Jedro

Zavarovanec tožene stranke je z zavijanjem v levo izsiljeval prednost in vozil pod vplivom alkohola, tožnik pa je vozil 90 km/h in s tem za 50 odstotkov prekoračil dovoljeno hitrost 60 km/h ter s tem prispeval k nesreči. Sokrivda zavarovanca je 70-odstotna, tožnika pa 30-odstotna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.274.071 SIT. Ugotovilo je, da je prišlo dne 13.6.1993 v Žusterni do prometne nesreče med zavarovancem tožene stranke A. K. in tožnikom. K. je v križišču zavijal v levo in ni pustil prednosti tožniku, ki je vozil naravnost. K. je bil pod vplivom alkohola in je izsiljeval prednost, tožnik pa je vozil s hitrostjo 90 km na uro, čeprav je tam hitrost omejena na 60 km na uro. Presodilo je, da je podana sokrivda obeh udeležencev nesreče in sicer K. 70 odstotkov in tožnikova 30 odstotkov. Pri trčenju se je tožnik poškodoval. Dobil je 3 - 4 cm dolgo obtolčeninsko raztrganino kože segajočo v podkožje na desni strani glave v senčno temenskem predelu, lažji zvin vratne hrbtenice in obtolčenino s podplutbo desne narti. Določilo je odškodnino za pretrpljene bolečine v znesku 650.000 SIT, za strah v znesku 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 100.000 SIT. To odškodnino je zmanjšalo glede na tožnikovo sokrivdo na 735.000 SIT. Zavrnilo je zahtevek za stroške tuje pomoči, ki ga tožnik ni dokazal, in za stroške zdravljenja, ki niso bili potrebni, ker mu je tožena stranka nudila brezplačen zdravniški pregled. Stroške prevoza z reševalnim vozilom pa mu je tožena stranka že plačala. Sodišče je upoštevalo plačilo tožene stranke z dne 24.1.1994 v znesku 433.989 SIT, kar predstavlja valorizirano na dan sojenja 770.674 SIT. Na ta način je bila tožniku vsa škoda že plačana in zato njegov zahtevek ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo. Potrdilo je prvostopenjsko ugotovitev o tožnikovi sokrivdi in odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Na tožnikov ugovor v zvezi z valorizacijo plačila tožene stranke pa je pojasnilo, da je valoriziran samo znesek 417.189 SIT, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo. Z valorizacijo v znesku 770.674 SIT se je tožnik izrečno strinjal, zato je ni bilo treba posebej utemeljevati.

Tožeča stranka vlaga proti tej sodbi revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija ugotovitev o tožnikovi sokrivdi in pri tem poudarja krivdno ravnanje A. K. Zase zanika, da bi vozil prehitro, meni pa, da tudi ugotovljena prekoračitev hitrosti za 15 km na uro ne more biti razlog za 30 odstotno sokrivdo. Navaja, da odškodnina po višini ni v skladu s pravnim standardom pravične odškodnine. Navaja bolečine in težave v zvezi s poškodbo. V zvezi s tem očita sodbi druge stopnje, da napačno navaja, da tožnik ni bil v nezavesti, kar je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca. Meni, da je izvedenec ugotovil 2-odstotno invalidnost, za kar bi mu pripadala vsa zahtevana odškodnina v znesku 300.000 SIT. Navaja, da mu brez utemeljenih razlogov ni bila priznana odškodnina za premoženjsko škodo. Ugovarja tudi upoštevanju plačila tožene stranke in valorizaciji tega plačila ter v zvezi s tem omenja, da je tožena stranka pri plačilu upoštevala njegovo 40-odstotno sokrivdo, sodba pa 30-odstotno. Postavlja vprašanje, ali je mogoče govoriti o poštenosti in zakonitosti izpodbijanih sodb, ki nimata obrazložitve o valorizaciji plačane akontacije. Izpodbija tudi zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev o tožnikovi 30-odstotni sokrivdi ne temelji na ugotovitvi, da je tožnik za 15 km na uro prekoračil dovoljeno hitrost, kot v nasprotju s podatki spisa navaja revizija. V resnici ugotavljata sodbi prve in druge stopnje na podlagi mnenja izvedenca, da tožnikova hitrost pred začetkom zaviranja ni bila manjša od 90 km na uro, to pa pomeni za 30 km na uro večjo hitrost od dovoljene, ali v odstotkih za 50 odstotkov prekoračitve. Takšna hitrost je v vzročni zvezi z nesrečo, saj do trčenja ne bi prišlo, če tožnik ne bi vozil hitreje od 75 km na uro. Tožnik je torej hudo prekršil 46. člen tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) in s tem prispeval k prometni nesreči. Dejstvo je, da je nevarni položaj povzročil A. K., ki je z zavijanjem v levo izsiljeval prednost in vozil pod vplivom alkohola (50. in 164. člen ZTVCP). Zato je njegov del krivde večji. Vendar tudi pri takem ravnanju K., kakršno je ugotovljeno, do trčenja ne bi prišlo, če tožnik ne bi tako izdatno prekoračil dovoljene hitrosti. Zato je njegova 30-odstotna sokrivda, kakršno ugotavljata sodbi prve in druge stopnje, ugotovljena pravilno. Pri tem je ustrezno upoštevana teža kršitev prometnih pravil in vzročna povezanost teh kršitev z nastalo posledico. V zvezi s tem revizija neutemeljeno očita sodbama zmotno uporabo materialnega prava, kar skuša utemeljiti z napačnim povzemanjem podatkov o hitrosti tožnikove vožnje.

