Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe zaradi dodelitve mld. otroka, določitve preživnine in stikov in prepovedi prehoda čez državno mejo, ker slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku (oziroma o tožbenih zahtevkih) pravilno utemeljilo na določbah Uredbe Bruselj II in na določbah Uredbe Sveta št. 4/2009 z dne 18. 12. 2008 (ki se nanaša na pristojnost v preživninskih zadevah).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni podana pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke z dne 3. 11. 2017 in da se zato tožba z dne 3. 11. 2017 zavrže (točka I) ter zavrglo kot nedopusten tudi predlog za izdajo začasno odredbe z dne 3. 11. 2017. 2. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču očita, da je napačno povzelo poročilo CSD ..., saj tožeča stranka na CSD ... ni izjavila, da se je v S... vrnila, ker v F... naj ne bi imela socialne mreže in se je počutila osamljeno. Tožeča stranka je na CSD pojasnila, da imata s hčerko v S... socialno mrežo, matično družino, da ima tožeča stranka tukaj prijateljice iz mladosti, da se družita z njihovimi družinami, da imata tudi s sosedi dober odnos, drugače pa je bilo v F..., kjer zaradi selitev niso mogli ustvariti kroga znancev. Ni pa tožeča stranka izjavila, da naj bi bil to razlog za vrnitev v S... S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinam. Nadalje tožeča stranka povzema obrazložitev izpodbijanega sklepa, da je sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da je francosko sodišče v zvezi z izvajanjem starševske skrbi že izdalo začasno odločbo, pridobilo prevod sodbe prvostopenjskega sodišča v F... št. 18/06004 z dne 8. 1. 2018 in povzelo obrazložitev odločbe francoskega sodišča, iz katere naj bi izhajalo tudi, da naj bi francoski sodnik tudi ugotovil, da je tožnica zagotovo zapustila francosko ozemlje s skupnim otrokom brez predhodnega očetovega soglasja in mu ne dovoli starševskih pravic od sredine oktobra 2017 dalje. Tožeča stranka meni, da so slednje ugotovitve naslovnega sodišča napačne in nepopolne. Tožeča stranka je namreč prvostopenjsko sodišče z vlogo z dne 9. 2. 2018 obvestila, da je novembra 2017 prejela dopis Okrožnega sodišča v Celju Pom-i 125/2017 z dne 23. 11. 2017, s katerim ji je sodišče poslalo pisanje v francoskem jeziku in tožečo stranko poučilo, da v kolikor pisanje ni sestavljeno v jeziku, ki ga razume ali v uradnem jeziku kraja vročitve oziroma mu ni priložen prevod, lahko pisanje zavrne v roku 7 dni. Slednje je tožeča stranka storila z dopisom z dne 28. 11. 2017. Po zavrnitvi pisanja pa ji kakršnokoli pisanje francoskih organov ni bilo vročeno s priloženim prevodom v slovenski jezik, da bi se lahko zanesljivo seznanila s samo vsebino pisanja francoskih organov in nanj ustrezno odreagirala. Tožeča stranka pri tem izpostavlja, da ji v postopku pred francoskim sodiščem sploh ni bila dana možnost v skladu z evropskim pravom sodelovati v postopku, saj ji kakršnokoli pisanje francoskih sodnih organov ni bilo vročeno v jeziku, ki ga razume ali v uradnem jeziku kraja vročitve oziroma mu ni bil priložen prevod, zaradi česar niti ni mogla zastopati in varovati svojih interesov v francoskem postopku. Pojasnjuje še, da je v F... 7. 3. 2018 zoper odločitev sodišča prijavila pritožbo, v zakonsko določenem roku po francoskem Zakonu o civilnem postopku pa bo vložila tudi pritožbo, ki jo prilaga vključno s prevodom v slovenski jezik. Pooblaščenka v F... je predlagala tudi prekinitev postopka, saj je tožeča stranka tožbo v predmetni zadevi pred slovenskim sodiščem vložila 3.11.2017, torej preden je tožena stranka v F... sprožila postopek, zaradi česar bi moralo tako slovensko kakor tudi francosko sodišče najprej odločati o vprašanju obstoja litispendence. