Jedro

Obveznost članov uprave gospodarske družbe je obveznost (skrbnega) prizadevanja. Uprava je odgovorna za kršitev dolžnosti v povezavi s funkcijo poslovodenja in zastopanja družbe ter za notranjo organizacijo podjetja v smislu optimalne organizacije delovnega procesa (kamor spada tudi kadrovska politika), pretirana pa bi bila zahteva, da člani uprave odgovarjajo tudi za nepravilnosti iz delovnopravnega področja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.660,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodno odločbo (I.) dovolilo spremembo tožbe, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 22.390,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 11.12.2014 do plačila ter v višini 57.708,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2017 do plačila, (III.) tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.704,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka. Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki poleg že dosojenih stroškov priznalo še stroške v višini 875,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje ni bilo sporno in je sledeče: toženca sta bila člana uprave (prvi toženec predsednik in drugi toženec član uprave) v času od 8.5.2010 do 1.6.2010, od 7.6.2010 do 17.1.2011 pa sta bila izvršna direktorja tožeče stranke. 13.4.2010 sta sprejela sklep, s katerim sta izhodiščno plačo v družbi za obdobje 1.4.2010 do 30.9.2010 znižala iz 717,94 EUR na 646,15 EUR, za znižanje pa sindikat ni dal soglasja. S predmetnim sklepom se tudi niso spreminjala določila Aneksa h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela S. v tožeči stranki z dne 18.7.1997, ki je bil podpisan 24.6.2008 z Združenjem ... in Aneksa h kolektivni pogodbi o plačah in pogojih dela ... v tožeči stranki z dne 27.6.2000, ki je bil podpisan 25.2.2008 s Sindikatom... Od sprejetja omenjenega sklepa so se plače kabinskemu osebju in pilotom izplačevale 10% znižane, pri čemer niso bili upoštevani količniki iz prej navedenih aneksov. Kasneje so stevardese in piloti vložili tožbe na Delovno in socialno sodišče z zahtevkom za izplačilo razlik zaradi nepravilnega izplačevanja plač in nezakonitega znižanja izhodiščne plače, tožeča stranka pa je na podlagi sklenjenih sodnih poravnav oziroma pravnomočnih ugodilnih sodb, izplačala razlike v plačah, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški. V tej zadevi tožeča stranka vtožuje škodo na podlagi 263. člena ZGD-1 ter tožencema očita, da sta s sprejemom sklepa z dne 13.4.2010 ravnala neskrbno, posledično pa tožeči stranki povzročila škodo, ki predstavlja zakonske zamudne obresti na razlike v plačah, ki jih je morala tožeča stranka plačati svojim delavcem ter stroške pravdnih postopkov. Zahtevek temelji na očitkih o nezakonitih odločitvah ter opustitvah dolžnih ravnanj (ravnanj v nasprotju s sklenjenimi kolektivnimi pogodbami in določbami Zakona o delovnih razmerjih).

Soglasje družbenikov za razširitev tožbe 19.10.2017 za znesek 57.708,88 EUR

6. Obstoj materialnopravnih predpostavk, med katere spada tudi sklep skupščine družbenikov za vložitev odškodninske tožbe proti (nekdanjemu) poslovodji, sodišče presoja glede na stanje ob koncu glavne obravnave (291. člen ZPP). Ni sporno, da je bila tožba vložena pred statusnim preoblikovanjem tožeče stranke, razširitev tožbe pa po njem. Prav tako ni sporno, da tožeča stranka ni pridobila soglasja družbenika za razširitev tožbe, na kar je tožena stranka izrecno opozorila (posledično pa materialno procesno vodstvo sodišča (285. člen ZPP) ni bilo potrebno). Višje sodišče kot pravilno potrjuje stališče izpodbijane sodbe, da je soglasje družbenika nujna materialna predpostavka za vložitev ali razširitev tožbe, ne glede na to, ali se očitane kršitve nanašajo na ravnanje poslovodje v času, ko je bila vlagateljica tožbe še delniška družba ali pa bi se nanašale na ravnanje poslovodje v družbi z omejeno odgovornostjo. Ni namreč bistveno, v kakšni pravnoorganizacijski obliki družbe so bile izvedene očitane kršitve poslovodje, saj je namen osme alineje 505. člena ZGD-1 preprečiti sodni postopek brez volje družbenikov; to namreč vodi k razkritju zadev družbe, ki so interne narave in posledično k negativni publiciteti družbe (prim. VSRS sodba III Ips 30/2012 z dne 17.7.2012). Določba 505. člena ZGD-1 je dispozitivna, zato ima družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo možnost, da z družbeno pogodbo upravljanje družbe uredi drugače, kot določa zakon (2. odstavek 504. člen ZGD-1). Če tega ne stori, se uporabljajo določbe ZGD-1, ki urejajo upravljanje družbe. Akt o ustanovitvi tožeče stranke v 9. členu določa, da o uveljavljanju zahtevkov družbe zoper poslovodjo, odloča družbenik (61. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka z internimi akti obravnavanega vprašanja ni uredila drugače, zato odločitev družbenice tožeče stranke o uveljavljanju razširjenega odškodninskega zahtevka zoper toženca predstavlja materialnopravno predpostavko. Če obstoj takšne odločitve oziroma sklepa v postopku ni zatrjevan in izkazan, kot to velja za obravnavani primer, je to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje.

