Jedro

Po prvem odstavku 166. člena CZ v zvezi z 8. točko 161. člena CZ je na invalidu dokazno breme dokazovanja, da je bilo vozilo (uvoženo s carinsko oprostitvijo na podlagi 8. točke 161. člena CZ) v času, ko invalid v njem ni bil prisoten, uporabljeno za potrebe invalida (upravičenca carinske oprostitve), saj gre za izjemo od siceršnje dolžnosti plačevanja carin. To pomeni, da je v obravnavani zadevi tožnica kot zavezanka dolžna dokazati, da je bilo vozilo spornega dne uporabljeno za njene potrebe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 6. 10. 2003, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 12. 6. 2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožnici naknadno obračunal carinski dolg v višini 615.141,00 SIT za osebno vozilo, uvoženo z enotno carinsko listino (ECL) z dne 12. 9. 1996 brez plačila carine in v skladu s carinsko oprostitvijo na podlagi 8. točke 161. člena Carinskega zakona (CZ, Ur. l. RS, št. 1/95 in 28/95), namenjeno izključno za potrebe invalida (tožnice kot upravičenke carinske oprostitve), saj je bilo ob kontroli uporabe vozila ugotovljeno, da je bilo le-to uporabljeno v druge namene.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). Navaja, da tožnica ni dokazala, da je bilo uvoženo osebno vozilo obravnavanega dne uporabljeno za njene potrebe, čeprav ona v njem ni bila prisotna, saj ni dokazala, da je bila tistega dne na organiziranem dopustu na Hrvaškem in je zato bilo treba iti po njo. Tistega dne je predmetni osebni avtomobil vozil njen brat A.A., ki ni bil pooblaščen voznik invalida. Dodaja še, da so tožničine navedbe o ustavljenem postopku o prekršku zoper A.A. pravno nepomembne. Tožničin predlog za glavno obravnavo pa je kot nepotreben zavrnilo, saj tožnica v tožbi ni navajala nobenih novih dejstev ali dokazov, ki ne bi bila presojena že v upravnem postopku, dejansko stanje pa je bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in smiselno tudi bistveno kršitev določb postopka. P redlaga, da revizijsko sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločitev prvostopenjskemu carinskemu organu, oziroma sodbo sodišča prve stopnje spremeni in v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da tožnici ni mogoče verjeti, ker je njena mati sprva podala neresnično izjavo, da je potovala skupaj s tožnico z letovanja na Hrvaškem. Tožničina mati je to izjavo podala v dobri veri, da bo s tem koristila tožnici, sodišče prve stopnje pa je nato zavrnilo predlagane dokaze z zaslišanjem prič in tožnice. Dodaja še, da je prvostopenjski carinski organ neupravičeno določil, da so carinski dolg poleg tožnice dolžni plačati tudi njeni starši kot tožničini zakoniti zastopniki. Carinski organ tudi napačno utemeljuje naknadni obračun carinskega dolga z uvedbo postopka o prekršku zoper tožničinega brata, saj je bil postopek o prekršku zoper njega ustavljen.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče RS v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 – za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V tem obsegu poteka tudi preizkus izpodbijane sodbe.

8. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje, ali so bili izpolnjeni pogoji za carinsko oprostitev, ki so določeni v 8. točki 161. člena CZ, in sicer, ali je bilo osebno vozilo, ki je bilo oproščeno plačila carine in drugih uvoznih dajatev, neposredno uporabljeno za življenje in delo invalidne osebe.

9. CZ v 8. točki 161. člena določa, da so plačila carine oproščeni invalidi za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo, ter za nadomestne dele za uporabo te opreme in pripomočkov, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo. Neposredna uporaba za življenje invalida v primeru, ko gre za avto (ob upoštevanju določb 34. in 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve, Ur. l. RS, št. 56/95; v nadaljevanju: Uredba, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-216/98-18 z dne 15. 2. 2001) pomeni uporabo avta za življenje in potrebe invalida. Navedeno pomeni, da ni treba, da bi bil invalid v času uporabe vozila v vozilu tudi prisoten, vendar pa se mora vozilo uporabljati le za njegove potrebe. Določba 166. člena CZ v prvem odstavku opredeljuje prepoved razpolaganja in določa, da blaga, ki je bilo oproščeno plačila uvoznih dajatev na podlagi 8. točke 161. člena CZ, v roku treh let od dneva uvoza, ni dovoljeno odtujiti, dati v uporabo drugemu ali kako drugače uporabiti za druge namene, ne pa za tiste, zaradi katerih je bilo oproščeno plačila uvoznih dajatev, preden niso plačane uvozne dajatve. Ugotovljena kršitev te prepovedi ima torej za posledico naknaden obračun carinskega dolga v skladu s 154. členom CZ.

10. Po presoji revizijskega sodišča je glede na zgoraj citirano zakonsko ureditev pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je na invalidu dokazno breme dokazovanja, da je bilo vozilo, uvoženo s carinsko oprostitvijo na podlagi 8. točke 161. člena CZ, v času, ko invalid v njem ni bil prisoten, uporabljeno za potrebe invalida, saj gre za izjemo od siceršnje dolžnosti plačevanja carin. To pomeni, da je tožnica kot zavezanka dolžna dokazati, da je bilo vozilo konkretnega dne uporabljeno za njene potrebe.