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka povzema nadaljnjo obrazložitev izpodbijanega sklepa o uporabi določb Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 in o sodni praksi Sodišča Evropske unije (SEU) glede temeljnega kriterija za določitev pristojnosti – običajnega prebivališča otroka, kakor tudi obrazložitev, da sodišče ne sme spregledati, da je pomembna izjema od pristojnosti sodišča v državi običajnega prebivališča otroka v primeru njegove ugrabitve in da naj bi bil tak primer glede na tožbene navedbe in glede na obrazložitev francoske sodne odločbe podan v obravnav zadevi, ker tožena stranka naj ne bi podala soglasja za premestitev hčerke E. iz F..., kjer naj bi prej vseskozi živela, v S... Tožeča stranka v zvezi z navedenim sodišču očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP, saj tožeči stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Na podlagi 408. člena ZPP, ki opredeljuje preiskovalno načelo, bi sodišče ob upoštevanju načela kontradiktornosti moralo raziskati okoliščine, pomembne za odločitev v predmetni zadevi. Prvostopenjsko sodišče je bilo namreč seznanjeno, da tožeči stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku pred francoskim sodiščem skladno z evropskim pravom, kot pojasnjeno zgoraj, zaradi česar se v francoskem postopku niti ni mogla izjaviti in opredeliti do navedb tožene stranke. Glede na navedeno bi moralo prvostopenjsko sodišče tožeči stranki omogočiti, da bi se o navedbah tožene stranke, ki jih je slednja podala v postopku pred francoskim sodiščem, izjavila in podala dokaze za svoje navedbe. Navedbe, ki jih je v francoskem postopku podala tožena stranka so namreč neresnične. Tožeča stranka pojasnjuje, da ji je bila s tem kršena pravica do izjavljanja, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka pri tem pojasnjuje še, da je dne 22. 2. 2018 vložila dopolnitev predloga za začasno odredbo in v nadaljevanju pritožbe povzema vsebino te vloge. Pritožbeno sodišče iz razlogov, obrazloženih v nadaljevanju te obrazložitve, teh navedb vseh ne povzema. Na tem mestu povzema zgolj stališče pritožnice, da vse v pritožbi povzeto iz vloge, nakazuje, da je mld. hčerki E. v večjo korist, da biva v S..., kar je bil vseskozi namen pravdnih strank, saj je tudi sicer tožeča stranka z mld. hčerko običajno bivala v S..., ker pogoji v F... niso bili primerni. Zaradi navedenega je mld. hčerki v korist, da je dodeljena v vzgojo in varstvo mami, tožeči stranki, s toženo stranko pa ima stike. Tožeča stranka je še pojasnila, da ji tožena stranka od vložitve tožbe in predloga v predmetni zadevi nenehno grozi, da bo prišla po hčerko, da naj se pazi, da ji bo še žal, da naj takoj pripelje hčerko v F... Navedla je, da ne preprečuje stikov mld. hčerke s toženo stranko, boji pa se, da bi tožena stranka grožnje uresničila in mld. hči odpeljala v A... in je tožeča stranka nikoli več ne bo videla. Tudi v nadaljevanju tožeča stranka dobesedno povzema navedbe v dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in na koncu navede, da vsega navedenega prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo in niti tožeči strank ni dalo možnosti, da bi se izjavila o navedbah tožene stranke, podanih na francoskem sodišču. Sodišču očita, da zaradi navedenega ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s tem, kje je običajno prebivališče mld. E., in posledično ni pravilno uporabilo materialnega prava. Sodišče je zgolj na podlagi navedb tožene stranke v francoskem postopku, do katerih pa se tožeča stranka ni mogla izjaviti, in na podlagi okoliščin, kje in kdaj je imela tožeča stranka prijavljeno prebivališče, prav tako tudi mld. hči, ter na podlagi pisnih izjav, ki pa nikakor ne potrjujejo, da je družina ves čas živela samo v F... in da je glede na navezne okoliščine običajno prebivališče mld. E. v F..., odločilo, da je bilo običajno prebivališče mld. E. v F... in da je, glede na vse okoliščine, ki jih je sodišče povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, podana pristojnost francoskega sodišča. Pri tem pa ne gre prezreti dejstva, da se je tožena stranka strinjala, da tožeča stranka in mld. hči živita v S..., nenazadnje jima je tudi sama tožena stranka plačala vozovnici za