Jedro

Če potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu v tujini potrjuje tudi, da je bilo izdano vozniško dovoljenje in da velja do 27.9.2001, tožena stranka tega dokaza ni mogla zavrniti le z razlogi, ki se nanašajo na vozniški izpit, opravljen v tujini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 541/97-11 z dne 11.11.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnice in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.2.1997. Z njo je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Oddelka za promet notranje organizacijske enote za upravne notranje zadeve Upravne enote L. z dne 5.11.1996. Z njo je bila zavrnjena tožničina vloga za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da iz smiselne uporabe Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/98, 80/89, 24/90 in 11/91, v nadaljevanju ZTVCP) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in 45/1/94), to je 2. odstavka 180. člena izhaja, da lahko tujec ali državljan Republike Slovenije, ki se vrne iz tujine v Republiko Slovenijo, na lastno zahtevo, ne da bi moral delati vozniški izpit, namesto veljavnega tujega vozniškega dovoljenja pridobi slovensko vozniško dovoljenje za vožnjo tiste kategorije motornih vozil, v katero spadajo motorna vozila, ki jih ima pravico voziti s tujim vozniškim dovoljenjem.

Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list SRS, št. 5/82, 40/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 1/91-1, v nadaljevanju ZVCP) v 112. členu določa, da vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil izda na zahtevo upravičenca občinski upravni organ za notranje zadeve, na katerega območju ima upravičenec stalno oziroma začasno prebivališče več kot 6 mesecev, če v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča. Pravilnik o dovoljenjih in potrdilih o znanju predpisov o varnosti cestnega prometa (Uradni list SRS, št. 29/83, v nadaljevanju pravilnik) v 1. odstavku 9. člena določa, da mora voznik za pridobitev vozniškega dovoljenja na podlagi tujega vozniškega dovoljenja vložiti zahtevek, kateremu mora priložiti veljavno zdravniško spričevalo, potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu in dve fotografiji, potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu pa lahko nadomesti tuje vozniško dovoljenje. Trditev tožene stranke, da se lahko prosilcu izda vozniško dovoljenje le v primeru, ko je opravil vozniški izpit pred pristojno izpitno komisijo v Republiki Sloveniji, nima zakonske opore. Prvi odstavek 9. člena pravilnika jasno pove, da navedeno potrdilo nadomesti tuje veljavno vozniško dovoljenje. Iz spisov izhaja, da je tožnica vlogi za pridobitev slovenskega vozniškega dovoljenja priložila potrdilo Ministrstva notranjih zadev Republike Srbije, Sekretariata notranjih zadev v B., Uprave za varnost cestnega prometa z dne 23.4.1996. Iz njega izhaja, da je 3.9.1981 opravila vozniški izpit ter, da dne 27.9.1991 izdano vozniško dovoljenje velja do 27.9.2001. Tudi stališče tožene stranke, da je lahko le veljavno tuje vozniško dovoljenje podlaga za izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja, nima zakonske opore. Navedeni ZVCP v 112. členu ne določa, tako kot trdi tožena stranka, da mora upravičenec opraviti vozniški izpit pred pristojno komisijo v Republiki Sloveniji. Določba 180. člena ZTVCP, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, dejansko določa, da je podlaga za izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja veljavno tuje vozniško dovoljenje. Vendar tožena stranka ni upoštevala navedene določbe 1. odstavka 9. člena pravilnika. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnica pristojnemu organu predložila takšno potrdilo.

V pritožbi tožena stranka med drugim navaja, da določbe 1. odstavka 9. člena Pravilnika ni mogoče razumeti na način, kot ga razlaga sodišče prve stopnje. Pravilna razlaga je takšna, da mora oseba, ki zahteva zamenjavo veljavnega tujega vozniškega dovoljenja, izpolniti vse pogoje, ki so sicer predpisani za izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja. Ker je eden od pogojev tudi predložitev potrdila o opravljenem vozniškem izpitu, pa oseba, ki zahteva zamenjavo, namesto tega potrdila, predloži veljavno tuje vozniško dovoljenje. Na tako razumevanje določbe napotujeta tudi določbi 2. in 3. odstavka tega člena. Iz njih izhaja, da sme upravna enota zahtevati tudi overjen prevod tujega vozniškega dovoljenja, ter da se tuje vozniško dovoljenje sme vrniti stranki na njeno zahtevo, če vrne slovensko vozniško dovoljenje, ki mu je bilo izdano na podlagi tega tujega. Tako stališče potrjuje tudi sodna praksa (sodba vrhovnega sodišča, št. U 584/93-5 z dne 6.10.1994). Iz nje izhaja, da se v Republiki Sloveniji ne izda slovenskega vozniškega dovoljenja na podlagi potrdila o opravljenem vozniškem izpitu v tujini, temveč le na podlagi potrdila o opravljenem vozniškem izpitu v Republiki Sloveniji. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbo zavrne.

Tožnica v odgovoru na pritožbo med drugim navaja, da je pojasnila, zakaj vozniškega dovoljenja niti v originalu niti v duplikatu ne more predložiti. Sicer pa iz potrdila, ki ga je priložila, izhaja, ne le da ima opravljen vozniški izpit, temveč tudi, da ima veljavno tuje vozniško dovoljenje. Predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta pri svojih odločitvah izhajali iz ugotovitve, da je tožnica zahtevku za izdajo slovenskega vozniškega dovoljenja na podlagi tujega vozniškega dovoljenja predložila potrdilo o opravljenem vozniškem izpitu v tujini. Toda iz zahtevka tožnice in ostalih podatkov predloženih spisov izhaja, da potrdilo, katerega pomen sodišče prve stopnje razlaga drugače kot tožena stranka, ne potrjuje zgolj opravljenega vozniškega izpita v tujini, temveč tudi, da je bilo izdano vozniško dovoljenje in da to dovoljenje velja od 27.9.1991 do 27.9.2001. Tožena stranka, po presoji pritožbenega sodišča, takega dokaza ni mogla zavrniti le z razlogi, ki jih je navedla v svoji odločbi, temveč bi morala presoditi, ali tožnica s takšnim dokazovanjem svojega zahtevka izpolnjuje pogoj iz 1. odstavka 9. člena navedenega pravilnika. Zato v konkretnem primeru niti ni pomembno, kako je potrebno razlagati to določbo pravilnika, glede nadomestitve. Ne glede na to, pritožbeno sodišče meni, da prav logična interpretacija navedene določbe pravilnika prej pripelje do stališča, ki ga v tem upravnem sporu uveljavlja tožena stranka. Ker pa v navedeni smeri (kaj pravzaprav pomeni, da je bilo predloženo le potrdilo o obstoju veljavnega tujega dovoljenja) odločba tožene stranke nima nobenih razlogov, je že zaradi tega pravilna odločitev, da se odločba tožene stranke odpravi in ji zadeva vrne v ponoven postopek.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.