Jedro

Tožničina ugotovljena ravnanja (ni čistila sanitarij, malomarno je stregla goste, do njih se je vedla tako, kot se do gostov ne bi smela, pred gosti je žalila toženo stranko in njeno poslovno sodelavko) predstavljajo tako hude kršitve delovnih obveznosti, da je tožena stranka imela podlago, da je tožnici izrekla ob upoštevanju določil 5. točke 40. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91), predvsem ob upoštevanju 8. alineje citiranega člena, disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se kot nezakonita razveljavita sklepa tožene stranke z dne 24.6.2002 in 12.6.2002 o prenehanju delovnega razmerja tožnici in posledično, da je tožena stranka dolžna tožnico sprejeti nazaj na delo, ji za sporno obdobje izračunati in izplačati nadomestilo plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja ter ji ta čas vpisati v delovno knjižico.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v tem, da sodišče ni obravnavalo pritožbe ("jo je povsem ignoriralo") v smeri, da se je disciplinski postopek popolnoma razlikoval od sodnega postopka, da je šlo za "odločitev ulice", da je priča tožnico na delovnem mestu nadlegovala, da se ni upoštevalo kratkotrajnosti zaposlitve, da sodišči (najbrž sodbi) nimata dokaznih ocen izvedenih in obremenilnih dokazih, da sta obe sodišči spregledali zakonitost disciplinskega postopka, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o čiščenju sanitarij in da obstaja nasprotje med razlogi in listinami. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, pogojev za ukrep prenehanja delovnega razmerja ni bilo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 12/2003), vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče lahko izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče revizije glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Tožnica ni jasno zatrjevala nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz navedbe, da je sodišče "povsem ignoriralo pritožbo v smeri, da se je disciplinski postopek vsebinsko razlikoval od sodnega postopka", ni razvidno, katero bistveno kršitev pravdnega postopka je imela tožnica v mislih in zakaj, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. Poleg tega pa revizijska trditev v tej smeri niti ne drži, saj je sodišče druge stopnje v tretjem odstavku na strani 3 na pritožbo v tem delu odgovorilo. Kakšno je nasprotje med razlogi in listinami v zvezi s čiščenjem sanitarij in ali je to bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ali je očitek namenjen ugotovitvi dejanskega stanja, ali morda uporabi materialnega prava, iz revizije ni mogoče razbrati, zato revizijsko sodišče tudi v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava. Soglaša z ugotovitvami obeh nižjih sodišč, da predstavljajo tožničina ugotovljena ravnanja (ni čistila sanitarij, malomarno je stregla goste, do njih se je vedla tako, kot se do gostov ne bi smela, pred gosti je žalila toženo stranko in njeno poslovno sodelavko) tako hude kršitve delovnih obveznosti, da je tožena stranka imela podlago, da je tožnici izrekla ob upoštevanju določil 5. točke 40. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91), predvsem ob upoštevanju 8. alineje citiranega člena, disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je namreč s svojim ravnanjem povzročila, da je bilo poslovanje toženke oteženo, zato njeno ravnanje predstavlja resen razlog za odpoved (prenehanje) delovnega razmerja. Pri tem je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zakonit, kar pomeni, da tudi glede vodenja disciplinskega postopka sodišče ni imelo nobenega pomisleka. Zoper tak zaključek sodišča prve stopnje tožnica ni vlagala pritožbe, zato v reviziji ne more odpirati vprašanja zakonitosti (vodenja) disciplinskega postopka.

Revizijsko sodišče je zaradi povedanega revizijo zavrnilo na podlagi določb 378. člena ZPP.