Jedro

Glede na okoliščino, ko je dne 01.11.2008 veljavni Kazenski zakonik - KZ-1 ukinil stransko kazen izgona iz države, je bilo ob upoštevanju drugega odstavka 7. člena tega zakona potrebno spremeniti izrek o kazenski sankciji tako, da se stranska kazen izgona tujca iz države ne izreče. Gre za kršitev kazenskega zakona v škodo obdolžencev, ki je nastala po izreku prvostopne sodbe, vendar jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti v skladu z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da se prvostopna sodba spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Izrek

Ob reševanju pritožb zagovornikov obeh obdolžencev se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da se obdolžencema ne izrečeta stranski kazni izgona tujca iz države.

Pritožbi zagovornice obdolženca in zagovornika obdolženke se zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca in obdolženko spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 25. členom KZ, v tabeli pod zaporednimi številkami 1-4, 6-12, 16, 17, 19-28, 30-38, 42-47, 49-51, 55, 56, 58-60, 63-70, 72-74, 76, 78, 80-92, 96-98, 100-109, 111-118, 120, 122-129, 131-136, 138-141, 142, 144, 146-145, 157-159, 161, 162, 166-170, 172-177, 179-186, 188-197, 201-203, 205, 211, 215, 216, 218-220, 223, 225-227, 229-245, 250, 252-260, 263, 264, 267-269, 271-276, 278-281, 283, 284, 287, 288, 291-311, 314, 315, 317, 318, 320-322, 324, 325, 327-333, 336-353, 356-366, 368-370, 374-384, 386-389, 392-394, 396, 398, 400-418, 420-425, 427-431, 433-439, 441, 442, 445-449, 451, 452, 454, 455, 458-477, pa še v zvezi s členom 22 KZ in obdolžencema izreklo vsakemu po tri leta zapora. Obdolženki je na podlagi prvega odstavka 69. člena KZ odvzelo: osebni računalnik Dell Latuitude, Ppo1L, vključno USB ključem in pomnilniškima karticama Micro SD, Nokia in Micro SD št. SD-002G, zasežen denar, zasežene ponarejene plastične kartice s posneto kopijo magnetnega zapisa prave bančne kartice. Na podlagi 40. člena KZ je obdolženima izreklo izgon iz ozemlja za čas desetih let. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ je obema obdolženima v izrečeno kazen vštelo čas, ko jima je bila odvzeta prostost in sicer od 02.09.2008 od 14.40 ure dalje. Glede stroškov pa odločilo, da se na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oba obdolženca oprostita plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženke, odvetnika pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun.

Proti taki sodbi sta se pritožila: - zagovornik obdolženke zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da spremeni kvalifikacijo kaznivega dejanja v kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ in obdolženki temu ustrezno zniža kazen oziroma ji izreče pogojno obsodbo, oziroma podrejeno, da obdolženkino dejanje kvalificira kot pomoč storilcu kaznivega dejanja iz 1. točke prvega odstavka 212. člena KZ in obdolženki temu ustrezno zniža kazen ali ji izreče pogojno obsodbo oziroma podrejeno, da obdolženki izrečeno kazen zniža ali ji izreče pogojno obsodbo; - zagovornica obdolženca zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi na ta način, da obdolžencu izreče pogojno kazensko sankcijo, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da izreče obdolžencu bistveno krajšo zaporno kazen.

Obdolženec in zagovornik obdolženke sta predlagala, da se ju obvesti o seji pritožbenega senata. Seje sta se udeležila obdolženec in višji državni tožilec, zagovornik obdolženke pa e svoj izostanek opravičil. Seja pritožbenega senata se je opravila po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP. Na seji je bila navzoča tudi tolmačka za romunski jezik.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: Kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP pritožba zagovornika obdolženke vidi v tem, ali je dejanje, katerega je bila obdolženka spoznana za krivega, sploh kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ in zatrjuje, da ima v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje le znake kaznivega dejanja tatvine iz prvega odstavka 211. člena KZ. Pritožba pa nima prav. Sodna praksa ne enači dviga denarja iz bankomata s ponarejeno kartico, s fizičnim vlomom v bankomat, kot zatrjuje zagovornik, ampak stoji na stališču, da predstavlja ta način protipravne prilastitve tuje stvari "drugačno premagovanje večjih ovir" in tako kvalificirano obliko tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona tako ni podana.

