Jedro

1. Prvostopenjsko sodišče je v zadostni meri upoštevalo obe uvodoma navedeni izhodišči, od katerih je odvisna prisoja pravične denarne odškodnine za negmotno škodo, to je tako načelo individualizacije oziroma konkretne okoliščine vsakega primera posebej, kot tudi okvire sodne prakse oziroma primerjavo z drugimi primerljivimi oškodovanci. Pri slednjih pa je nenazadnje potrebno upoštevati tudi čas, ko jim je bila odškodnina prisojena in v povezavi s tem tudi določen inflacijski faktor.

2.V primeru, kot je tožničin, odškodnine za gmotno škodo ni mogoče priznati. Upokojitev tožnice namreč ni bila nujna. Tožnica je sama izbrala možnost upokojitve pod ugodnejšimi pogoji, ki ji ga je omogočil 6.čl. ZPPPAI, zato ni podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in tožničino nadaljnjo škodo, ki se kaže v zmanjšanju njenih dohodkov.

3. 12.čl. ZPPPAI je potrebno zaradi ne povsem jasnih določb glede obveznosti države, razlagati v povezavi s 1.čl., to je namenom zakona, ki je v zagotavljanju potrebnih sredstev za zdravstveno in socialno varnost prebivalcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu ter da se zagotovi socialna varnost delavcev, v kar pa spadajo tudi odškodnine, ki jih delavci, oboleli za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti temu prahu, uveljavljajo v primeru, ko gre za zanesljivo ugotovljeno poklicno bolezen ter v povezavi s 4. odst. 7. člena zakona, ki predpisuje, da se v proračunu RS kot pomoč gospodarskim družbam zagotavljajo sredstva za leta 2000-2004 tako za dokup zavarovalne dobe kot za izplačilo odškodnin za poklicno bolezen iz 12. člena zakona. Obveznost države je torej vezana na poklicno bolezen in ne na sporazumno dogovorjeno odškodnino.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog prve tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna prva tožena stranka primarno, druga tožena stranka pa subsidiarno plačati prvi tožnici S.B. 6.000.000,00 SIT, drugemu tožniku B. B. pa 5.000.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od 11.07.2001 do 04.02.2003 po predpisani zamudni obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 05.02.2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter jima povrniti 136.789,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prisojena zneska predstavljata odškodnino za negomotno škodo, ki jo trpita tožnika zaradi poklicne bolezni in ki je posledica izpostavljenosti azbestu.

Zoper sodbo se pritožujeta oba tožnika in obe toženi stranki.

Tožnika v pritožbi izpodbijata zavrnilni del sodbe, saj menita, da je dosojena denarna odškodnina prenizka, zahtevek prve tožnice iz naslova povračila gmotne škode (izgubljenega dohodka) neutemeljeno zavrnjen, nepravilna pa naj bi bila tudi odločitev o stroških postopka. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da sta tožnika zakonca, ki sta še zelo mlada in da sta oba obolela za neozdravljivo poklicno boleznijo. Zato ne bosta mogla biti v oporo in pomoč eden drugemu in sama si tudi ne bosta mogla pomagati. To povečuje njun občutek nemoči. Zato bi bilo potrebno po mnenju pritožbe zvišati dosojeno odškodnino predvsem iz naslova strahu ter psihičnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so znatno okrnjene ravno zaradi psiholoških ter specifičnih posledic azbestno pogojenega poklicnega obolenja ter drugih posebnih okoliščin pri obeh tožnikih. V zvezi z izgubljenim dohodkom pritožba opozarja, da je bila prva tožnica odstranjena iz delovnega okolja, ker je bila izpostavljena vdihavanju azbestnega prahu, kar je bilo nujno in medicinsko indicirano. Prvostopenjsko sodišče je zato v zvezi s tem odškodninskim zahtevkom zgrešilo pri presoji, kaj je bil vzrok upokojitve, pa četudi je še tako ugodna. Bistveno je namreč, da bi bila tožnica raje zdrava in delala poln delovni čas, kot da je obolela in da je upokojena. Teoretična možnost, da bi tožnica lahko opravljala določena administrativna dela, ne predstavlja sprejemljive argumetnacije za zavrnitev zahtevka. Praktično se namreč tožnica ne more nikjer zaposliti glede na njeno stanje in poklicno bolezen. Dokup delovne dobe zato ne predstavlja korist na strani prve tožnice, temveč korist na strani toženih strank, saj je tako prišlo na zakonsko predviden način do zmanjšanja oziroma preprečitve nastanka še dodatne škode pri osebah, obolelih za azbestozo. Upokojitev prve tožnice torej ni posledica njene prostovoljne odločitve, temveč posledica poklicnega obolenja. Odločitev o stroških pa je napačna, ker bi ta morala biti glede na odločitev za tožnika bistveno bolj ugodna. Predlagata spremembo sodbe tako, da sodišče dosodi višjo odškodnino iz naslova negmotne škode ter ugodi zahtevku iz naslova gmotne škode.

