Jedro

Bistveno je, da je zapustnik v navzočnosti obeh prič izjavil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo in jo pred obema pričama tudi podpisal. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da bi morali biti priči prisotni tudi v fazi sestavljanja oporoke (prim. prvi odstavek 54. člena ZN). Tudi če dr. G. G. pri sestavi (besedila) oporoke ni bil prisoten, to še ne pomeni, da ni mogel oceniti, ali vsebina oporoke odraža pravo voljo zapustnika.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka mora prvo toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.119,96 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev oporoke, sklenjene v obliki notarskega zapisa pri notarki A. A., IO-2/2017 dne 14. 6. 2017 (1. točka izreka), zavrglo tožbo v drugi točki zahtevka (2. točka izreka)¹ ter tožeči stranki naložilo, da mora prvo, tretje in četrto toženi stranki v 15 dneh plačati potrebne pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev te obveznosti (3., 4. in 5. točka izreka).

2.Zoper navedeno odločbo² se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Navaja, da je za trditve, da je bil zapustnik v času sestave oporoke nerazsoden zaradi upada duševnega zdravja, podajal številna dokazila. Sodišče izpovedi prič ni upoštevalo v takšni meri, kot je sledilo izpovedim tožencev ter z njihove strani predlaganih prič, saj je le te v celoti upoštevalo ter ocenilo za prepričljivejše in bolj utemeljene. Pri tem ni ustrezno obrazložilo, kako je prišlo do sklepa, da pričanje tožnika in z njegove strani predlaganih prič ni prepričljivo. Izpoved priče B. B. je ocenilo za prepričljivo, ker priča do nobene stranke ne goji sovražnega ali pretirano prijateljskega odnosa in je zmogel kritično distanco. Takšno razlogovanje sodišča je nerazumljivo in samo s seboj v nasprotju. Gre za zapustnikovega prijatelja, ki ima zagotovo svoje mnenje in odnos z dediči. Poleg tega ta priča nima nekih posebnih strokovnih znanj, s katerimi bi lahko prepoznala duševno stanje zapustnika v času priprave oporoke. Pomenljivo je dejstvo, da je prav ta priča organizirala prihod notarke v bolnišnico, iz česar izhaja, da je bila aktivna pri organizaciji sestave oporoke, ki je spremenila siceršnje intestatno dedovanje. Organizirala je sestavo oporoke, s katero je prišlo do bistvene favorizacije določenih dedičev. Pritožnik se ne strinja z razlogovanjem sodišča glede izpovedbe notarke A. A. Notar preveri sposobnost zgolj formalno, ne pa materialno, empirično. Notar nima nekih posebnih strokovnih znanj, s katerimi bi prepoznal duševno stanje zapustnika. Notar preverja sposobnost razsodnosti kvečjemu prima facie, kar počne rutinsko in na podlagi laičnega sklepanja. Obe priči sta očitno imeli aktivno vlogo pri organizaciji sestave oporoke zelo starega in bolnega zapustnika. Sodišču se izpoved tožnika ter z njegove strani predlaganih prič ni zdela prepričljiva, glede izpovedi pete toženke celo razloguje, da ni mogla ostati povsem objektivna in neprizadeta, kar naj bi potrjevala njena izpoved in sporočila.

Sodišče ni izvedlo nekaterih relevantnih dokazov, predvsem ni zaslišalo osebnega zdravnika zapustnika in nekaterih prič, ki so bile zapustniku blizu in so ga videle v zadnjem času njegovega življenja. Dr. D. D., osebni zdravnik zapustnika, je v njegov zdravstveni karton 22. 3. 2017 zapisal, da je zapustnik precej dementen, kar je v dokaznem postopku ostalo prezrto. Dr. D. D. bi lahko izpovedal in razjasnil, zakaj je to zapisal. Sodišče je z zavrnitvijo tako pomembnega dokaznega predloga bistveno poseglo v tožnikovo pravico do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS. Zavrnilo je tudi zaslišanje s strani tožnika predlaganih prič E. E. in F. F., ki sta srečevala zapustnika in poznala njegovo stanje v času okoli priprave oporoke. Nejasno in v nasprotju z logičnim sklepanjem je sodišče kot življenjsko nelogičen označilo argument tožnika, da naj bi ravnanje zapustnika, ki vrsto let, kljub sugestijam sorodnikov in prijateljev oporoke ni sestavil, nato pa jo je sestavil na hitro, kar v bolnišnici in to okoliščino najbližjim sorodnikom zamolčal, kazalo na težave z razsodnostjo in z oblikovanjem volje ter na pritiske in vplive prve toženke na takrat že nemočnega zapustnika.