Pritožbeno sodišče pa je prvostopno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP in ugotovilo, da je glede na okoliščino, ko je dne 01.11.2008 veljavni Kazenski zakonik - KZ-1 ukinil stransko kazen izgona iz države, ob upoštevanju drugega odstavka 7. člena tega zakona bilo potrebno spremeniti izrek o kazenski sankciji tako, da se stranska kazen izgona tujca iz države ne izreče. Gre za kršitev kazenskega zakona v škodo obdolžencev, ki je sicer nastala po izreku prvostopne sodbe, vendar pa jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti v skladu z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da se prvostopna sodba spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Tudi dejanskega stanja, katerega napada zagovornik obdolženke, prvostopno sodišče ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka v sostorilstvu storila oziroma poskusila storiti očitano ji kaznivo dejanje podrobneje opisano v izreku napadene sodbe. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obdolženke dodaja: Bistvo pritožbe zagovornika obdolženke je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero ne soglaša. Prepričati skuša, da obdolženka ne more odgovarjati za tiste dvige, ki jih je izključno sam opravil obdolženec, velja pa seveda tudi obratno. Obdolženka je le pomagala svojemu partnerju, kot storilcu kaznivega dejanja, ni pa bila sostorilka.

S takšnimi pritožbenimi navedbami pa ni mogoče soglašati. Prvostopno sodišče je v svojih razlogih sodbe opisalo tako vlogo obdolženke kot soobdolženca, pri čemer je vloga vsakega od njiju odločilna za storitev obravnavanega kaznivega dejanja. Da je obdolženko šteti za sostorilko, izhaja iz njunega zagovora za izvršitev kaznivega dejanja in njunega usklajenega delovanja, ki se kaže v skupnem potovanju, njunem skupnem ravnanju, dvigih denarja na bančnih bankomatih s pomočjo ponarejenih bančnih kartic, torej sta delovala s skupnim sredstvom, pri čemer je obdolženka v zagovor povedala, da štirimestne številke, ki so napisane na karticah, pomenijo PIN kodo in jih je napisala ona iz papirjev, ki sta jih dobila. Nenazadnje pa je sama obdolženka priznala, da je sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja - dvigovanju oziroma poskusih dvigovanja denarja iz bankomatov in da je bil denar skupen. Obravnavano nadaljevano kaznivo dejanje tako predstavlja brez dvoma rezultat skupnega naklepnega delovanja obeh obdolžencev in se pritožbena graja, da je obdolženka soobdolžencu nudila le pomoč, pokaže kot povsem neutemeljena.

Po obrazloženem, in ker tudi v preostalem pritožba zagovornika obdolženke ne navaja ničesar, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja je pritožba zagovornika obdolženke, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Zoper odločbo o kazenski sankciji se pritožuje zagovornica obdolženca in zagovornik obdolženke, pri čemer se oba zavzemata za pogojno obsodbo, ali za izrek nižje prostostne kazni. Preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče je pokazal, da je prvostopno sodišče obdolžencema glede na težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolžencev, okoliščine, v katerih sta kaznivo dejanje storila, njuno prejšnje življenje, izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo. Tako je prvostopno sodišče pravilno pri obeh obdolžencih upoštevalo njuno mladost. Okoliščina, da sta 102 uspela dvigniti denar, v 375 primerih pa poskusila dvigniti denar, brez dvoma kaže na izredno vztrajnost in se pritožbene navedbe zagovornice obdolženca v tej smeri pokažejo povsem brez teže. Kar zadeva trditve v pritožbi zagovornice obdolženca, da je obdolženec bil prisiljen v izvršitev tega dejanja, pa je potrebno povedati, da za takšno trditev ni podlage v podatkih spisa, oziroma je prvostopno sodišče na strani 19 sodbe navedlo, zakaj meni, da so takšne trditve obdolženca le način obdolženčeve obrambe. V pritožbi zagovornice obdolženca izpostavljena olajševalna okoliščina, in sicer skrb obdolženca za dva nedoletna otroka, pa tudi ne narekuje spremembe kazenske sankcije v korist obdolženca. Pritrditi pa tudi ni pritožbenim navedbam zagovornika obdolženke, da prvostopno sodišče glede na kaznovalno politiko in sodno prakso ter glede na skupno višino protipravne premoženjske koristi, obdolženki ne bi smelo izreči oziroma določiti kazni, ki presega 1/4 od maksimalno zagrožene kazni (za kaznivo dejanje po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ je zagrožena kazen pet let zapora). Ni namreč spregledati, da sta obdolženca tuja državljana, ki sta pripotovala na ozemlje zgolj zato, da izvršita kaznivo dejanje, kar sta v obravnavanem primeru tudi storila. Navedeno pa predstavlja tako okoliščino, ko prizadevanja zagovornikov obeh obdolžencev za izrek nižje kazni zapora ali za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave - pogojne obsodbe, ne morejo imeti uspeha.

Po vsem obrazloženem, in ker ni ugotovilo drugih kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), na katere je dolžno paziti, je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov obeh obdolžencev odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno v korist obeh obdolžencev (prvi odstavek 98. člena ZKP).