Jedro

Popust od ocenjene vrednosti stanovanj predstavlja za kupca obdavčljiv prejemek - drugi osebni prejemek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 13.2.2001, v delu, v katerem se nanaša na zamudne obresti v točki I/5 in I/6 odločbe Davčnega urada Postojna z dne 14.5.1999 ter se zadeva v tem obsegu vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponoven postopek.

V preostalem pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) delno ugodilo tožničini tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke, št. 416-2045/99 z dne 13.2.2001, v delu, v katerem je zavrnjena njena pritožba zoper točke I/1, 2, 3 in 4 odločbe Davčnega urada Postojna z dne 14.5.1999 in v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovni postopek Ministrstvu za finance Republike Slovenije; v preostalem delu (glede tč. I/5 in I/6 odločbe prve stopnje) pa je tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Z odločbo organa prve stopnje je bilo tožnici naloženo plačilo prispevkov za socialno varnost, obračunanih iz naslova drugih prejemkov iz delovnega razmerja za vrednost bonitet oziroma popustov pri nakupu stanovanj za sedem zaposlenih delavcev v znesku 20,197.014,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I.1.), zamudnih obresti od zneskov neplačanih prispevkov za čas do plačila (točka I.2.), davka od osebnih prejemkov v višini 6,284.031,69 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I.3.), zamudnih obresti za čas do plačila davka (točka I.4.), za kupca, ki pri tožeči stranki nista bila zaposlena pa plačilo davka od drugih prejemkov v skupni višini 2,377.122,26 SIT iz naslova popustov pri nakupu stanovanj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I.5.) in zamudnih obresti za čas do plačila davka (točka I.6.).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da tožeča stranka pri prodaji stanovanj pri njej zaposlenih kupcev (za sedem stanovanj) ni obravnavala drugače kot kupca, ki pri njej nista bila zaposlena (za dve stanovanji). Davčna organa sta popuste, ki so bili kupcem priznani, sicer pravilno opredelila kot obdavčljive osebne prejemke. Vendar ob dejanskem stanju (kot izhaja iz upravnih spisov) ni podlage za njihovo različno davčno obravnavanje kot prejemkov iz delovnega razmerja po 1. alinei 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini - ZDoh (kolikor gre za kupce zaposlene pri tožeči stranki) oziroma za druge osebne prejemke po 4. alinei 1. odstavka 15. člena omenjenega zakona (kolikor gre za kupca, ki pri tožnici nista bila zaposlena); v obeh primerih naj bi namreč šlo za osebne prejemke po 4. alinei 1. odstavka 15. člena oziroma po 5. alinei 1. odstavka 16. člena ZDoh. V zadevi gre zgolj za davčno opredelitev zneska popusta pri nakupu obravnavanih stanovanj, zato je kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, da naj bi bilo z obdavčitvijo popusta poseženo v vsebino pogodbenega razmerja. Razloge za prodajo stanovanj po nižji ceni od ocenjene vrednosti naj bi kot davčno nerelevantne pravilno zavrnila že tožena stranka; zato se sodišče prve stopnje nanje sklicuje.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bil od prometa obravnavanih stanovanj že plačan davek na promet nepremičnin, zato naj bi obdavčitev popustov pri nakupni ceni predstavljala nedopustno dvojno obdavčitev. Pa tudi če bi šlo za dopustno obdavčitev, davčni organ ne bi smel izhajati iz prometne vrednosti stanovanj, ampak iz njihove tržne vrednosti. To naj bi izhajalo iz določb ZDoh (3. točke 17. člena) in SRS. Pri prodaji stanovanj kupcem, ki pri tožeči stranki nista zaposlena, sploh ni prišlo do izplačila v smislu 5. alinee 1. odstavka 16. člena ZDoh. Zato pri popustih pri prodaji stanovanj v tem primeru ne gre za obdavčljive bonitete, ampak za pogodbeno voljo pogodbenih strank. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na zamudne obresti.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je med upravnim sporom sprejelo odločbo, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004. Odločilo je, da je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov obrazložitve navedene odločbe in da začnejo teči v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1) zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 11. točki obrazložitve je pojasnilo, da je treba odpraviti posledice neustavnosti v postopkih, ko do uveljavitve ZDavP-1 še niso pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15. člena ZDavP). Ker so bile v obravnavanem primeru tožeči stranki zaračunane zamudne obresti v nasprotju z navedeno odločbo ustavnega sodišča, je bilo v tem primeru materialno pravo napačno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi delno ugodilo in ob upoštevanju odločbe tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo tudi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti v točkah I/5 in I/6 izreka prvostopne upravne odločbe. V tem delu bo o zadevi tožena stranka v novem postopku ponovno odločala na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS z upoštevanjem navedene odločbe ustavnega sodišča. V preostalem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tožeča stranka je glede na podatke upravnih spisov v skladu s sklenjenimi kupoprodajnimi pogodbami priznala kupcema pravico do 50 % popusta na prometno vrednost obravnavanih stanovanj, če bi (bodo) pogodbeno ceno plačali v enkratnem znesku.

Sodišče prve stopnje (oziroma že davčna organa pred njim) sta tudi po presoji pritožbenega sodišča znesek 50 % popusta od ocenjene vrednosti obravnavanih stanovanj pravilno opredelila kot obdavčljiv prejemek in sicer kot drugi osebni prejemek po 4. alinei 1. odstavka 15. člena ZDoh. Namreč tudi vsa druga izplačila (ne le plača ter drugi prejemki iz delovnega razmerja, pokojnina in prejemki na podlagi pogodb o delu) tako v denarju, bonih kot v naravi, predstavljajo osebne prejemke (4. alinea 1. odstavka 15. člena in 5. alinea 1. odstavka 16. člena ZDoh). Bonitete pa se, tudi če so priznane v naravi, kot v obravnavanem primeru, ko so kupci stanovanja pridobili v last, ne da bi morali plačati polno (prometno) ceno za vrednost stanovanj, z vidika omenjenih zakonskih določb, štejejo za osebne prejemke.

Tožničine navedbe, da je v obravnavanem primeru potrebno razlikovati med prometno in tržno vrednostjo nepremičnin, oziroma da predstavlja prometna vrednost znižana za 50 % realno tržno ceno, na drugačno odločitev nima vpliva. V izračunu prometne vrednosti stanovanj glede na podatke upravnih spisov zasedenost stanovanj ni bila upoštevana, ker je metodologija ne predvideva. Vendar je bila večina stanovanj zasedena s kupci, zato zanje 50 % znižanje prometne vrednosti nikakor ne predstavlja tržne vrednosti stanovanj. Tudi davek od prometa nepremičnin je bil odmerjen na podlagi prometne vrednosti stanovanj, ki jo je tožeča stranka v napovedi sama navedla. Tudi iz kupoprodajnih pogodb ne izhaja, da so bila stanovanja prodana s 50 % popustom zaradi njihove zasedenosti, ampak je v pogodbah navedeno, da popust velja v primeru gotovinskega plačila v 60 dneh.

Predmet obdavčitve po Zakonu o davku na promet nepremičnin je prenos lastninske pravice na nepremičnini, davčni zavezanec pa je prodajalec. V obravnavanem primeru gre za obdavčitev osebnih prejemkov fizičnih oseb po določbah ZDoh, zato pritožbeni ugovori v zvezi z dvojno obdavčitvijo niso utemeljeni.

Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavani zadevi ni dopustno uveljavljati iz razlogov 5. odstavka 72. člena ZUS, saj sodba sodišča prve stopnje ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da pritožbena razloga, iz katerih se izpodbija sodba, nista podana, prav tako pa tudi ne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.