Sodišče prve stopnje je samo zaznalo neskladje v izpovedbi notarke in oporočne priče dr. G. G., iz katerega izhaja, da oporoka ni bila veljavno sestavljena zaradi nenavzočnosti oporočne priče pri samem dejanju njene sestave. Notarka je izjavila, da sta bili oporočni priči prisotni ves čas sestave oporoke, medtem ko je dr. G. G. izjavil, da v procesu samega formiranja vsebine oporoke ni bil prisoten, ampak je pristopil, ko je bila oporoka že pripravljena. 51. člen Zakona o notariatu (ZN) določa, da morata pri sestavljanju notarskih zapisov sodelovati dve zapisni priči, če se sklepajo pravni posli iz 3. točke 47. člena ZN, darilna pogodba za primer smrti ali če se sestavlja oporoka. Sestavljanje notarske oporoke torej zahteva osebno prisotnost dveh prič pri samem aktu sestavljanja notarskega zapisa. Dejstvo sestave notarske listine mora izpolnjevati predpostavke enotnega pravnega dejanja. Sodišče prve stopnje je zanemarilo formalne zakonske pogoje za sestavo oporoke.

Sklepno pritožnik navaja, da je sodišče sprejelo očitno arbitrarno sodbo, saj ni upoštevalo izpovedi tožnika in njegovih dokazov. Odločalo je v nasprotju z ustaljenimi metodami vrednotenja v pravu. Ni na ustrezen način obrazloženo, od kod izvira verodostojnost izkaza prve toženke in tretjega toženca. Sodišče je le na splošni ravni obrazložitvene argumentacije sklenilo, da je tožnikova izpovedba neprepričljiva, pri čemer manjka tako ustrezna vezna argumentacija kot tudi ustrezni razlogi za preizkusljivost izreka sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni racionalno argumentiralo, v čem naj bi bili dokazi tožencev prepričljivejši od tožnikovih. Prišlo je do zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar posledično pomeni, da je sodišče zmotno uporabilo tudi materialno pravo

3.Pritožba je bila vročena v odgovor vsem tožencem. Nanjo sta obrazloženo odgovorila prva toženka in tretji toženec ter predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je po napotitvenem sklepu zapuščinskega sodišča³ v tem pravdnem postopku zahteval (1) razveljavitev zapustnikove⁴ oporoke⁵, ki je bila sklenjena 14. 6. 2017 v obliki notarskega zapisa in (2) uvedbo zakonitega dedovanja. Trdil je, da je bil zapustnik v času sestave oporoke zaradi poslabšanja njegovega duševnega stanja na zdravljenju v UKC H., da ni bil sposoben voljnih ravnanj in da je oporoko sestavil v nerazsodnem stanju, saj se ni zavedal pomena svoji dejanj in jih imel v oblasti. Trdil je tudi, da je bila oporoka sestavljena zaradi nedopustnega vpliva prve toženke, ki je sama sestavila oporoko oziroma pripravila načrt delitve premoženja.

Glede oporočne sposobnosti

Oporoko lahko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti.⁶ Oporoka je neveljavna, če oporočitelj tedaj, ko jo je napravil, še ni bil star petnajst let ali ni bil sposoben za razsojanje.⁷

Sodišče prve stopnje je zaključek o oporočni sposobnosti zapustnika napravilo na podlagi ocene izpovedi pravdnih strank, prič in izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatrične stroke prof. dr. I. I., ki je mnenje izdelal na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. Ugotovilo je, da izvedeni dokazi niso potrdili trditev tožnika, da je bil zapustnik v času sestave oporoke nerazsoden in da vsebina oporoke ne odraža njegove volje oziroma, da mu je bila vsebina vnaprej sugerirana. Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom strinja.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje izpovedi tožnika in z njegove strani predlaganih prič ni upoštevalo v takšni meri, kot je sledilo izpovedim tožencev in z njihove strani predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je skrbno ocenilo vse izpovedi zaslišanih strank in prič, pri čemer je za vsako stranko in pričo posebej navedlo, zakaj ji verjame oziroma zakaj ji ne.⁸ S temi razlogi se pritožnik ne sooči, ampak le pavšalno trdi, da bi moralo "navedbe iz strani prič konkretneje argumentirati in pojasniti".

