Jedro

Tožnik je sicer ožji družinski član osebe, ki naj bi bila neposredni oškodovanec (subjektivni kriterij), vendar pa ne uveljavlja odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti ali posebno hude invalidnosti bližnjega (objektivni kriterij). To sta edini vrsti škode, ki opravičujeta odškodnino za nepremoženjsko škodo tudi posrednim oškodovancem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 472,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2.500.000,00 SIT. Tožnik zahteva denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala kot posledica nezakonite odpovedi delovnega razmerja njegovi materi s strani tožene stranke, in sicer zahteva za vsak mesec uničene mladosti 50.000,00 SIT od dneva prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodne odločbe, s katero je bil ta ukrep spremenjen v disciplinski ukrep denarne kazni. Sodišče je presodilo, da tožnikova škoda ne izvira iz nedopustnega ravnanja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo prvostopenjskega sodišča in dodalo še, da škoda, ki jo vtožuje tožnik ne predstavlja pravno priznane škode.

3. Revizijo vlaga tožnik, ki v reviziji uveljavlja „vse revizijske razloge“. Zatrjuje, da je pritožbeno sodišče povsem ignoriralo pritožbo in jo s tem naredilo neučinkovito. Zavestno je zamolčalo pravnomočno sodbo delovnega sodišča, ki je ugotovilo nezakonito izrečen disciplinski ukrep in nesklepčno in protislovno navedlo, da je bil disciplinski postopek zakonit, čeprav bode v oči dejstvo, da je problem le v nesorazmernem maščevanju toženke, ki je za bagatelno kršitev svoji dolgoletni delavki izreklo najhujšo kazen. Navaja, da je pritožbeno sodišče popolnoma zgrešilo materialno pravo in kršilo ustavne pravice do varstva družine, saj je bil tožnik odvisen od materine plače. Nejasno in protislovno pritožbeno sodišče navede, da je tožnik posredni oškodovanec, dejansko pa je neposredni oškodovanec, ker je sam imel težave in jih je tudi dokazoval in dokazal. „Glede na zamolčanje pritožbene vsebine“ tožnik v nadaljevanju revizije dobesedno ponovi pritožbene navedbe.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožena stranka primarno predlaga zavrženje revizije, ker je bila družba M. S. d. d. dne 30. 10. 2006 pripojena k družbi P. s. M. d. d. in je tako revizija vložena zoper pravno osebo, ki ne obstaja več. Podrejeno predlaga njeno zavrnitev, ker ni vsebinsko utemeljena.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S pripojitvijo družbe M. d. d. k družbi P. d. d. niso prenehale obveznosti pripojene družbe, ampak so skupaj z njenim premoženjem prešle na prevzemno družbo, ki je tako postala pravna naslednica družbe M. d. d. (591. člena Zakona o gospodarskih družbah). Z vložitvijo odgovora na revizijo je prevzemna družba tudi prevzela pravdni postopek, zato njen predlog za zavrženje revizije ni utemeljen.

7. Tožnik zatrjuje nastanek „lastne škode“, ki pa, po pravilnem stališču pritožbenega sodišča, na podlagi 201. člena ZOR, ni pravno priznana. Razmejitev med nepremoženjsko škodo „lastnega izvora“ in nepremoženjsko škodo „zunanjega izvora“ (z nanjo navezujočim se pojmom t.i. posrednega oškodovanca) ima teoretično oporo v ustreznem pojmovanju vprašanja vzročne zveze – namreč relevantnosti vzroka zatrjevane škode glede na njegovo oddaljenost, pri čemer pa pojem „lastne škode“ kot edine pravno priznane škode nima nobenega razlikovalnega pomena v razmerju med posrednim in neposrednim oškodovancem, saj oba zatrjujeta nastanek lastne škode (za lastne duševne bolečine, lastni strah ipd.). Z določbo 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je domet škodnega dejstva kot pravno še upoštevnega vzroka t.i. posrednemu oškodovancu nastale škode zamejničen z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in s subjektivnim kriterijem, tj. z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev. Tožnik sicer je ožji družinski član osebe, ki naj bi bila neposredni oškodovanec (subjektivni kriterij), vendar pa ne uveljavlja odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti ali posebno hude invalidnosti bližnjega (objektivni kriterij). To sta edini vrsti škode, ki opravičujeta odškodnino za nepremoženjsko škodo tudi posrednim oškodovancem.(1) Zato je presoja pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

8. Revizijsko sodišče preostalih revizijskih navedb ne bo podrobneje povzemalo, saj so enake pritožbenim in je nanje materialnopravno pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, poleg tega pa so ob navedenem nepomembne. Neutemeljeno je zato sklicevanje na kršitev ustave, ki sicer v 53. členu res varuje družino, vendar je načelno varstvo družine konkretizirano v zakonodaji, katere relevantni del so bile v obravnavanem primeru glede na čas škodnega dogodka določbe 200. in 201. člena ZOR , ki so bile, kot že ugotovljeno, pravilno uporabljene.(2)

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo toženca na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Ker tožnik z revizijo ni uspel, nosi svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa mora povrniti stroške sestave odgovora na revizijo (750 točk po Odvetniški tarifi), materialne stroške (2%) , DDV (20%) in strošek plačila sodne takse (52,16 EUR).

Op. št. (1): Prim. VS II Ips 427/2008 z dne 19. 11. 2009, II Ips 425/2007 z dne 21. 1. 2010, II Ips 689/2008 z dne 10. 9. 2009, II Ips 734/2008 z dne 17. 9. 2009, II Ips 63/2009 z dne 8. 10. 2009 itd. Op. št. (2): Prim. VS II Ips 425/2007 z dne 21. 1. 2010.