Jedro

Pomembna je realizacija plačila oziroma čas plačila glede na čas dobave blaga. Sočasnost izpolnitve se presoja le po teh elementih.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo: I. da se umik tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na zneska 50.000,00 SIT s pp oziroma 208,64 EUR s pp in 47.250,00 SIT s pp oziroma 197,17 EUR s pp in plačilo ter vračilo teh dveh zneskov vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi; II. Ugotovilo je, da izpodbijana pravna dejanja tožnika in sicer tri izvršena plačila v korist toženca v skupni višini 2.208,78 EUR (529.314,43 SIT) nimajo pravnega učinka proti stečajni masi tožnika v stečaju, zaradi česar je dolžan toženec ta znesek vrniti s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi stečajni masi. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi pravdne stroške tožeče stranke v višini 494,09 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Meni, da je prvostopna sodba zaradi procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava, napačna. Glede na obrazložitev sodbe, je sodišče prve stopnje ta spor štelo kot spor majhne vrednost, vendar stališča o taki naravi spora ni zavzelo že na začetku in strankam tudi ni dalo ustrezna opozorila in pravne pouke. Odločitev prvostopnega sodišča pa temelji tudi na nepravilni razlagi 125. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) še posebej objektivnega in subjektivnega elementa, ki morata biti oba podana za uspešno izpodbijanje v stečaju. Objektivnega elementa izpodbojnosti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi niti ni navedlo, niti obrazložilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri presoji subjektivnega elementa izpodbojnosti pa je sodišče izhajalo iz napačne razlage pravil o dokaznem bremenu. Prvostopno sodišče je pri dokazni oceni pozabilo, da je dokazno breme dokazovanje nevednosti za slabo stanje kasnejšega stečajnega dolžnika na toženi stranki le v primeru, ko učinkujejo domneve iz 4. odst. 125. čl. ZPPSL. V konkretnem primeru ni bila podana nobena od teh domnev, niti se tožeča stranka nanjo ni sklicevala, kljub temu pa je sodišče zaključilo, da tožena stranka ni dokazala svoje nezakrivljene nevednosti o slabem ekonomsko finančnem stanju tožeče stranke. Zaradi napačne uporabe pravil o dokaznem bremenu pa je v konkretnem primeru tudi dejansko stanje ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Sodišče je kar zaključilo, čeprav tega ni nihče zatrjeval, da je tožena stranka prejemala plačila tožeče stranke z večmesečno zamudo. Ta ugotovitev nasprotuje podatkom in listinam v spisu, saj sta bili obe plačili z dne 19.04.2005 izvršeni manj kot mesec dni po zapadlosti. V zvezi s tem tožena stranka še opozarja, da mora biti po ustaljeni sodni praksi podan subjektivni element v času izvršitve izpodbojnega dejanja, kasnejša seznanitev s slabim finančnim stanjem pa ne zadošča. Če bi sodišče pravila o dokaznem bremenu za obstoj subjektivnega elementa uporabilo pravilno, bi moralo na podlagi priloženih dokazov zaključiti, da tožeča stranka ni uspela dokazati subjektivnega elementa izpodbojnosti in tožbeni zahtevek zavrniti. Meni tudi, da dokazovanje nezakrivljene nevednosti o slabem finančnem stanju kasnejšega stečajnega dolžnika ne gre tako daleč, da bi moral nasprotnik izpodbijanja preverjati stanje svojega pogodbenega partnerja iz javnih baz podatkov in pridobivati o njem bonitetne podatke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Kar se tiče pritožbenega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je smatralo, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, o tem že na začetku zavzeti stališče ter dajati strankam ustrezna opozorila in pravne pouke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bilo navedene kršitve mogoče kvečjemu opredeliti po 1. odst. 339. čl. ZPP, ker pa niti pritožbeno sodišče ne vidi, tega pa ne navaja niti pritožba sama, v čem naj bi ta napačna uporaba procesnih določb vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, teh pritožbenih očitkov ni mogoče upoštevati. Ker pa tudi pritožbena trditev, da sodišče objektivnega elementa izpodbojnosti v izpodbijani sodbi niti ni navedlo, niti ne obrazložilo, ne drži, tudi očitek o absolutno bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ne vzdrži pritožbene presoje. Za uspešno uveljavljanje pravice do izpodbijanja morajo biti izpolnjene splošne in posebne predpostavke izpodbijanja. Splošne so tiste predpostavke, ki morajo biti izpolnjene pri vsakem izpodbijanju pravnih dejanj. Posebne predpostavke pa se razlikujejo glede na vrsto izpodbijanega pravnega dejanja. Splošne predpostavke so, da je bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, da gre za pravno dejanje, ki ga je mogoče izpodbijati in da bodo z uspešnim izpodbijanjem doseženi ugodnejši pogoji za poplačilo stečajnih upnikov. Trditev, da se sodišče prve stopnje o teh splošnih ali kot jih je poimenovalo objektivnih predpostavkah izpodbijanja sploh ni opredelilo, nima podlagi v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ker je ena od temeljnih objektivnih oziroma splošnih predpostavk izpodbijanja dejstvo, da je tožeča stranka v stečaju, je ugotovitev sodišča, da je eden izmed objektivnih ali splošnih predpostavk izpodbojnosti s to ugotovitvijo izpolnjen, popolnoma pravilna. Ker pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi navedlo, da je iz stečajnega spisa razvidno, da upniki, ki so prijavili svoje terjatve, ne bodo poplačani v celoti in razloge za to svojo trditev tudi prepričljivo obrazložilo (4. odst. 3. stran sodbe), tudi ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje objektivni element izkazovalo zgolj z uvedbo stečajnega postopka nad toženo stranko. To še zlasti, ker je tudi povedalo, da je zaradi izpodbijanih pravnih dejanj prišlo do zmanjšanja premoženja stečajnega dolžnika - stečajne mase. Logična posledica tega pa je manjše poplačilo terjatev vseh upnikov. To pa pomeni, da je ugotovilo tudi obstoj posebnih predpostavk, ki se v konkretnem primeru kaže v oškodovanju stečajnih upnikov. Pravne posledice dolžnikovega dejanja se presojajo glede na čas, ko je bilo izpodbojno pravno dejanje storjeno. To je v konkretnem primeru storilo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno je opredelilo pravno razmerje med strankama kot razmerje iz vzajemnih pogodb in v zvezi s tem zavzelo tudi pravilno stališče, da je v takem primeru potrebno ugotoviti ali je šlo za sočasno izpolnitev. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da o sočasnosti izpolnitve v navedenih primerih ni mogoče govoriti, pa je objektivno izkazana. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela plačila tožeče stranke z večmesečno zamudo tudi ni protispisna, saj se ta "zamuda" navezuje na ugotavljanje sočasnosti izpolnitve. Drži sicer, da sta bili plačili z dne 19.04.2005 izvršeni manj kot mesec dni po zapadlosti (21 oziroma 17 dni po zapadlosti), povsem evidentno pa je, na kar v bistvu opozarja izpodbijana sodba, da so bili ti računi izdani že 26. oziroma 28.01.2005 blago po teh računih pa je bilo tožeči stranki dobavljeno pred izdajo samih računov. Pomembna je realizacija plačila oziroma čas plačila glede na čas dobave blaga. Sočasnost izpolnitve se presoja le po teh elementih. Ob takem stanju, ko pa tožeča stranka celo v tako dolgem roku od dobave blaga tega blaga ni plačala, pač ni mogoče zaključevati, da se tožničino premoženje ni zmanjšalo, ampak je samo spremenilo svojo obliko.

Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje napačno razlago pravil o dokaznem bremenu glede obstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti. V 5. odst. na 4. strani obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da "je po mnenju sodišča, v tem primeru tožniku uspelo izkazati, da je bil toženec tisti, ki je vedel oziroma bi moral vedeti za njegovo slabo ekonomsko finančno stanje". Utemeljitev teh svojih zaključkov pa je sodišče argumentiralo in prepričljivo obrazložilo v nadaljevanju obrazložitve sodbe. Iz navedenega je razvidno, da tudi pritožbeni očitek o napačni razlagi pravil o dokaznem bremenu ne drži. Ker pa se sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni sklicevalo le na to, da je bila tožena stranka dolžna preverjati finančno stanje tožeče stranke, pač pa ti zaključki izhajajo tudi iz tega, da bi se tega morala zavedati zaradi tožničinih plačevanj z "tolikšnimi zamiki", tudi tega pritožbenega očitka ni mogoče upoštevati. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.