Pritožnik izrecno izpostavlja le del ocene izpovedi priče B. B. in sicer, da je sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti za prepričljivo⁹, ker gre za zapustnikovega prijatelja, ki je imel gotovo svoje mnenje in odnos z dediči, poleg tega pa nima posebnih strokovnih znanj, s katerimi bi lahko prepoznal ali ugotavljal duševno stanje zapustnika v času oporoke. Dokazna ocena izpovedi priče B. B. je mnogo bolj temeljita in prepričljiva, kot skuša prikazati pritožba. B. B. je bil dolgoletni prijatelj zapustnika, družila ju je tudi poklicna povezanost¹⁰, zapustnika je redno obiskoval v bolnišnici, nazadnje štiri ali pet dni pred smrtjo, zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je lahko ocenil, kakšna je bila njegova volja oziroma ali je bil oporoko sposoben sestaviti. Povedal je, da je bil zapustnik tudi v zadnjih dneh svojega življenja, kljub visoki starosti (v času sestave oporoke je bil star že več kot 102 leti), razsoden, da sta imela poglobljene pogovore, tudi o tem, komu želi zapustiti svoje arhive, zapustnik mu je zaupal tudi željo, da bi izšla njegova knjiga s spomini na partizansko gibanje v letih 1943-1944. B. B. je povedal, da je zapustnik o oporoki razmišljal že dlje časa in da ga je že dve leti prej, tudi kot pravnika, prosil za nasvet in priporočilo, katerega notarja naj izbere. Svetoval mu je A. A., ki je v svoji izpovedi potrdila, da je zapustnik že dve leti prej prišel k njej v pisarno in ji zaupal, da želi sestaviti oporoko. Logično je torej, da je B. B., ko je zapustnik želel sestaviti oporoko, na prošnjo zapustnika organiziral prihod te notarke v bolnišnico. Zakaj bi takšna vloga B. B. vplivala na objektivnost in nepristranskost njegove izpovedi, pritožba ne pojasni. Dejstvo, da je zapustnik za organizacijo sestave oporoke prosil B. B., samo potrjuje, da sta bila res dolgoletna prijatelja, da mu je zapustnik zaupal in da je zapustnika res dobro poznal.

Z očitkom aktivne¹¹ vloge pri organizaciji sestave oporoke skuša pritožba brez uspeha omajati tudi verodostojnost notarke A. A. Tudi iz njene izpovedi izhaja, da je bil pokojni sposoben razumeti pomen svojih dejanj in da je sestavo oporoke aktivno spremljal in sodeloval. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da notarji s svojimi izkušnjami lahko zaznajo, ali stranka razume pojasnila in pomen oporoke. Aktivna vloga priče in notarke pri organizaciji sestave oporoke ne pomeni, da sta bili v postopku pristranski priči in da sodišče prve stopnje ne bi smelo njunih izpovedi oceniti kot verodostojni.

Čeprav se je do neke mere mogoče strinjati s pritožnikom, da ne B. B. ne A. A. nimata posebnih strokovnih znanj za ugotavljanje duševnega stanja, pa se pritožnik ne sooči z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile njune "laične zaznave" v postopku zanesljivo potrjene z izpovedmi oseb, ki takšno znanje imajo. Dr. G. G., ki je bil vodja oddelka, na katerem je bil zapustnik hospitaliziran¹², je potrdil, da je bil zapustnik sposoben oblikovati svojo voljo, da težav z demenco med hospitalizacijo ni bilo zaznati in da zapustnik ni prejemal nobenih zdravil, ki bi vplivala na razsodnost. Enako je glede zapustnikove razsodnosti povedal dr. M. M., ki je bil tudi dolgoletni prijatelj zapustnika in bil, tako kot dr. G. G., tudi oporočna priča.