pot v S... Navedbe tožene stranke, da naj ne bi vedela, kje se tožeča stranka in mld. hči nahajata, so neresnične. Tožena stranka poskuša zaradi maščevanja tožeči stranki slednjo prizadeti na način, da ji odvzame skupno mld. hči, za katero pa tožena stranka sploh ni sposobna in zmožna skrbeti. Zaradi navedenega je napačna ugotovitev sodišča, da je šlo v obravnavanem primeru za neupravičeno premestitev mld. hčerke iz F... v S... Tožeča stranka, sklicujoč se na v pritožbi povzete navedbe iz dopolnitve predloga za začasno odredbo, navaja, da se je tožena stranka strinjala, da tožeča stranka in mld. hči živita v S..., nenazadnje je bil to tudi skupni namen družine. Prvostopenjsko sodišče je tako dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovilo, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega je napačna odločitev sodišča, da ni pristojno za odločanje v predmetni zadevi. Prav tako zmotna in napačna je odločitev sodišča v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. Sodišče samo navaja, da sicer skladno z določbo 20. člena Uredbe Bruselj II njene določbe v nujnih primerih sodiščem države članice ne preprečujejo sprejetja začasnih ukrepov ali ukrepov zavarovanja glede oseb ali premoženja, ki so v tej državi, določenih z njenim pravom, tudi če je po tej uredbi za odločanje o glavni stvari pristojno sodišče druge države članice, zaradi česar bi sodišče iz doslej pojasnjenih razlogov moralo odločiti o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Pri tem pa bi prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati, da je tožeča stranka postopek pred slovenskim sodišče sprožila pred toženo stranko pred francoskim sodiščem. Ne gre pa prezreti okoliščine, da odločitev francoskega sodišča ni pravnomočna, saj je tožeča stranka podala pritožbo, pri čemer bo francosko sodišče moralo odpraviti kršitve v postopku, zlasti kršitev pravice stranke do izjavljanja. Odločitev glede zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe pa je napačna tudi iz razloga, ker je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s presojanjem okoliščin glede običajnega prebivališča mld. hčerke, pri čemer predlaganih dokazov sploh ni izvajalo. Prav tako tožeča stranka ni mld. hčerke odpeljala brez dovoljenja tožene stranke. Glede na navedeno tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodi, tožbo pa sodišču prve stopnje posreduje v ponovno odločanje, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo posreduje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Splošno pravilo o mednarodni pristojnosti slovenskih sodišč za odločanje v pravdnem postopku vsebuje 29. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. V tem členu je določeno, da je sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti. Mednarodna pristojnost je procesna predpostavka, na katero mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP). Na območju Evropske unije veljajo enotna pravila o mednarodni pristojnosti ter medsebojnem priznanju in izvršitvi sodnih odločb. Z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezo s starševsko odgovornostjo z dne 27. 11. 2003 ter o razveljavitvi uredbe (ES) št. 1347/2000 (v nadaljevanju: Uredba Bruselj II) je urejena pristojnost za odločanje na področju družinskih razmerij.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe zaradi dodelitve mld. otroka, določitve preživnine in stikov in prepovedi prehoda čez državno mejo, ker slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku (oziroma o tožbenih zahtevkih) pravilno utemeljilo na določbah Uredbe Bruselj II in na določbah Uredbe Sveta št. 4/2009 z dne 18. 12. 2008 (ki se nanaša na pristojnost v preživninskih zadevah). Preizkus pristojnosti je sodišče dolžno storiti tudi po 17. členu Uredbe Bruselj II, ki določa, da se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, če je sodišču predložena zadeva, za katero po tej uredbi ni pristojno in za katerega je po tej uredbi pristojno sodišče druge države članice.

6. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, 8. člen Uredbe Bruselj II določa, da so v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom (ki skladno z določbo drugega odstavka 1. člena po tej uredbi pomeni pravico do varstva in vzgoje otroka in pravico do stikov z otrokom) pristojna sodišča države članice, kjer otrok običajno prebiva v trenutku, ko je sodišče začelo postopek2, glede pristojnosti za odločanje o preživninskih zahtevkih pa iz Uredbe Sveta št. 4/2009 izhaja, da ima sodno pristojnost tako sodišče kraja, kjer ima tožena stranka običajno bivališče ali kjer ima upravičenec običajno prebivališče ali sodišče, ki je po svojem pravu pristojno za postopke v zvezi s starševsko odgovornostjo, če je zahtevek glede preživnine povezan s tem postopkom (razen če ta pristojnost temelji izključno na državljanstvu ene izmed strank), pri čemer je sodišče pravilno pojasnilo, da se v Sloveniji o preživnini za otroka odloča v postopku skupaj z zahtevkom o vzgoji in varstvu otroka. V 10. členu Uredbe Bruselj II pa je določena izjema od pristojnosti sodišča v državi običajnega prebivališča otroka v primeru, ko pride do neupravičene premestitve ali zadržanja otroka, saj sodišča države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo, obdržijo svojo pristojnost, dokler otrok ne pridobi običajnega prebivališča v drugi državi članici in vse osebe, ki imajo pravico do varstva in vzgoje otroka, privolijo v to premestitev ali pa da otrok prebiva v drugi državi članici najmanj eno leto po tem, ko so bile ali bi morale biti osebe, ki imajo pravico do varstva in vzgoje otroka, seznanjene s krajem otrokovega bivanja in se je otrok vživel v novo okolje (poleg tega slednjega pa mora biti izpolnjen še en izmed štirih določenih pogojev iz določbe 10/b člena).

7. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZPP presodilo po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je sodišče pristojno. Po drugem odstavku se pristojnost presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Glede na preizkus, ki ga je dolžno storiti sodišče tudi po 17. členu Uredbe Bruselj II, je sodišče prve stopnje upravičeno opravilo poizvedbe pri francoskem sodišču in ugotovilo, da je francosko sodišče v zvezi z izvajanjem starševske skrbi za mld. hčer pravdnih strank že izdalo začasno odločbo. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče v F... (sodnik za družinske zadeve) 8. 1. 2018 sprejel nujno kontradiktorno odločitev v pravdni zadevi, v kateri je O. T. (toženec v obravnavani zadevi) zoper T. F. (tožnica v obravnavani zadevi) vložil zahtevek v zvezi z izvajanjem starševske skrbi za skupno mld. hčerko E., roj. 15. 9. 2014 v F..., saj nima novic o svoji hčerki in partnerici, odkar sta zaradi šolskih počitnic odšli v S..., kjer je slednja doma. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz obrazložitve te odločbe francoskega sodišča izhaja, da je odločilo o svoji pristojnosti na podlagi 8. člena Uredbe Bruselj II bis; da je ugotovilo, da je iz priloženih dokazov v postopku razvidno, da se je družina nameravala dokončno ustaliti v kraju S. C., kjer toženec dela na srednji šoli; da je E. vedno, to je od rojstva dalje, živela v F.; da obstaja sorodstvena vez (da sta pravdni stranki starša mld. E.), kar je ugotovilo na podlagi matičnih listin; da oba starša opravljata zadeve glede starševstva skupno (po 372. členu francoskega Civilnega zakonika starševsko odgovornost do otroka izvajata skupno oba starša, če sta ga priznala v prvem letu po rojstvu, starševska odgovornost pa jima pripada do polnoletnosti otroka oz. do njegove emancipacije in se morata torej starša skupaj odločati glede otroka); da je tožnica zagotovo zapustila francosko ozemlje s skupnim otrokom brez predhodnega očetovega soglasja in mu ne dovoli starševskih pravic od sredine oktobra 2017 dalje. Sodišče prve stopnje je iz obrazložitve navedene sodne odločbe ugotovilo, da je francoski sodnik ugotovil, da pravdni stranki skupaj opravljata starševstvo nad E., kar pa pomeni, da imata enake pravice in dolžnosti glede otroka, zaradi česar se morata zlasti skupaj zavzemati pri pomembnih odločitvah glede spremembe prebivališča otroka itd. Zaradi tega je s predmetno sodno odločbo: (-) odredil, da se prepove izhod s francoskega ozemlja E. brez dovoljenja obeh staršev, (-) izrekel, da se odločitev posreduje tudi francoskemu tožilcu, da vpiše ukrep v evidenco iskanih oseb, (-) določil prebivališče otroka na domu očeta, (-) izrekel, da starša skupaj določata pogostost in trajanje časa, v katerem mati, tožnica, sprejme otroka; če pa takšnega dogovora ni, pa je določil konkreten potek stikov, in to takoj ko mati uredi stanovanje v bližini očetovega doma. Francoski sodnik je sprejel to odločitev zlasti zaradi materinega popolnega nespoštovanja pravic očeta. Sodišče prve stopnje je iz obrazložitve sodne odločbe ugotovilo, da so ti ukrepi skladno z določilom 1074-1 člena francoskega Zakona o civilnem postopku izvršljivi začasno.

