Jedro

Pravila, da je treba upoštevati dejstvo, ki je za obdolženca bolj ugodno, v prekrškovnem in kazenskem pravu ni.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je D. U. spoznalo za krivega prekrška po petem odstavku 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in na podlagi petega odstavka v zvezi s točko d) četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 izreklo globo 950 eurov in stransko sankcijo 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja. Višje sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje glede pravne opredelitve in odločbe o sankciji spremenilo tako, da je obdolženega spoznalo za odgovornega prekrška po točki d) četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 ter izreklo globo 950 evrov in stransko sankcijo 10 kazenskih točk. 2. Vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve petega odstavka 132. člena ZVCP-1 in točke d) četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in ugotovi, da je drugostopenjsko sodišče s sodbo v izpodbijanem delu kršilo zakon v korist obdolženca.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. člena Zakona o prekrških (ZP-1) vročena storilcu in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. V obravnavani zadevi je bil s strani policistov obdolžencu odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, s katerim je bilo ugotovljeno, da je imel ob upoštevanju tolerance proizvajalca v litru izdihanega zraka 0,66 miligrama alkohola. Obdolženec se ni strinjal z rezultatom, zato mu je bil v skladu s petim odstavkom 132. člena ZVCP-1 odrejen strokovni pregled, ki je pokazal, da je imel obdolženec najmanj 1,66 grama alkohola na kilogram krvi.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je D. U. storil prekršek s tem, ko je 23. 1. 2010 pod vplivom alkohola vozil osebni avtomobil v L., pri čemer je alkoholimetrična analiza pokazala, da je imel 1,66 grama alkohola na kilogram krvi. Zato mu je na podlagi petega odstavka 130. člena ZVCP-1 izreklo poleg globe tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel obdolženi vozniško dovoljenje.

6. Ob reševanju pritožbe je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in uporabilo za obdolženca milejšo pravno kvalifikacijo, ker je ugotovilo, da je imel obdolženec v času vožnje le 0,66 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar predstavlja prekršek po točki d) 130. člena ZVCP-1. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da je potrebno v postopku o prekršku upoštevati tista dejstva, ki so za obdolženca bolj ugodna. Obdolženec naj bi s tem, ko se ni strinjal z rezultatom elektronskega alkotesta, le izkoristil svojo zakonsko pravico do kontrole prvotno dobljenega rezultata, kar po mnenju višjega sodišča ne more in ne sme biti v obdolženčevo škodo, če strokovni pregled pokaže višjo stopnjo alkoholiziranosti. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob dveh izmerjenih vrednostih alkohola v obdolženčevem organizmu upoštevati tisto, ki je za obdolženca bolj ugodna. Pri tem se je višje sodišče oprlo na odločbo Ustavnega sodišča Up-33/01 z dne 18. 12. 2002, ki je v zvezi z odklonitvijo strokovnega pregleda zavzelo stališče, da pravica obdolženca do kontrole rezultata elektronskega alkotesta ne more biti v njegovo škodo. Ob drugačni razlagi bi lahko prišlo do situacije, ko bi bil obdolženec, ki je izkoristil svojo pravico po ZVCP-1, v posameznih primerih strožje kaznovan kot če bi se upoštevalo prvotno, zgolj z njegove strani ugovarjano, ugotovitev stopnje alkoholiziranosti.

7. Vrhovni državni tožilec se s takšno razlago sodišča druge stopnje ne strinja in meni, da sodišče k ugotavljanju dejanskega stanja ni pristopilo na pravilen način. Sodišče je imelo na razpolago dva dokaza glede istega odločilnega dejstva. Pravilen način ugotavljanja dejstev v prekrškovnem in kazenskem postopku zahteva od sodnika, da se po načelu proste presoje dokazov opredeli do vseh dokazov. Sodišče bi zato moralo oba dokaza oceniti in obrazložiti, kateremu dokazu verjame. Namesto ocene dokazov je sodišče v obravnavanem primeru uporabilo pravilo, da je treba upoštevati dejstvo, ki je za obdolženca bolj ugodno. Tega pravila pa v prekrškovnem in kazenskem pravu ni.

8. Takšno stališče vrhovnega državnega tožilca je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno. Sodišče je po načelu iskanja materialne resnice dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku. Enako skrbno mora preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist (prvi odstavek 68. člena ZP-1). Pri tem v skladu z načelom proste presoje dokazov ni vezano na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejeno (71. člen ZP-1). Izjemo od teh načel oziroma izključitev dolžnosti iskanja resnice bi moral zakon posebej predpisovati, česar pa sodišče druge stopnje niti ne trdi. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju z načelom iskanja materialne resnice in načelom proste presoje dokazov ter med dvemi dokazi izbralo tistega, ki je za obdolženca ugodnejši, ne da bi predhodno opravilo oceno obeh dokazov in glede na rezultat te ocene ugotovilo, kakšna je bila stopnja alkohola v storilčevem organizmu. Iz razlogov drugostopenjske sodbe namreč ne izhaja, da bi sodišče dvomilo v pravilnost rezultatov, pridobljenih s strokovnim pregledom. Neutemeljeno je tudi sklicevanje višjega sodišča na odločbo Ustavnega sodišča, ki je v citirani zadevi odločalo o drugačni situaciji kot je obravnavana.

9. Ni pa pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da je zaradi opisanega ravnanja sodišča druge stopnje podana kršitev petega odstavka 132. člena ZVCP-1 in kršitev točke d) četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zaradi kršitve predpisa, ki določa prekršek (kršitev materialnega zakona), vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (prvi odstavek 169. člena ZP-1). Kršitev zakona je podana, če sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi predpis ali če uporabi predpis, ki ga ne bi smelo uporabiti. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je imel storilec v litru izdihanega zraka 0,66 miligrama alkohola. Glede na takšno dejansko stanje je očitani prekršek pravilno pravno opredelilo po točki d) četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 in izreklo temu ustrezno sankcijo. Uveljavljana kršitev materialnega zakona zato ni podana.

10. Prav tako ni podana uveljavljana kršitev petega odstavka 132. člena ZVCP-1, saj niti sodišče niti prekrškovni organ nista ravnala v nasprotju z določbo petega odstavka 132. člena ZVCP-1. Iz podatkov spisa izhaja, da je prekrškovni organ postopek vodil v skladu s postopkovnimi določbami 132. člena ZVCP-1, nenazadnje pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje nasprotnega. Trditev, da je sodišče druge stopnje neupravičeno ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, po vsebini pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (prvi odstavek 169. člena ZP-1).

11. Ker niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vrhovni državni tožilec, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).