Za ugotavljanje zapustnikove razsodnosti v času sestave oporoke je sodišče prve stopnje postavilo tudi izvedenca medicinske stroke-psihiatra, ki je pojasnil, da v podatkih spisa in v razpoložljivi medicinski dokumentaciji ni podatka, da bi imel zapustnik kakšno psihično motnjo oziroma okrnjene višje živčne funkcije. V relevantnem obdobju ni prejemal tudi nobenih zdravil, ki bi prvenstveno delovala na osrednji živčni sistem in bi vplivala na višje živčne funkcije zapustnika. Izvedenec se je natančno opredelil tudi do zapisa zapustnikovega osebnega zdravnika v zdravstvenem kartonu, da je zapustnik precej dementen in slabo pokreten.¹³ Na podlagi medicinske dokumentacije je ugotovil, da osebni zdravnik zapustnika pri tem zapisu ni upošteval dobre klinične prakse oziroma smernic, ki so izdelane za obravnavo oseb z demenco. Če je prisoten sum na demenco, je treba izpeljati diagnostične postopke, napotiti bolnika k nevrologu¹⁴ ali psihiatru, opredeliti vzrok demence izključiti internistične bolezni, okužbe, oceniti kognitivni upad s KPSS testom in testom risanja ure ... Osnovni diagnostični kriteriji za utemeljenost te diagnoze niso bili izpolnjeni, osebni zdravnik sploh ni opravil osebnega pregleda zapustnika.¹⁵ Izvedenec je še izpostavil, da bi bilo, če bi imel zapustnik pomembno okrnjene višje živčne funkcije, to zaznano in dokumentirano med kasnejšim bolnišničnim zdravljenjem in da je zapustnik ob sprejemu v bolnišnico po lestvici ocene orientiranosti dosegel vseh 15 točk, kar pomeni, da je bil orientiran v prostoru in glede sebe. Glede na izčrpno in popolno izvedensko mnenje, ki je (v povezavi z drugimi dokazi) argumentirano ovrglo oceno osebnega zdravnika dr. D. D., njegovo zaslišanje tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno in se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v 10. točki obrazložitve tega sklepa, tudi glede nepotrebnosti zaslišanja prič E. E. in F. F.

Zakaj je sodišče prve stopnje ocenilo izpoved tožnika kot neprepričljivo, je obširno navedeno v 41. točki obrazložitve. Posebej je izpostavljeno, da je tožnik v obdobju med 10. in 15. junijem zapustniku tudi sam predlagal sestavo oporoke, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je ocenil, da je zapustnik sposoben izraziti svojo voljo in sestaviti oporoko. Tožnik je sestavo oporoke omenjal tudi priči L. L. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da ravnanje zapustnika, ki je sestavo oporoke svojim bližnjim (dedičem) zamolčal, govori v prid njegovi razsodnosti in ne obratno, kot trdi pritožnik. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so pogovori o oporoki oziroma premoženju zapustnika v družini potekali že od leta 2011 in da so bili družinski odnosi napeti, še posebej med tožnikom in prvo toženko. To je bilo za zapustnika gotovo obremenjujoče in si je želel zagotoviti mirnejše zadnje dni življenja.

1.Da so se v družini že dlje časa pogovarjali o premoženju in načrtovali njegovo delitev, izhaja tudi iz Dedne izjave z 29. 8. 2011, v kateri zapustnik prvi toženki (hčeri) izraža hvaležnost za večletno skrb za mater, ki bila zaradi Alzheimerjeve demence povsem odvisna od njene pomoči, in ji podarja njegovo 1/2 nepremičnine na ... v Beogradu. Iz izjave še izhaja, da sta zapustnik in njegova žena finančno veliko prispevala k rešitvi stanovanjskega vprašanja sina J. C. (tožnikovega očeta) in hčerke O. C. Navedeno dokazuje, da je zapustnik že v letu 2011 1/2 te nepremičnine želel podariti prvi toženki in je s sestavo oporoke ta namen tudi uresničil, kar dodatno govori v prid zaključku, da je vsebina oporoke rezultat že pred leti oblikovane zapustnikove prave volje in ne vpliva tretjih oseb.

2.Tožnik je namreč v tožbi trdil tudi, da je pokojni oporoko sestavil pod vplivom oziroma prisilo prve toženke, ki naj bi oporoko celo pripravila vnaprej in jo zapustniku dala v podpis. Sodišče prve stopnje je razloge, zakaj šteje te trditve za nedokazane, navedlo v 69. točki obrazložitve. Pritožba z njimi ne vzpostavi dialoga.

2.Glede veljavnosti notarske oporoke

3.Notarska oporoka, ki jo v obliki notarskega zapisa notar sestavi po ustni izjavi oporočitelja ali na podlagi oporočiteljeve že napisane izjave poslednje volje, ki jo notarju v potrditev predloži oporočitelj, ima enake pravne učinke kot sodna oporoka (prvi odstavek 64. člena ZN). Za oporoko, sestavljeno po ustni izjavi zapustnika (kot v obravnavanem primeru), se zahteva notarski zapis v navzočnosti dveh zapisnih prič (prim. 1. točko prvega odstavka 51. člena ZN).