8. Glede na navedbe v tožbi, da sta pravdni stranki nekdanja zunajzakonska partnerja, ki sta živela skupaj od decembra 2012 do avgusta 2017, ko sta se čustveno odtujila, zaradi česar je tožnica prekinila zunajzakonsko skupnost; da sta pravdni stranki skupaj s hčerko živeli v najetem stanovanju v mestu V. v F... in se v dveh letih in pol dvakrat selili, nazadnje pa se je toženec selil meseca septembra 2017 v S. C., kjer trenutno prebiva; da se je tožnica (s hčerko) dokončno vrnila v S... septembra 2017; da se toženec z dosedanjimi predlogi tožnice glede dodelitve mld. hčerke v varstvo in vzgojo tožnici ter z izvajanjem stikov ni strinjal in je zahteval, da hčer nemudoma pripelje v F..., je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo kot odločilno vprašanje (za presojo pristojnosti sodišča), ali gre v danem primeru za neupravičeno premestitev ali zadržanje mladoletnega otroka (in je v tem primeru potrebno pristojnost presojati po 10. členu Uredbe Bruselj II). Pri odgovoru na to vprašanje je pravilno izhajalo iz 3. člena Haaške konvencije3 in poudarilo, da gre za protipravni odvzem vselej, ko tisti od staršev, ki otroka odpelje, s tem poseže v pravico do varstva in vzgoje otroka drugega od staršev in ni nujno, da je bila v državi izvora že izdana kakršnakoli odločba o varstvu in vzgoji otroka. Zadošča, da ima tisti od staršev, ki zatrjuje, da je bilo poseženo v njegovo pravico do varstva in vzgoje otroka, to pravico že na podlagi samega zakona države izvora. Sodišče prve stopnje je glede na določbo 372. člena francoskega Civilnega zakonika, da starševsko skrb izvajata skupno mati in oče, in glede na tožbene navedbe, da sta pravdni stranki od rojstva njune hčerke E. živeli skupaj v zunajzakonski skupnosti do avgusta 2017, ko je tožnica prekinila to skupnost, ter navedbe, da se še nista uspeli sporazumeti o varstvu in vzgoji otroka, pravilno ugotovilo, da skladno s francoskim civilnim zakonikom kot tudi določbami slovenskega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (4. in 113. člen) pravdni stranki starševsko skrb izvajata skupno. Nadalje je pravilno ugotovilo, da od prihoda tožnice z mld. otrokom pravdnih strank v S... do danes še ni minilo eno leto ter da toženec ni podal soglasja za premestitev E. iz F..., kjer je prej vseskozi živela, v S... Prvostopenjsko sodišče upravičeno izpostavlja, da celo sama tožnica v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjuje, da ji toženec po telefonu grozi, da v kolikor nemudoma ne pripelje hčerke v F..., bo sam prišel ponjo in jo odpeljal nazaj. Ob še pravilnih ugotovitvah, da je francosko sodišče 8. 1. 2018 ugotovilo, da je tožnica zagotovo zapustila francosko ozemlje s skupnim otrokom brez predhodnega soglasja toženca, s čimer mu ne dovoli starševskih pravic od sredine oktobra 2017 dalje, določilo, da je bivališče otroka na domu očeta v F..., prepovedalo izhod s francoskega ozemlja otroku brez dovoljenja obeh staršev, izreklo, da se odločitev posreduje tudi francoskemu tožilcu, da vpiše ukrep v evidenco iskanih oseb, je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ocenilo, da je šlo za neupravičeno premestitev otroka pravdnih strank iz F... v S...