11. V upravnem sporu je bilo ugotovljeno in to med strankama ni sporno, da je dne 29. 7. 1998 s carinsko oprostitvijo uvoženo osebno vozilo vozil A.A. s sopotnico B.B., tožnica (kot invalidka upravičenka do carinske oprostitve) pa v vozilu ni bila prisotna. Ostalo pa je sporno, ali je bilo navedeno osebno vozilo v tem času uporabljano za potrebe tožnice zaradi prevoza z organiziranega dopusta na Hrvaškem. Zato je sodišče prve stopnje opravilo dokazno oceno in zaključilo, da tožnica ni izkazala, da je bilo vozilo konkretnega dne uporabljeno za njene potrebe (saj tožnica ni predložila nobenega dokumenta, ki bi dokazoval, da je bila v tistem času na letovanju na Reki; izjave njene matere, ki je podala dve različni izjavi, vzbujajo dvom v njeno verodostojnost, Potrdilo Centra za usposabljanje, delo in varstvo v Č., v nadaljevanju: Center, pa po pojasnilu direktorja glede na dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dokazuje, da je bila tožnica v tistem času res na Hrvaškem, saj Center ni bil organizator letovanja, prav tako pa iz nobene listine ne izhaja, da je tožnica res poslala dopis Centru za rehabilitacijo na D. in tamkajšnjemu uradu za notranje zadeve v zvezi s potrditvijo njenega bivanja v tistem obdobju.) Navedena dokazna ocena v okviru ugotavljanja dejanskega stanja, glede na to, da je sodišče prve stopnje ob zakoniti uporabi drugega odstavka 67. člena ZUS obrazložilo, zakaj je štelo, da tožnica ni izkazala, da je bilo vozilo v času kontrole uporabljeno za njene namene, ne more biti predmet revizijske presoje, glede na to, da ugovorov, ki so po naravi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stana, revizijsko sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, v revizije ne obravnava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 ter drugim odstavkom 85. člena ZUS-1). Je pa revizijsko sodišče preizkusilo tožničine ugovore o zavrnitvi predlaganih dokazov (zaslišanje prič in tožnice) pred sodiščem prve stopnje. Glede na navedeno, so pravno nepomembne tudi tožničine navedbe o vzrokih materine prvotne neresnične izjave glede njenega skupnega potovanja s tožnico na Hrvaško.

12. Tožnica je v tožbi res uveljavljala tudi tožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa ni opravilo glavne obravnave. Vendar pa to še ne pomeni, da so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. ZUS-1 med revizijskimi razlogi neizvedbe glavne obravnave ne opredeljuje kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka (prvi odstavek 85. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1). Zato je revizijsko sodišče moralo presoditi, ali je navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker je glavna obravnava sredstvo za izvajanje dokazov, mora biti zahteva za opravo glavne obravnave oziroma za izvajanje dokazov obrazložena, stranka pa mora v njej s stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov.

V obravnavanem primeru je bila ključna presoja, ali je tožnica tistega dne bila na organiziranem letovanju na Hrvaškem, kar pa je sodišče prve stopnje presodilo na podlagi dokazov (izjava tožničine matere, brata in bratove sopotnice, potrdilo Centra), ki so bili izvedeni v upravnem postopku, pravilnost njihove izvedbe pa tožnica niti ni izpodbijala.

Tožnica

v tožbi ni navedla nobenih novih dejstev in dokazov, ki ne bi bila presojena že v upravnem postopku in bi jih bilo zato treba presoditi na glavni obravnavi, ob navedbi že izvedenih pa ni konkretizirala, kako bi lahko le-ti vplivali na odločitev, zato tudi po oceni revizijskega sodišča izvedba glavne obravnave ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje.

13. Prav tako pa so neutemeljeni tudi tožničini ugovori, da je prvostopenjski carinski organ neupravičeno določil, da so carinski dolg poleg tožnice dolžni plačati tudi njeni starši kot tožničini zakoniti zastopniki, saj iz 2. točke izreka odločbe prvostopenjskega carinskega organa (v kateri je v oklepaju navedeno „oziroma starši kot zakoniti zastopniki) po presoji revizijskega sodišča ne izhaja, da so starši carinski dolžniki, ampak samo da so zakoniti zastopniki tožnice kot carinske dolžnice. Tudi iz obrazložitve navedene odločbe je razvidno, da je carinska dolžnica v obravnavani zadevi samo tožnica. Da pa je v izreku odločbe prvostopenjskega carinskega organa besedilo, ki sicer spada v obrazložitev, pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (prvi odstavek 85. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1).

14. Glede tožničinih navedb o ustavitvi postopka o prekršku zoper njenega brata, pa se revizijsko sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da to na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj se, kot sta tožnici pravilno pojasnila že sodišče prve stopnje in tožena stranka, odločitev o ustavitvi postopka o prekršku zoper tožničinega brata nanaša zgolj na postopek o prekršku, ki je samostojen postopek in poteka ločeno od tega postopka.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.