Jedro

O pravni zmoti je mogoče razpravljati le, če sodišče ugotovi, da obsojenec iz upravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje prepovedano. Slednje pomeni, da bi pri obsojencu morala obstajati opravičljiva zmota o prepovedanosti njegovega dejanja tako v človeškem in etičnem smislu, kot tudi v smislu njegove pravne prepovedanosti.

Pri protispisnosti (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP) gre za situacijo, v kateri sodišče vsebino listinskih dokazov povzema v nasprotju z njihovo dejansko in nato na tej podlagi opravi presojo pravno relevantnih dejstev.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega J.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 250.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 28.9.2004 obs. J.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ ter mu po 2. odstavku 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 100.000 SIT povprečnine, po 2. odstavku 105. člena ZKP pa je ošk. F.H. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 30.3.2005 zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi razveljavi v celoti in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zahteva napada sodbo s trditvijo, da je obsojenec ravnal v pravni zmoti, saj naj bi bil prepričan, da je upravičen zavarovati svojo živino pred morebitno okužbo, ki bi jo lahko prinesel oškodovanec. Ob zatrjevanju, da se "bolezen norih krav" lahko prenaša s človeka na govedo, kar je v biologiji novost, bi zagovornica kvečjemu lahko uveljavljala ravnanje v skrajni sili, gledano le teoretično. Zatrjevanje, da sodišče ni pravilno ugotovilo telesnih poškodb pri oškodovancu, pa pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, njena vložnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki pa je konkretno ne opredeli. Iz obrazložitve, v kateri trdi, da je obsojenec ravnal v pravni zmoti in da bi sodišče moralo uporabiti določbo 21. člena KZ, sledi, da ima v mislih kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP. Kršitev po tej določbi je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. V tem primeru naj bi bil po presoji zahteve obsojenec v pravni zmoti in zato naj bi bila izključena njegova kazenska odgovornost oziroma krivda.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ s tem, da je ošk. F.H. dne 22.4.2002 v Z. z vilami zabodel v trebuh in mu s tem povzročil odrgnine zgornjega dela trebuha. Kot je razvidno iz razlogov pravnomočne sodbe, je sodišče presodilo tudi obsojenčev zagovor v delu, v katerem je pojasnil razloge za svoje ravnanje. Trdil je namreč, da oškodovanca ni pustil v hlev, ker ni imel zaščite in ker sta v sporu. Sodišče je na podlagi vseh ugotovljenih dejstev zaključilo, da je obsojenec želel poiskati razlog za prepir z oškodovancem in ga je tako samoiniciativno napadel. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, ne daje nobene resne podlage za sklepanje, da je obsojenčeva krivda izključena, ker naj bi bil v pravni zmoti. O njej bi bilo mogoče razpravljati le, če bi sodišče ugotovilo, da obsojenec iz upravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje prepovedano. Slednje pomeni, da bi pri obsojencu morala obstajati opravičljiva zmota o prepovedanosti njegovega dejanja, tako v človeškem in etičnem smislu, kot tudi v smislu njegove pravne prepovedanosti. Tega pa zahteva ne trdi in tudi ne utemelji. Zato v njej zatrjevana dejstva ne dajejo podlage za zaključek o obstoju pravne zmote pri obsojencu in prav tako ne za sklepanje, da je s pravnomočno sodbo bila storjena kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP v zvezi z 21. členom KZ.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je prav tako ne opredeli konkretno, vidi zahteva v protispisnosti obeh sodb, s čimer nakazuje na kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po tej določbi je protispisnost podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami. Gre tedaj za situacijo, v kateri sodišče vsebino navedenih dokazov povzema v nasprotju z njihovo dejansko in nato na tej podlagi opravi presojo pravno relevantnih dejstev.

Zahteva povzema opis poškodb, ki izhajajo iz mnenja izvedenca medicinske stroke dr. V. in zaključuje, da nobena odrgnina kože ne predstavlja nobene telesne poškodbe, ker zaradi odrgnine "ni poseženo v nič drugega kot največ povrhnjico". Nadaljuje pa z navedbo, da je "trditev v sodbi o nastanku telesne poškodbe povsem v nasprotju z mnenjem" in da v primeru, če v izvidu piše, da je nekdo utrpel odrgnine na neznano katerem delu telesa, to ni telesna poškodba, ker odrgnine niso poškodbe po KZ. Ne glede na to, da zahteva ne utemelji, glede katerih odločilnih dejstev je sodišče v razlogih sodbe vsebino izvida in mnenja izvedenca povzelo v nasprotju z njegovo dejansko, je iz takšne njene obrazložitve razvidno, da ne soglaša z oceno tega mnenja. S tem in z nakazovanjem, da se sodišče ne bi smelo zadovoljiti s prav vsakim sestavkom izvedenca, pa v bistvu uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obs. J.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne v podatkih kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).