Jedro

Ker tožnik v 60 dneh (tretji odstavek 19. člena SZ) ni izjavil, da ponudbo sprejema, (prvotoženo stranko je le z dopisom z dne 24. 8. 1998 obvestil, da se ne odpoveduje svoji predkupni pravici), bi bila prvotožena stranka upravičena sporno stanovanje prodati drugemu pod enakimi ali manj ugodnimi pogoji, seveda v kolikor stanovanja ne bi prodajala na prisilni javni dražbi.

Izrek

I. Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke se delno ugodi in sodbo sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v delu, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna s tožnikom B. H. skleniti prodajno pogodbo v roku 15 dni, po kateri mu bo odprodala stanovanje št. (), Ob S. (), R. n. K., ki meri 60,58 m2 za kupnino 2,294.712,00 SIT, ki jo bo tožnik kot kupec plačal v 8 dneh po podpisu pogodbe in bo kupec plačal prometni davek in stroške zemljiškoknjižne izvedbe pogodbe, ker bo sicer takšno pogodbo nadomestila ta pravnomočna sodba, pod izvršbo." kot neutemeljen zavrne; ter v obsegu stroškovne odločitve tako, da sta dolžni prvotožena in drugotožena stranka nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 42.030,00 (dvainštirideset tisoč trideset 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 1999 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo.

II. V ostalem delu se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

III.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 29.747,50 (devetindvajset tisoč sedemsto sedeminštirideset 50/100) SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi prodajna pogodba, ki sta jo dne 19. 2. 1999 sklenili toženi stranki in katere predmet je stanovanje št. 9 v hiši Ob Suhi 1a, Ravne na Koroškem, v izmeri 60,58 m2, na katerem ima tožnik najemno pogodbo. Nadalje je prvotoženi stranki naložilo sklenitev prodajne pogodbe s tožnikom v roku 15 dni za stanovanje št. 9, Ob Suhi 1a, Ravne na Koroškem, v izmeri 60,58 m2, za kupnino 2,294.712,00 SIT, sicer bi takšno pogodbo nadomestila pravnomočna sodba. Toženima strankama je še v nerazdelno plačilo naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v znesku 155.272,00 SIT.

Proti takšni sodbi sta se pravočasno pritožili prvotožena in drugotožena stranka ter uveljavljali pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagali sta spremembo prvostopne sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je le delno utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, sicer pa tudi pritožba kljub uveljavljanju pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nima konkretnih navedb, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

Je pa pritrditi pritožbeni graji prvostopne uporabe materialnega prava, ki je privedla tudi do napačne odločitve o tožbenem zahtevku, zaradi česar je bila v skladu s 4. točko 373. člena prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) potrebna delna sprememba izpodbijane sodbe.

Po dejanskih ugotovitvah prvega sodišča se je sporno stanovanje prodajalo v stečajnem postopku na javni dražbi in sicer je bilo prodano na tretji opravljeni javni dražbi dne 12. 2. 1999. Tožnik kot predkupni upravičenec po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ) je bil povabljen le na prvo dražbo, ki se je vršila dne 30. 6. 1998, na drugo (dne 6. 11. 1998) in tretjo javno dražbo pa ne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvotožena stranka ravnala v skladu z 19. členom SZ, saj je o prodaji spornega stanovanja najprej obvestila tožnika kot predkupnega upravičenca in mu tudi sporočila prodajne pogoje. Tudi ni sporno, da je bilo stanovanje drugotožencu prodano pod enakimi pogoji, kot so bili prej ponujeni tožniku. Ker tožnik v 60 dneh (tretji odstavek 19. člena SZ) ni izjavil, da ponudbo sprejema, (prvotoženo stranko je le z dopisom z dne 24. 8. 1998 obvestil, da se ne odpoveduje svoji predkupni pravici), bi bila prvotožena stranka upravičena sporno stanovanje prodati drugemu pod enakimi ali manj ugodnimi pogoji, seveda v kolikor stanovanja ne bi prodajala na prisilni javni dražbi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče tako na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev prvega sodišča ocenjuje, da določilo 19. člena SZ ni bilo kršeno, zaradi česar tudi ne pride v poštev uporaba prvega odstavka 20. člena SZ. Po citiranem določilu namreč lahko predkupni upravičenec s tožbo uveljavlja razveljavitev prodaje ter da naj lastnik po enakih pogojih proda stanovanje njemu le v primeru, da lastnik proda stanovanje, pa ga ne ponudi predkupnemu upravičencu, ali pa ga proda po ugodnejših pogojih. Ker tožbeni zahtevek v obsegu, v katerem se od prvotožene stranke zahteva sklenitev prodajne pogodbe s tožnikom in ki temelji na omenjeni pravni podlagi 20. člena SZ, ni utemeljen, je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

Kljub obrazloženemu pa je utemeljen tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik uveljavlja razveljavitev prodajne pogodbe, vendar ne na podlagi 20. člena SZ, temveč na podlagi tretjega odstavka 149. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ter na podlagi drugega odstavka 530. člena v zvezi s četrtim odstavkom 533. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Ni sporno, da je bil tožnik povabljen le na prvo javno dražbo, ne pa tudi na javno dražbo dne 12. 2. 1999, na kateri je bilo sporno stanovanje prodano. Če se premoženje, na katerem obstoji predkupna pravica, prodaja na prisilni javni dražbi, se nanjo v skladu z navedenim drugim odstavkom 530. člena ZOR posebej povabi tudi predkupnega upravičenca, saj ima ta pravico izenačevati najugodnejšo ponudbo in tako sodelovati na javni dražbi (pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja VSS I/97, str. 20). V kolikor pa to dejanje izostane in se torej, kot v obravnavanem primeru, predkupnega upravičenca ne povabi na prisilno javno dražbo, ima ta pravico zahtevati razveljavitev dražbe oziroma prodajne pogodbe (drugi odstavek 530. člena ZOR).

Ker v zvezi z delom izreka izpodbijane sodbe, kjer je prvo sodišče odločilo o razveljavitvi prodajne pogodbe, tudi ni bilo zaslediti nobenih uradno upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, je bilo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v skladu s 368. členom ZPP/77 v tem obsegu potrditi izpodbijano sodbo prvega sodišča. Glede na spremembo prvostopne odločitve, je bilo treba v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZPP/77 odločiti tudi o stroških vsega postopka. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo približno polovični uspeh tožeče stranke (drugi odstavek 154. člena ZPP/77).

Skupni priznani stroški tožeče stranke znašajo 155.272,00 SIT, tožene stranke pa 71.212,40 SIT (niso bili priznani priglašeni stroški tožene stranke za pregled tožbe, saj je ta postavka že zajeta pri sestavi odgovora na tožbo). Ob upoštevanju polovičnega uspeha pravdnih strank ter medsebojnega pobotanja stroškovnih terjatev, ostane razlika v znesku 42.030,00 SIT, ki sta jo prvotožena in drugotožena stranka dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki.

Tudi kar zadeva stroške pritožbenega postopka, je sodišče druge stopnje upoštevalo polovičen pritožbeni uspeh tožene stranke ter ob upoštevanju priznanih stroškov v višini 59.495,00 SIT (ni bilo priznati stroškov za pregled listin, saj je ta postavka že zajeta v sestavi pritožbe) odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti polovico navedenega zneska v višini 29.747,50 SIT.

Določila ZPP/77 so bila uporabljena na podlagi prvega odstavka 498. člena veljavnega Zakona o pravdnem postopku.