Odškodninska odgovornost članov uprave

7. V 1. odstavku 263. člena ZGD-1 je opredeljeno dolžno ravnanje člana organa vodenja ali nadzora. Za odškodninsko odgovornost članov uprave mora tožeča stranka zatrjevati in dokazati, da je tožena stranka kršila svoje dolžnosti (protipravnost), tožena stranka pa se lahko pred tem očitkom brani z navedbami in dokazi, da je pošteno in vestno izpolnjevala svoje dolžnosti (krivda). Vprašanje, ali sta toženca vestno in pošteno izpolnjevali svoje dolžnosti, pomeni uporabo pravnega standarda in s tem uporabo materialnega prava; vsebino tega standarda pa mora v konkretnem primeru določiti sodišče. 8. Sodišče prve stopnje je po zaključku višjega sodišča pravilno presodilo, da je bila sporna odločitev uprave o znižanju plač (kar je bilo sprejeto brez soglasja sindikata, torej v nasprotju z zakonom in kolektivnimi pogodbami), sprejeta v izrazito zaostrenih ekonomskih okoliščinah, ki so terjale hitro odločanje in ukrepanje. Dokazni postopek je potrdil, da je bila tožeča stranka v času sprejema sporne odločitve v zelo slabem finančnem stanju, ki ni bila zgolj posledica splošne gospodarske in kerozinske krize, pač pa je bila pogojena tudi z dvema izrednima in nepredvidljivima dogodkoma: 15.3.2010 je prišlo do zaprtja vzletno pristajalne steze in zaprtja letališča J. zaradi česar je tožeča stranka morala dejavnost preseliti na letališče M. (ocena izpada dohodka je znašala približno 5,6 mio EUR), v aprilu 2010 pa je prišlo tudi do 14-dnevnega zaprtja letalskega prostora zaradi vulkanskega pepela nad severno in zahodno Evropo, kar je povzročilo dodaten izpad letalskih operacij in posledično velik izpad prihodkov tožeče stranke. Tožeča stranka je zaradi zaprtja zračnega prostora in zaprtja letališča ustvarila dodatno izgubo iz poslovanja v višini 7 mio EUR (73. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Na 6. redni seji nadzornega sveta 23.4.2010 je nadzorni svet zadolžil upravo za pripravo ukrepov za preprečitev insolventnosti družbe, iz pričevanja M. M., predsednika nadzornega sveta in kasneje upravnega odbora, pa izhaja, da je v tistem času v nadzornem svetu vladalo prepričanje, da so plače v A. d.d. bistveno previsoke, izračuni pa so tudi pokazali, da bi nižje plače delno sprostile likvidnostno situacijo. Priča je še povedal, da A. d.d. v tistem času še ni bila dolgoročno nelikvidna oziroma insolventna, je pa bila kratkoročno nelikvidna in brez spornega ukrepa ne bi preživela oziroma bi šla v stečaj. Omenjeni trenutek je ocenil kot najbolj kritičen za obstoj A. d.d. Tudi iz revizijskega poročila z dne 22.4.2010 izhaja ugotovitev revizorja (5.1. točka), da obstaja pomembna negotovost, ki lahko povzroči pomemben dvom glede sposobnosti družbe A d.d., da še naprej deluje kot delujoče podjetje.