4.Glede poteka sestave notarske oporoke je sodišče prve stopnje natančno zaslišalo notarko in obe oporočni priči. Notarka je povedala, da je zapustnik oporoko narekoval, da je želel točno to, kar je zapisano v njej, da mu je bila prebrana in da je priči poučila, da je njuna naloga tudi to, da oporočitelja opazujeta in ocenita, ali je sposoben razumeti pomen oporoke ter kakšna je njegova volja. Povedala je tudi, da sta bili oporočni priči ves čas prisotni, medtem ko je dr. G. G. povedal, da "v procesu samega formiranja vsebine oporoke ni bil prisoten". Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da opisano neskladje nima vpliva na veljavnost oporoke, ker je bistveno, da je zapustnik v navzočnosti obeh prič izjavil, da oporoka odraža njegovo pravo voljo in jo pred obema pričama tudi podpisal. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da bi morali biti priči prisotni tudi v fazi sestavljanja oporoke (prim. prvi odstavek 54. člena ZN). Tudi če dr. G. G. pri sestavi (besedila) oporoke ni bil prisoten, to še ne pomeni, da ni mogel oceniti, ali vsebina oporoke odraža pravo voljo zapustnika. Gre za pričo, ki je bil hkrati oddelčni zdravnik in je poznal zdravstveno stanje zapustnika, zato je lahko kompetentno ocenil, da je bil zapustnik, čeprav fizično oslabel, psihično sposoben izraziti svojo voljo in razpolagati s svojim premoženjem.

4.Glede zavrženega dela tožbe

5.Glede odločitve o zavrženju dela tožbe, v katerem je tožnik zahteval, da se uvede zakonito dedovanje, pritožba ne vsebuje nobenih pritožbenih razlogov, zato je pritožbeno sodišče ta del preizkusilo le v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je pravilna.

6.Ker tudi uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

7.Izrek o stroških temelji na prvem odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, prvi toženki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.119,96 EUR (1500 točk po tar. št. 22/1 OT, 2 % po 11. členu OT in 22 % DDV).

-------------------------------

1¹ Tudi ta del zahtevka/tožbe bi moralo sodišče prve stopnje povzeti v izreku, glasi se pa: "Uvede se zakonito dedovanje po zapustniku pok. C. C."

2² Ker ni povsem jasno, ali se tožnik pritožuje le zoper sodbo, ali tudi zoper sklep, je pritožbeno sodišče preizkusilo celotno odločbo (prim. prvi odstavek 350. člena ZPP).

3³ Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani IV D 2837/2017 z 10. 10. 2018.

4⁴ Zapustnik je tožnikov ded (tožnik je vstopil na mesto svojega očeta J. C., zapustnikovega sina, ki je umrl leta 1997), oče prve toženke, ded druge toženke in tretjega toženca ter tast četrtega toženca in pete toženke.

5⁵ Denarna sredstva in vrednostne papirje na treh računih deduje prva toženka v višini 80 % druga toženka in tretji toženec vsak 10 %, pred razdelitvijo pa znesek 3.000 EUR prejme peta toženka. Nepremičnino na Pelješcu dedujejo prva toženka v deležu 74/100, tožnik in četrti toženec v deležu 13/100, solastniški dele 1/2 hiše z zemljiščem v Beogradu pa v celoti prva toženka.

6⁶ Prvi odstavek 59. člena ZD.

7⁷ Drugi odstavek 59. člena ZD.

8⁸ Glede prič, ki jih je predlagal tožnik in katerih izpovedi po oceni sodišča prve stopnje nista potrdili tožnikovih trditev o zapustnikovi (ne)razsodnosti, so razlogi navedeni v 29. točki obrazložitve (K. K., snaha pete toženke) in 40. točki obrazložitve (L. L.). Glede izpovedi tožnika so razlogi navedeni v 41. točki obrazložitve.

9⁹ Sodišče prve stopnje je navedlo, da je zaznalo, da ta priča do nobene pravdne stranke ne goji sovražnega ali pretirano prijateljskega odnosa.

10¹⁰ Oba sta v nekdanji SFRJ opravljala pomembne politične funkcije.

11¹¹ Pri notarski oporoki ima notar aktivno vlogo že po sami naravi stvari.

12¹² Zapustnik je bil od 13. 5. 2017 hospitaliziran na Kliniki N. zaradi razjede na desni goleni.

13¹³ Pritožbena navedba, da je bil ta zapis v dokaznem postopku prezrt, je očitno neutemeljena.

14¹⁴ Nevropsihiatričen pregled je pomemben za izključitev morebitne depresije in afazije (nezmožnosti govora).

15¹⁵ Prva toženka je trdila, da je do takšnega zapisa prišlo, da bi zapustnik lahko uveljavljal dodatek za pomoč in postrežbo.