Po ugotovitvah izvedenca, ki jih povzemata obe sodbi, so bile tožnikove poškodbe lahke. Tožnik ni bil v nezavesti, kot skuša prikazati v reviziji. To izvedenec ugotavlja na začetku svojega izvedenskega mnenja in sicer z besedami "... ob sprejemu v bolnišnico se je dogodka nesreče spominjal, ni bil v nezavesti, ni povračal" in dalje "... da je poškodovanec priseben in orientiran ter splošno stanje ni prizadeto". Tožeča stranka v reviziji navaja enake poškodbe, kot so opisane na tretji strani izvedenskega mnenja in natančno povzete v obeh sodbah. Zato zadostuje kratek povzetek: obtolčeninska rana na desni strani glave, lažji zvin vratne hrbtenice in obtolčenina s podplutbo desne narti. Izvedenec je ugotovil, da so močnejše bolečine trajale do dva dni, srednje do 30 dni in manjše občasne in pojemajoče še dva do tri mesece. Tožnik je prestal tudi druge nevšečnosti in sicer 15 dni je nosil mavčni hodilni čevelj, večkrat je bil na pregledih in preiskavah, prestal je primaren strah in zaskrbljenost za izid zdravljenja. Ostala mu je manjša oteklina na desni narti brez bolečin in vpliva na gibljivost sklepa z možnimi občasnimi težavami pri nošnji ožjega obuvala. To je izvedenec ocenil kot 2 odstotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne pa kot invalidnost, kot napačno navaja revizija. Glede na tako ugotovljeno nepremoženjsko škodo je odškodnina, ki sta jo tožniku priznali obe sodbi, ustrezna. To velja za odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 650.000 SIT, za strah v znesku 300.000 in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 100.000 SIT. Takšna odškodnina je v skladu z merili po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih in je tudi v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. Drugačne revizijske navedbe niso utemeljene. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na invalidnost - te izvedenec ni ugotovil. Duševne bolečine zaradi tega, ker bi mu tesnejša obutev utegnila povzročiti težave, pa so na meji pravno priznane škode. Za škodo v ugotovljenem obsegu ni mogoče priznati višje odškodnine.

Kar zadeva valorizacijo plačila tožene stranke pa revizijske navedbe niso korektne. Na glavni obravnavi dne 11.7.2000, na kateri sta bila navzoča tožnik in njegov odvetnik, je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno in zapisano naslednje: valorizirani znesek odškodnine 417.189 SIT, ki je bil nakazan tožniku 24.1.1994, znaša na današnji dan 770.674 SIT. Navedeni znesek ne vsebuje odvetniških stroškov. Tožnik je izjavil in s podpisom potrdil, da je valorizirani znesek zanj nesporen. V nasprotju s tem pa v reviziji to osporava in zahteva obrazložitev valorizacije. V dispoziciji strank je, da postavljajo in priznavajo medsebojne zahtevke (prvi odstavek 3. člena ZPP). Ker ne gre za razpolaganje, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (tretji odstavek 3. člena ZPP), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno sprejeli nesporno stališče strank in o tem ni bilo treba izvajati nobenih dokazov. S strani tožeče stranke pa je nekorektno, da ne upošteva lastnih izjav in skuša prikazati revizijskemu sodišču stanje stvari drugačno, kot dejansko je. Take revizijske navedbe ne morejo imeti uspeha.

Glede na to je pravilno ugotovljeno, da valorizirano plačilo tožene stranke v znesku 770.674 SIT presega odškodnino v znesku 735.000 SIT, do katere je upravičen tožnik. Zato tožba ni utemeljena in sta obe sodišči tožbeni zahtevek pravilno zavrnili.

Zahtevki za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo so bili zavrnjeni, ker niso dokazani, oziroma zahtevek za prevoz z rešilnim avtomobilom, ker je že plačan. Tožeča stranka v reviziji vztraja pri teh zahtevkih in pri tem izpodbija dejanske ugotovitve, kar pa po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni mogoče. Sklep, s katerim sodišče odloči o oprostitvi plačila taks, ni sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan. Zoper ta sklep revizija ni mogoča in zato revizijsko sodišče razlogov v zvezi z zavrnitvijo predloga za oprostitev plačila taks ne more obravnavati.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).