Druga tožena stranka Republika Slovenija v pritožbi, vloženi po zakonitem zastopniku, navaja, da je sama le subsidiarno prevzela obveznosti za izplačilo odškodnin in sicer izključno v postopkih sporazumevanja in v to v finančnih okvirih, določenih v 3.odst. 3.čl. Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvdonje v neazbestno (Ur.l. RS, št. 56/96 in 35/98 v nadaljevanju ZPPPAI). Subsidiarna odgovornost Republike Slovenije nastopi šele, ko je izkazana plačilna nesposobnost primarno zavezane gospodarske družbe in le za znesek, ki je določen v sporazumu - izvensodni poravnavi, sklenjeni med oškodovancem in gospodarsko družbo kot primarno zavezanko ter Republiko Slovenijo kot subsidiarno zavezanko na drugi strani. Tožeča stranka torej s tožbo zahteva to, kar je določeno že v ZPPPAi, zato za vložitev take tožbe sploh nima pravnega interesa. Sodišče bi torej moralo navesti, kdaj primarna odgovornost preneha in pod kakšnimi pogoji subsidiarna odgovornost nastopi. Glede prisojene odškodnine pa pritožba meni, da je ta previsoka, saj so bolečine, ki jih navaja tožnik B.B., nespecifične in so lahko posledica drugih težav in obolenj, prva tožnica S.B. pa lahko plava 20 minut neprekinjeno, kar kaže, da prizadetost ni tolikšna, da bi opravičevala določitev relativno visoke odškodnine.

Prva tožena stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, izpodbija ugodilni del sodbe, kolikor prisojena odškodnina prvi tožnici presega 5.000.000,00 SIT, drugemu tožniku pa 4.500.000,00 SIT in v izpodbijanem delu predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. V zvezi z odškodnino, prisojeno prvi tožnici S. B., izpodbija predvsem prisojeno odškodnino za strah. Razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, namreč pri prvi tožnici niso nič bolj specifični kot pri drugih oškodovancih, vsi se namreč zavedajo resnosti svoje azbestne bolezni in njenih posledic in tudi drugim zaradi posledic te bolezni umirajo svojci. Tožničina depresija ni v celoti odraz azbestne bolezni, ampak je z njo le delno povzročena. Po mnenju pritožbe je sodišče v premajhni meri upoštevalo medsebojno primerjavo posameznih škod v drugih podobnih primerih. Glede odškodnine za telesne bolečine prve tožnice pritožba opozarja, da niso objektivno pogojene, restrikcija pri tožnici niha in nikjer ni razbrati, da bi bila pri njej vitalna kapaciteta zmanjšana za 20 do 40%. Pulmolog v obdobju od leta 1999 do leta 2002 ni opazil pomembnega funkcijskega kliničnega ali rentgenskega poslabšanja poklicnega obolenja. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je odškodnina pri prvi tožnici previsoka, saj je potrebno izhajati iz spirometrije, iz katere izhaja, da gre pri tožnici za blažjo ali začetek srednje močne restriktivne motnje. Predlaga znižanje odškodnine za 1.000.000,00 SIT. V zvezi z odškodnino, prisojeno drugemu tožniku B.B., prav tako navaja, da bolečine, ki jih tožnik zatrjuje, niso specifične za azbestno bolezen in so lahko posledica drugih težav, sploh pa gre za bolečine občasne narave. Glede strahu meni, da je odškodnina previsoka, ker okoliščina, da je bil tožnik prej aktiven pri ukinjanju azbestne proizvodnje, ne more biti odločilna. Z nevarnostmi te bolezni so namreč podrobno seznanjeni ne samo oboleli, ampak tudi širše prebivalstvo. Tožnik ima za enkrat plevralne plake. Tveganje, da bo zbolel za hujšo azbestno boleznijo je le za nekaj procentov večja ko pri tistih, ki plakov nimajo. Njegova pljučna funkcija je v mejah normale. Sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi se življenjske sposobnosti tožnika okrnile. Izvedenka namreč ugotavlja le zmanjšano zmožnost kot posledico strahu. Rentgenski posnetek pljuč v letu 2002 se niti ne razlikuje od onega iz leta 1996. Predlaga znižanje odškodnine za 500.000,00 SIT.

