da se že izdana začasna odredba glede stikov z dne 22. 12. 2022 ne izvršuje dosledno, ker se nasprotna udeleženka ne drži niti ure niti kraja izvedbe stikov določenih, z začasno odredbo z dne 22. 12. 2022, starša nasprotne udeleženke pa pri stikih ne želita več sodelovati, poleg tega pa se zaradi konfliktnega odnosa med udeležencema postopka, ki se zaradi nespoštovanja začasne odredbe s strani nasprotne udeleženke še stopnjuje, nad otrokoma vrstijo pritiski, zaradi česar sta v stiski, mld. B. B. pa je začel stike že odklanjati. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta otroka zaradi tega ogrožena in da je potrebno izdati novo začasno odredbo, da mld. otroka ne bi doživljala stisk ob stikih in da ne bi začel mld. B. B. stikov z mamo v celoti zavračati. Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugovor nasprotne udeleženke zoper začasno odredbo z dne 29. 5. 2023 zavrnilo.

9. Po mnenju sodišča druge stopnje okoliščine predmetne zadeve opravičujejo izdajo začasne odredbe z dne 29. 5. 2023, saj je s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost mld. otrok, zaključki sodišča prve stopnje pa so logični in življenjsko sprejemljivi.

10. Prav tako je sodišče prve stopnje primerno na novo določilo režim stikov (osebni stiki izvajajo pod nadzorom enkrat na teden oziroma enkrat na dva tedna, neosebni stiki vsak drugi dan oziroma pogosteje). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je režim stikov ustrezen, milejši ukrep (npr. predaja otrok na nevtralne terenu, kot predlaga pritožba) pa glede na preteklo ravnanje nasprotne udeleženke, ko ni upoštevala režima stikov, določenih z začasno odredbo z dne 22. 12. 2022, in z nenapovedanimi prihodi povzročala stiske otrokoma in pritiskala nanju, ni prestrog, kot neutemeljeno navaja pritožba, zlasti z ozirom na to, da je mld. B. B. (star 9 let) že začel zavračati stike z materjo. Po oceni pritožbenega sodišča je bilo načelo sorazmernosti primerno upoštevano, saj je potrebno v izogib izvajanja pritiskov nad otrokoma s strani nasprotne udeleženke in v izogib doživljanju stisk, ki jih otroka doživljata zaradi tega, ker sta se starša ob vsakokratnem izvajanju stikov močno sprla, stik izvajati v varnem okolju pod nadzorom strokovnega delavca CSD enkrat na teden (v primeru mld. A. A.) oz. enkrat na dva tedna (v primeru mld. B. B.). Pritožbeno izražena bojazen, da bo zaradi izvajanja stikov enkrat tedensko oziroma enkrat na dva tedna (v primeru mld. B. B.) prišlo do odtujitve mld. otrok od matere, je neutemeljena, saj pritožba po eni strani spregleda, da so bili z začasno odredbo z dne 29. 5. 2023 določeni tudi neosebni stiki med mld. otrokoma in nasprotno udeleženko preko video ali telefonskega klica vsak torek, četrtek, soboto in nedeljo ob 15.00 uri in da klic lahko traja največ 20 minut, po drugi strani pa začasna odredba z dne 29. 5. 2023 služi ravno temu, da otroka s stiki pod nadzorom (v varnem in stabilnem okolju) ohranita povezanost z nasprotno udeleženko.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so na novo določeni stiki preveč drastičen ukrep, ker nasprotna udeleženka nima več nobenih zdravstvenih ali duševnih težav. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nasprotna udeleženka spregleda, da glavni argument sodišča prve stopnje za izdajo spremenjene začasne odredbe glede stikov (z dne 29. 5. 2023) ni bilo njeno pretirano uživanje alkohola (niti zdravstvene ali duševne težave), temveč dejstvo, da ne spoštuje začasne odredbe z dne 22. 12. 2023, da zaradi nespoštovanja začasne odredbe med udeležencema postopka prihaja do konfliktov, da nasprotna udeleženka pritiska na otroka in da otroka zaradi vsega tega doživljata stisko, kar je predvsem prisotno pri mld. B. B., ki je stike z materjo začel zavračati.

12. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da je mnenje CSD z dne 19. 5. 2023 nejasno, nerazumljivo in nestrokovno, ker iz navedenega mnenja izhaja, da sta oba udeleženca visoko konfliktna, da sta oba kršila začasno odredbo z dne 22. 12. 2022 ter da komunikacija med njima ni možna, pa je CSD kljub temu predlagal, da se stiki nasprotne udeleženke z mld. otrokoma omejijo na eno uro na teden oziroma v primeru mld. B. B. na eno uro na 14 dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena pritožbena izvajanja ne držijo. Iz mnenja CSD z dne 19. 5. 2023 izhaja, da obstoječa družinska razmerja niso v korist mld. otrok, da imata sicer starša svoja otroka neizmerno rada in želita aktivno izvajati svojo starševsko skrb, vendar zaradi njunega visoko konfliktnega odnosa, ko ne zmoreta razmejevati starševskega odnosa od razpadlega partnerskega odnosa, pride do prenašanja starševske odgovornosti na otroka, kar otroka obremenjuje, zato je treba nujno izdati začasno odredbo o jasno strukturiranih stikih, da bosta otroka povezana z nasprotno udeleženko in se bo odnos razvijal. V nadaljevanju mnenja je CSD navedel, da potrebujeta otroka za stike varen prostor, ki jima ga starša zaradi svojega visoko konfliktnega odnosa ne moreta zagotavljati, dosedanja začasna odredba pa ne zagotavlja zaščite koristi otrok, saj se nasprotna udeleženka ne drži ure in kraja izvedbe stikov, ker samovoljno spreminja odločitev o času in kraju stikov z otrokoma, v izvedbo dosedanjih stikov pa starša vpletata tudi stare starše. Po oceni pritožbenega sodišča je mnenje CSD z dne 19. 5. 2023, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, jasno, razumljivo in življenjsko sprejemljivo, nasprotna pritožbena izvajanja pa se izkažejo kot neutemeljena.

