Jedro

Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne le navesti zakonske razloge, iz katerih vlaga zahtevo (prvi odstavek 420. člena ZKP), temveč mora tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolžencu je v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v znesku 267.904,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2003 dalje do plačila ter stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 12.4.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve 5., 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 372. členom ZKP. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini enaka zagovornikovi pritožbi z dne 22.9.2006 zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da v opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja niso podani znaki kaznivega dejanja goljufije, ker gre za civilno pravno razmerje; da je sodišče bistveno prekršilo določbe kazenskega postopka, ker je odločilo, da mora obsojenec plačati oškodovancu premoženjskopravni zahtevek; da je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka v vprašanju, ali je podan predlog upravičenega tožilca; da sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe; da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 24.5.2007, predlagal zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 5.6.2007, njegov zagovornik pa dne 28.5.2007, seznanjena.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2.

6. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navedbami, da iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik enako kršitev z enakimi navedbami uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila s sodbo sodišča druge stopnje zavrnjena. Vrhovno sodišče soglaša z razlogi sodišča druge stopnje (stran 2 sodbe sodišča druge stopnje), da iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhajajo vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ki vsebuje opis izvršitvenega dejanja obsojenca - ustvaritev zmotne predstave pri oškodovancu z namenom pridobiti drugemu protipravno premoženjsko korist, s konkretizacijo obsojenčevega delovanja, vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

8. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nakazuje z navedbo, da je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog upravičenega oškodovanca; ker oškodovanca ni bilo na glavni obravnavi dne 12.6.2006, ga sodišče ni zaslišalo in zato ni ugotovilo, zoper koga uveljavlja premoženjskopravni zahtevek.

9. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana takrat, če je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega organa. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ ni kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja na predlog oškodovanca, zato predlog oškodovanca sploh ni bil potreben. Iz podatkov spisa pa je razvidno, da je oškodovanec dne 5.8.2003 zoper obsojenca podal kazensko ovadbo, v kateri je navedel, da ga je "L. ogoljufal za 267.904,00 SIT, kolikor znaša vrednost prodanih svinj" ter da je premoženjskopravni zahtevek v enaki višini zoper obsojenca oškodovanec uveljavljal tudi ob zaslišanjih na glavnih obravnavah. Obsojenec se je, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, z oškodovancem dogovoril za pomoč pri prodaji prašičev in je gospodarsko družbo M. d.o.o. uporabil le kot orodje; v imenu te družbe je izdal klavnici račun, ki ga je klavnica takoj plačala, kljub dogovoru pa oškodovancu prejete kupnine za zaklane prašiče nikoli ni izročil. Zato je sodišče pravilno z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojencu v plačilo naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca v višini vrednosti prodanih prašičev.

10. Navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče prekršilo določbo 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker "s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, saj ni ugotovilo odgovornost obdolženega v kazenski zadevi, na položaj obdolženega v družbi M. d.o.o.", Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Sodišče je o predmetu obtožbe (s čimer je mišljeno dejanje, opisano v obtožnem aktu, vključno s spremembo obtožnega akta na glavni obravnavi) odločilo z izrekom pravnomočne obsodilne sodbe in pri tem ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, saj je odločilo o dejanju, kot je bilo opisano v obtožnem predlogu z dne 2.10.2003 in spremenjenem na glavni obravnavi dne 12.6.2006. Kolikor pa zagovornik s temi navedbami nakazuje, da sodišče ni ugotovilo položaja obsojenca v družbi M. d.o.o, pa po vsebini uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

11. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da "sodba nima razlogov oziroma v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kot je bilo to opozorjeno že v pritožbi in v zahtevi". Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne le navesti zakonske razloge, iz katerih vlaga zahtevo (prvi odstavek 420. člena ZKP), temveč mora tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Zagovornik v vloženi zahtevi ne konkretizira, katerih razlogov o odločilnih dejstvih naj bi izpodbijana pravnomočna sodba ne navajala. Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih navedb o kršitvah zakona ni moglo preizkusiti.

12. Težišče navedb obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko navaja, da je vprašanje, ali je obsojenec sploh storil očitano mu kaznivo dejanje in v posledici tega oškodoval oškodovanca; da je imel obsojenec le položaj posrednika, ki posluje v tujem imenu in na tuj račun; da se je oškodovanec z obsojencem dogovoril, da mu bo posredoval pri prodaji 12 prašičev kot posrednik in je bil oškodovanec glede na to, da je obsojenec uspešno sklenil posredovanje, dolžan plačati posredniku tudi določeno plačilo, saj so bili prašiči prodani družbi M. Š.; da obsojenec ni bil direktor družbe M. d.o.o., ki je prejela na osnovi M. Š. d.o.o. izstavljenega računa tudi plačilo, predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Po vsebini takšne zagovornikove navedbe, ki so celo v nasprotju z zagovorom obsojenca na glavnih obravnavah dne 26.5.2004 in 12.6.2006, predstavljajo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

13. Zatrjevane kršitve iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 94. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca, kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je samostojni podjetnik z mesečno plačo v letu 2006 150.000,00 SIT ter lastnik hiše) ter trajanjem in zamotanostjo v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.