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo prebivališče mld. E. od samega rojstva dalje do trenutka neupravičene premestitve v F..., in tudi na podlagi tožbi priloženih izjav tožničinega očeta in njegove bivše partnerke, iz katerih izhaja, da so bili pri njej na obisku v F..., pravilno ugotovilo, da je mld. E... vseskozi živela v F... Vse do 23. 10. 2017 je imela deklica prijavljeno stalno prebivališče v F... Dejstvo, da je bilo otrokovo običajno bivališče v F..., pa je, kot že obrazloženo, ugotovil in v že navedeni sodni odločbi navedel tudi francoski sodnik. Ker za odločanje o zadevah starševske odgovornosti glede ugrabljenega otroka velja, da ostanejo pristojna sodišča države, v kateri je otrok imel običajno prebivališče neposredno pred ugrabitvijo, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni pristojno za odločanje o predmetni tožbi in je tožbo utemeljeno, na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZPP zavrglo.

10. Ker v zvezi z odločitvijo o pristojnosti slovenskega sodišča ni pravnoodločilno, zaradi katerega razloga se je tožnica vrnila v S..., pritožbenemu sodišču v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni potrebno presojati pritožbenih navedb, da je sodišče napačno povzelo poročilo CSD ..., da se je v S... vrnila zato, ker v F... naj ne bi imela socialne mreže in se je počutila osamljeno, in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo, da je tožnica zagotovo zapustila francosko ozemlje s skupnim otrokom brez predhodnega očetovega soglasja in mu ne dovoli starševskih pravic od sredine oktobra 2017 dalje. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo iz obrazložitve sodne odločbe prvostopenjskega sodišča v F... (priloga C1; Tribunal de grande instance d`aix-en-provence, Chambre de la famille, št. 18/06004) z dne 8. 1. 2018. 26. člen Uredbe Bruselj II določa, da pod nobenimi pogoji ni dovoljeno tuje sodne odločbe preverjati glede vsebine. Zato pritožbeno sodišče ne sme preverjati pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino navedene sodne odločbe in torej tudi ne navedb, da tožnici v postopku pred francoskim sodiščem ni bila dana možnost sodelovati v postopku, zaradi česar niti ni mogla zastopati in varovati svojih interesov v francoskem postopku.

12. Pritožnica neutemeljeno navaja, da bi moralo tako slovensko kakor tudi francosko sodišče najprej odločati o vprašanju obstoja litispendence. V zadevah starševske odgovornosti glede ugrabljenega otroka, kot že rečeno, velja izhodišče (10. člen Uredbe Bruselj II), da ostanejo pristojna sodišča države, v kateri je otrok imel običajno prebivališče neposredno pred ugrabitvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru to francosko sodišče, in mu zato ni bilo potrebno ugotavljati, katero sodišče je prvo začelo postopek. Na pravilnost te odločitve zato tudi ne vpliva okoliščina, da je tožeča stranka pred francoskim sodiščem predlagala prekinitev postopka.