13. Prav tako ni pritrditi pritožbenim grajam, da sodišče prve stopnje ni podalo konkretne dokazne ocene in da bi moralo pred izdajo sklepa o začasni odredbi z dne 29. 5. 2023 glede na vsebino mnenja CSD z dne 19. 5. 2023 izvesti narok in na njem zaslišati udeleženca postopka in starše udeležencev ter se prepričati, ali so navedbe predlagatelja resnične. Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje (100. člen ZNP-1). Zakon, ki ureja zavarovanje, je Zakon o izvršbi in zavarovanju. Le-ta v 29.a členu določa, da sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Ker zakon obvezne izvedbe naroka pred izdajo začasne odredbe ne določa in ker glede na okoliščine predmetne zadeve to tudi ne bi bilo smotrno, izvedba naroka ni bila potrebna. Pritožbeno sodišče nadalje izpostavlja, da sodišče izda začasno odredbo za varstvo koristi otrok na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Narava postopka za izdajo začasne odredbe je v primeru ogroženosti otroka takšna, da ne terja izvedbe vseh predlaganih dokazov, temveč se mora sodišče omejiti zgolj na izvedbo tistih dokazov, ki mu omogočajo hitro razumno oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da terja njegovo zavarovanje pred izdajo končne odločitve o zadevi.2 Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi to tudi storilo, ko se je pri ugotavljanju dejanskega stanja ustrezno naslonilo na mnenje CSD z dne 19. 5. 2023 in na podatke sodnega spisa, pri tem pa tudi upoštevalo, da se stiki niso izvajali v skladu z začasno odredbo z dne 22. 12. 2022, saj je nasprotna udeleženka kršila navedeno začasno odredbo s tem, ko je bila dnevno prisotna na naslovu predlagatelja in otrok, predlagatelj pa zaradi dolgoletne dinamike med udeležencema, pritiskov nasprotne udeleženke in njunega visoko konfliktnega odnosa ni zmogel postaviti mej in zagotoviti doslednega izvrševanja začasne odredbe. Ugotovilo je tudi, da nasprotna udeleženka izvaja pritisk na otroka, otroka pa zaradi pritiskov, nespoštovanja prvo izdane začasne odredbe in konfliktov med staršema doživljata stisko. Na podlagi navedenih ugotovitev je pravilno zaključilo, da otroka nista imela možnosti izvrševanja stikov v varnem in stabilnem okolju, zato je njuna ogroženost verjetno izkazana.

14. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga odgovornost za nastalo situacijo nalaga nasprotni udeleženki, saj sta za nastalo situacijo enako odgovorna oba udeleženca. Pritožbeno sodišče v tej zvezi poudarja, da sodišče izda začasno odredbo, če je otrok ogrožen, kar pomeni, da pri izdaji začasne odredbe ni ključnega pomena, kateri od staršev je kriv za nastalo situacijo, temveč je ključnega pomena, da se ugotovi, ali je otrok ob nastali družinski situaciji ogrožen in se izrečejo ukrepi, da se ta ogroženost odpravi, kar je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tudi storilo.

15. Pritožbene navedbe, da bi se moralo sodišče prve stopnje poglobiti v zadevo in s sodelovanjem CSD ugotoviti, zakaj je prišlo do zavračanja stikov s strani mld. B. B., se nanašajo na postopek odločanja o glavni stvari, v tej fazi postopka, ko je sodišče izdalo začasno odredbo, pa zadošča, da je s stopnjo verjetnosti ugotovilo, da sta z obstoječim režimom stikov mld. otroka ogrožena.

16. Tudi ne drži pritožbeno zatrjevanje, da zavračanje stikov mld. B. B. ne more vplivati na odločitev, da se tudi stiki z mld. A. A. drastično omejijo. Sodišče prve stopnje je tako v 7. kot v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo pojasnilo, da se začasna odredba z dne 22. 12. 2022, s katero je bil začasno urejen režim stikov na domu, ne izvaja, kot je odločilo sodišče, da je nasprotna udeleženka ne spoštuje, da se zaradi tega že tako visoko konfliktni odnos med staršema dodatno intenzivira, zaradi vsega tega pa otroka doživljata stiske, kar pomeni, da stiske doživljata pomeni oba otroka, ne le mld. B. B. V 8. točki obrazložitve je tudi prepričljivo pojasnilo, da tako iz mnenja CSD, kakor tudi iz spisovne dokumentacije in navedb obeh udeležencev izhaja, da je predvsem nasprotna udeleženka tista, ki pritiska na otroka in ignorira sklepe sodišča, zaradi česar otroka doživljata stisko in sta ogrožena. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se določijo stiki pod nadzorom tudi za mld. A. A., pravilna. Otroka namreč potrebujeta varno in stabilno okolje, v katerem bosta lahko ohranila povezanost in odnos z nasprotno udeleženko, kot je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

17. Pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ni tehtalo med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe ter koristmi in slabostmi, ki jih prinaša njena neizdaja, so neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje to storilo, ko je zaključilo, da je treba novo začasno odredbo izdati ravno zaradi tega, da se odpravi ugotovljena ogroženost mld. otrok.

18. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

19. Udeleženca stroškov pritožbenega postopka nista priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

1 VSL Sklep IV Cp 337/2020 z dne 26. 2. 2020. 2 VSL sklep IV Cp 1780/2021 z dne 17. 11. 2021, VSL IV Cp 905/2021 z dne 14. 7. 2021.