9. Upoštevajoč navedeno, negativni poslovni rezultat družbe, v Ukrepu za preprečitev insolventnosti družbe z dne 11.5.2010 ugotovljeno dejstvo, da tožeča stranka v trenutni situaciji ne more najeti novih kreditov in da so izkoriščene vse linije pri bankah ter zavrnjene vse njene prošnje, ni mogoče pritrditi pritožbenim ponavljanjem, da ni izkazano, da je bil poseg v plače sploh nujen, da se reši poslovno stanje tožeče stranke oziroma, da je grožnja nastanka bistveno večje škode obstajala in bila realna. Navedeni ukrep ni bil edini, je pa bil eden izmed nujnih in potrebnih, kot je to izkazano tudi v Prestrukturiranju A. d.d. od leta 2008 do 2015 (76. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

10. Višje sodišče zato v celoti pritrjuje ugotovitvam in zaključkom izpodbijane sodbe, kot so obrazloženi v točki 79 obrazložitve in ki niti ne potrebujejo dodatne obrazložitve. Tožeča stranka tudi sicer ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta se toženca utemeljeno bala možnosti odvzema operativne licence in s tem prizemljitve vseh letal, pri čemer niti ni nujno, da je zoper letalsko družbo že uveden stečajni ali podoben postopek. Do odvzema licence bi namreč lahko prišlo tudi le ob ugotovitvi finančnih težav družbe, kar pomeni, da je obstajala možnost odvzema licence celo v primeru, da se insolvenčni postopek sploh še ni začel (prim. 69., 72., 73. in 76. člen Zakona o letalstvu). Kot je pokazal dokazni postopek, sta toženca razpolagala s podatki o visoki zadolženosti družbe, kar bi lahko povzročilo odvzem operativne licence, zaradi česar sta iskala vse možne rešitve za preprečitev tega ukrepa, v iskanju hitrega in učinkovitega ukrepa ter ob negativnem stališču sindikata glede znižanja plač, pa sta se odločila za enostranski ukrep znižanja plač vsem zaposlenim za obdobje šestih mesecev. S tem ukrepom se je zasledoval cilj družbi v čim krajšem času zagotoviti boljšo kratkoročno plačilno sposobnost, toženca pa sta delovala v smeri, da ne bi prišlo do nobenega insolvenčnega postopka, ki bi imel za zaposlene bistveno hujše posledice.

11. Pritožba se v zvezi z argumentom koristnosti, ki ne more izpodbiti protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti, sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 83/2015 z dne 6.10.2015, kjer pa je bilo obravnavano bistveno drugačno dejansko stanje (šlo je za odobritev izplačila dveh računov brez pogodbene podlage, računa nista bila verodostojna, ker sta prikrivala dejansko stanje zadeve in zakrivala revizijsko sled, plačilo je bilo izvedeno v korist tretjega), zaradi česar stališče, zavzeto v citirani odločbi, ne more biti relevantno za presojo v konkretni zadevi.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je nepomembno, da toženca nista zasledovala zasebne koristi, višje sodišče pojasnjuje: kakšna vestnost in skrbnost se pri vodenju poslov zahteva od članov uprave, je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej in medsebojno povezano. Pretirano stroge zahteve bi lahko omejevale potrebno podjetnost, ki je nujno povezana tudi s tveganji. V konkretnem primeru je šlo za poslovno odločitev, ki se je kasneje izkazala kot odločitev v nasprotju z zakonom in kolektivnimi pogodbami. Pri tem ni nezanemarljivo, da besedila spornega sklepa ni oblikovala uprava, niti je nihče ni opozoril, da je z njim kaj narobe ali da je obračun plač nepravilen, ker ne upošteva višjih količnikov po obeh aneksih, nezakonitost enostranskega znižanja plač pa je bila ugotovljena šele naknadno. Sindikati aprila 2010 niso bili pripravljeni soglašati z 10% znižanjem plač, so pa nesporno soglasje podali konec leta 2010, ko je prišlo do skupno 20% znižanja na način, da se je izhodiščna plača vrnila na vrednost pred enostranskim znižanjem, nato pa se je zmanjšala za 20%. Sodišče prve stopnje zato na podlagi takšnega razvoja dogodkov pravilno zaključuje, da kasnejša odločitev sindikata nakazuje na pravilna predvidevanja tožencev in nadzornega sveta, da se bo finančna situacija v A. d.d. še slabšala in da ni bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da bo družba brez uvedbe ukrepov, še lahko poslovala.