13. V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je glede na tožbene navedbe in glede na obrazložitev francoske sodne odločbe ugotovilo, da tožena stranka naj ne bi podala soglasja za premestitev E. iz F..., kjer naj bi prej vseskozi živela, v S... Ta očitek ni utemeljen, prav tako ne očitka, da je posledično zmotno uporabilo materialno pravo in da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP. Tožeča stranka namreč te očitke utemeljuje s tem, da ji z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in da ji je bila kršena pravica do izjavljanja. Sodišče prve stopnje ni dolžno že v tej fazi postopka (faza preizkusa pristojnosti) vzpostaviti kontradiktornost, sploh ob tem, ko je ugotovilo, da je na podlagi 10. člena Uredbe Bruselj II pristojno francosko sodišče. Zato se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na 408. člen ZPP in zmotno sklepa, da bi moralo sodišče ob upoštevanju načela kontradiktornosti raziskati okoliščine, pomembne za odločitev v predmetni zadevi, ker je bilo seznanjeno, da se tožeča stranka v francoskem postopku niti ni mogla izjaviti in opredeliti do navedb tožene stranke, in bi moralo tožeči stranki omogočiti, da bi se o navedbah tožene stranke, podanih v postopku pred francoskim sodiščem, izjavila in podala dokaze za svoje navedbe. Pritožbene navedbe, da so navedbe, ki jih je v francoskem postopku podala tožena stranka, neresnične, pa pritožbeno sodišče ne sme presojati zaradi že zgoraj pojasnjene prepovedi preverjanja vsebine sodne odločbe (26. člen Uredbe Bruselj II). Tožeči stranki zato v tem postopku in z izpodbijano odločbo ni bila kršena pravica do izjavljanja in ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

14. Tožeča stranka je v pritožbi, kot že navedeno, povsem povzela vsebino vloge - dopolnitev predloga za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila neposredno na sodišče 22. 2. 2018, to je dan po izdaji izpodbijanega sklepa. Obširne navedbe je moč strniti v naslednje trditve: da je bilo običajno prebivališče hčerke glede na navezne okoliščine v S...; da je bil namen pravdnih strank, da bi se družina ustalila v S..., zaradi česar sta spomladi 2017 iskali stanovanje in službi v S...; da sta glede na dogovor pravdnih strank tožnica in hčerka zlasti v letu 2017 običajno bivali v S... in da sta tudi v preteklih letih običajno bivali v S..., saj v F... bivanjske razmere za hči niso bile primerne; da sta se pravdni stranki dogovorili, da se bosta dogovorili glede hčerke, zaradi česar je šla tožeča stranka konec meseca septembra 2017 pomagat toženi stranki pri selitvi v novo najemniško stanovanje iz V. v S. C.; da sta se po dogovoru s toženo stranko vrnili v S... v njuno stanovanje, pri čemer je tožena stranka plačala vozovnici, in da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta tožeča stranka in mld. hči bivali v G. v stanovanju, ki ga je kupila tožeča stranka, da si bo tožeča stranka poiskala v S... delo, družina pa se bo videvala po dogovorih. Pritožnica meni, da vse navedeno nakazuje, da je mld. hčerki v večjo korist, da biva v S... in da je dodeljena v vzgojo in varstvo mami, tožeči stranki, s toženo stranko pa ima stike. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj obrazložene razloge za odločitev o nepristojnosti, in glede na to, da sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa sploh ni še prejelo vloge z dne 22. 2. 2018, kot neutemeljen zavrača očitke, da ni upoštevalo ″vsega navedenega″, torej navedb v vlogi z dne 22. 2. 2018. Očitek, da je zaradi tega sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je zato neutemeljen. Na tem mestu pa pritožbeno sodišče ne glede na obrazloženo in zgolj v zvezi z navedbo, da je tožena stranka plačala tožeči stranki in hčeri vozovnico za pot v S..., pojasnjuje, da mednarodni protipravni odvzem otroka pomeni tako neupravičeno premestitev otroka kot tudi neupravičeno zadržanje otroka. Nerazumljivo pa se v pritožbi nazadnje tožeča stranka sklicuje, da se je tožena stranka strinjala, da tožeča stranka in mld. hči živita v S..., saj da je bil nenazadnje to skupni namen družine, ko pa v tožbi sama trdi, da sta se pravdni stranki razšli avgusta 2017. 15. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ni pristojno za odločanje v predmetni pravdni zadevi in pravilno tožbo zavrglo.

16. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe (zaradi dodelitve mld. hčerke tožeči stranki v varstvo in vzgojo in določitve stikov ter izreka prepovedi prehajanj toženca z mld. hčerko čez katerokoli državno mejo brez vednosti, soglasja in prisotnosti tožnice). Odločitev sodišča prve stopnje ni zmotna in napačna, kot je očitano v pritožbi. 20. člen Uredbe Bruselj II (začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja) v prvem odstavku določa, da določbe te uredbe v nujnih primerih sodiščem države članice ne preprečujejo sprejetja začasnih ukrepov ali ukrepov zavarovanja glede v tej državi nahajajočih se oseb ali premoženja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primerih, ko je po tej uredbi za odločanje o glavni stvari pristojno sodišče druge države članice. V drugem odstavku pa je določeno, da se ukrepi iz prvega odstavka prenehajo uporabljati, ko sodišče v državi članici, ki je po vsebini pristojno na podlagi te uredbe, sprejme ukrepe, za katere meni, da so primerni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je francosko sodišče, ki je tudi samo skladno z določbo 8. člena Uredbe Bruselj II ugotovilo, da je pristojno za odločanje v konkretni zadevi, saj je mld. otrok pravdnih strank vseskozi od rojstva bival v F... in ima tudi francosko državljanstvo, tožnica pa je brez toženčevega dovoljenja hčerko odpeljala v S..., že izdalo začasne ukrepe (da je E. bivališče pri očetu v F..., da se ji brez soglasja obeh staršev prepove prehajanje čez francosko mejo, da se določijo stiki z njo in staršema) in pravilno, sklicujoč se tudi na stališča SEU v okviru Uredbe Bruselj I, da sprejem ukrepa v eni državi, ki bi nasprotoval predhodno sprejetemu ukrepu v drugi državi, sploh ni dopusten, odločilo, da se predlog zavrže, ker se sodišče v vsebinsko presojo navedb v predlagani začasni odredbi sploh ne sme spuščati. Po obrazloženem, ko je torej sodišče v F... že sprejelo začasne ukrepe v zvezi s starševsko odgovornostjo, kar je v tem primeru odločilno, se ni moč strinjati s pritožnico, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožeča stranka postopek pred slovenskim sodiščem sprožila, preden je tožena stranka sprožila postopek pred francoskim sodišče. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so ukrepi, ki jih je sprejelo francosko sodišče skladno z določilom 1074-1 člena francoskega Zakona o civilnem postopku izvršljivi začasno, zato ni relevantno, ali je sodna odločba francoskega sodišča pravnomočna. Ker je sodišče zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe pravilno že zato, ker je francosko sodišče že izdalo sodno odločbo, v kateri je izreklo začasne ukrepe oziroma ukrepe zavarovanja, ni utemeljen niti očitek, da je sodišče napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s presojanjem okoliščin glede običajnega prebivališča otroka in ni utemeljena niti pritožbena navedba, da tožeča stranka ni otroka odpeljala brez dovoljenja tožene stranke. Sicer pa je sodišče prve stopnje zgolj povzelo ugotovitve v sodni odločbi francoskega sodišča, vsebine katere ni dovoljeno preverjati. Pravilno pa je sodišče prve stopnje še izpostavilo, da je SEU v svojih odločbah tudi glede začasnih ukrepov poudarilo, da sodišče v državi, v kateri se ugrabljeni otrok nahaja, ne more izničiti odločitev sodišča, ki je po pravilih Uredbe Bruselj II pristojno za odločanje v sporu o starševski odgovornosti. Že samo zavarovanje protipravnega stanja bi namreč nasprotovalo temeljem uredbe. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe pravilno kot nedopusten zavrglo.

17. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev v točki I izreka je potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP, odločitev v točki II izreka pa na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP in v zvezi s 15. ter 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju.

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.

1 Ur. list RS, št. 26/1999 s spremembami do vključno ZPP-E - Ur. list RS, št. 10/17 2 V tem členu je izraženo temeljno načelo pravil o pristojnosti v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, da je najprimernejše sodišče ustrezno sodišče države članice, v kateri ima otrok običajno prebivališče. 3 Po 3. členu Haaške konvencije z dne 25. 10. 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka se šteje, da je bil otrok nezakonito odpeljan, če so s tem kršene pravice do skrbi zanj, ki jih je dobila oseba po zakonu države, v kateri je otrok stalno prebival, preden je bil odpeljan in če so se v času, ko je bil otrok odpeljan, te pravice uveljavljale bodisi kolektivno bodisi posamično ali bi se uveljavljale, če otrok ne bi bil odpeljan.