13. Tožeča stranka v pritožbo ponavlja, da bi morala toženca vprašanje znižanja plač preveriti s pridobitvijo enega ali več pravnih mnenj, na kar je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje: uprava je morala delovati hitro, v izjemno zaostrenih razmerah, dobila je zagotovila, da je enostransko znižanje izhodiščnih plač v skladu z zakonodajo (predvsem ZFPPIPP), niti s strani pravne službe niti s strani odvetniške pisarne pa ni bila opozorjena, da bi bila takšna odločitev nezakonita.

14. Sodišče prve stopnje je po zaključku višjega sodišča odškodninski tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo z nosilnim razlogom, da tožeča stranka ni dokazala, da je sta toženca zaradi kršitve skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika ravnala protipravno. Ker gre za obligacijo prizadevanja, ne pa za obligacijo uspeha, ravnanja člana uprave ni mogoče presojati ex post, pač pa (le) ex ante, torej v času, ko je prišlo do odločitve uprave in upoštevajoč stanje, v katerem so se nahajale poslovedeče osebe v trenutku sprejemanja odločitev, ko so bili njihovi dejanski učinki še negotovi. Pri presoji se upošteva vse okoliščine primera, na primer poslovno okolje, v katerem se gospodarska družba nahaja, in tudi ostale okoliščine, ki so pomembne za obstoj in poslovanje gospodarske družbe (prim. VSL sodba I Cpg 83/2015 z dne 6.10.2015, VSRS sodba III Ips 80/2010 z dne 9.7.2013). Uprava ne more vedno sprejemati optimalnih odločitev, saj iz narave podjetniške dejavnosti izhaja, da njihove odločitve ne prinašajo le možnosti za uspeh, pač pa so povezane tudi z določeno stopnjo tveganja. Zaradi tega vsaka podjetniška odločitev, ki se kasneje izkaže kot nepravilna, še ne more pomeniti ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti. Zadostuje namreč, da gre za razumno odločitev v konkretni situaciji. Tudi, če se je poslovna odločitev tožencev naknadno izkazala kot odločitev v nasprotju z delovnopravno zakonodajo, ta okoliščina sama po sebi še ne pomeni kršitve dolžne skrbnosti in posledično odškodninske odgovornosti tožencev. Obveznost članov uprave gospodarske družbe je obveznost (skrbnega) prizadevanja, tožencema pa ni mogoče očitati, da sta ravnala nevestno in nepošteno. Tudi sicer je uprava odgovorna za kršitev dolžnosti v povezavi s funkcijo poslovodenja in zastopanja družbe ter za notranjo organizacijo podjetja v smislu optimalne organizacije delovnega procesa (kamor spada tudi kadrovska politika), pretirana pa bi bila zahteva, da člani uprave odgovarjajo tudi za nepravilnosti iz delovnopravnega področja.

15. V zvezi z neizvedbo zaslišanja priče L. L. pritožba sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka (katero kršitev konkretno, tožeča stranka ni pojasnila), čemur višje sodišče ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je odločilna dejstva ugotovilo iz izvedenih dokazov, zaradi česar izvedba prav vseh predlaganih dokazov ni bila potrebna (52. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16.2.2002). O obstoju absolutno bistvene kršitve zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da posebno pravno mnenje pred sprejemom odločitve o enostranskem znižanju plač ni bilo pridobljeno ter da strokovne službe, predstavnik lastnika ter člani nadzornega sveta niso nasprotovali takšni odločitvi, niti je niso izpostavili kot nezakonito. Tožeča stranka je dokazni predlog za zaslišanje L. L. predlagala (šele) na naroku 16.1.2018, in sicer po zaslišanju priče M. M., da je bilo o dopustnosti enostranskega znižanja plač pridobljeno njeno pravno mnenje, vendar takšen dokazni predlog predstavlja (prepozno) širjenje trditvene podlage z izpovedjo priče, kar ni dopustno. Dokaz z zaslišanjem strank ali prič ni namenjen temu, da se navedejo nova dejstva, pač pa temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki sta jih stranki že zatrjevali. Tudi sicer pa gre v primeru zavrnjenih dokaznih predlogov zgolj za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov (2. odstavek 213. člena ZPP), vprašanje dokazne ocene do tedaj izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja, ki pa je bilo v izpodbijani sodbo pravilno ugotovljeno.

16. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.