Prva tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnikov, v katerem predlaga zavrnitev njune pritožbe.

Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbam vseh pritožnikov glede višine dosojene odškodnine: Glede prve tožnice S.B.: Prvostopenjsko sodišče je na podlagi pisnega izvedeniškega mnenja, ki ga je v zadevi izdelala izvedenka M.D.F., in iz njenega ustno utemeljevanega mnenja ugotovilo, da ima prva tožnica plake parietalne plevre obojestransko. Gre za bolezen, ki je opredeljena kot bolezen plevre po 2.tč. 2.čl. Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (Ur.l. RS, št. 26/97), pri čemer gre za najlažjo obliko azbestnega obolenja. Pri odmeri odškodnine obema tožnikoma je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je podlaga za določitev pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer mora sodišče upoštevati namen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri odmeri odškodnine pa mora upoštevati na eni strani načelo individualizacije in na drugi strani načelo objektivne pogojenosti, torej jo prisoditi glede na razmerje z drugimi manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in upoštevati druge primerljive zadeve iz sodne prakse. Izvedenka je ugotovila, da ima tožnica določene subjektivne težave že več let, res so sicer nediferencirane, vendar so diferencialno diagnostično izključeni drugi vzroki zanje. Ne drži torej to, kar v svoji pritožbi izpostavlja druga tožena stranka, da namreč naj ne bi bile njene težave objektivno pogojene. Izvedenka je namreč na naroku dne 04.02.2003 (listovna št. 59 spisa) povedala, da so tožničine subjektivne težave povezane z azbestno boleznijo in je to možno tudi objektivno utemeljiti (2.odstavek na listovni št. 59 spisa). Izrecno je tudi povedala, da je vitalna kapaciteta pri prvi tožnici zmanjšana za 20 do 40%, kar sodi po definiciji v lažje do začetek srednje restriktivne motnje (6.odstavek na listovni št. 59 spisa). Po tem, ko je namreč tožena stranka podala pripombe na pisno izdelano izvedeniško mnenje, je sodišče izvedenko povabilo na glavno obravnavo, na kateri je izvedenka konkretno odgovorila na vse podane pripombe. Ocenjene subjektivne težave pa so pogost produktiven kašelj, tiščanje v prsih, pekoče bolečine med lopaticami in pogosti prehladi. Izvedenka ni mogla z zanesljivostjo govoriti o hitrosti napredovanja bolezni, vsekakor pa bolezen vedno napreduje, le da je hitrost napredovanja lahko zelo različna od človeka do človeka. Tožnica bo morala nujno na redne kontrole. Pri tem bo izpostavljena rentgenskim slikanjem, kar vse predstavlja neprijetnosti, ki jim bo nedvomno podvržena tudi v bodoče. Drži sicer, kar pravi pritožba, da tudi drugim oškodovancem zaradi posledic azbestoze umirajo svojci, vendar je pri prvi tožnici ugotovilo, da ji je že umrl zaradi posledic azbestne bolezni očet, brat, tast, bolna je tašča, bolan je njen mož - drugi tožnik. Res tožničina depresija ni v celoti odraz azbestne bolezni, je pa po mnenju izvedenke nedvomno povezana s strahom pred razvojem bolezni. Izvedenka je izrecno podala mnenje, da je najverjetnejši vzrok za tožničino depresijo dejstvo, da je bila v svojem življenju izpostavljena določenemu sklopu dogodkov v zvezi azbestnimi boleznimi svojcev. Dejstvo, da se tožnica zaradi depresije že vrsto let (od leta 1995) zdravi, je zato po oceni pritožbenega sodišča taka okoliščina, ki je opravičevala pri prvi tožnici prisojo višje odškodnine za strah (3.000.000,00), kot jo sicer sodišče prisoja v drugih primerih obolelih za azbestozne bolezni (od 2.000.000,00 do 2.700.000,00 SIT). Čeprav pri tožnici še niso bistveno zmanjšane njene življenjske aktivnosti, pa je nedvomno, da določene duševne bolečine na ta račun trpi, saj je dejstvo, da je njena vitalna kapaciteta okrnjena, da se hitreje utrudi, da ne zmore več takih naporov kot prej, da je pri njej podana zmanjšana sposobnost in zmožnost rekreativnega plavanja, planinarjenja in kolesarjenja, s čimer se je prej znatno ukvarjala, kar vse opravičuje prisojo odškodnine za to obliko škode v višini 1.500.000,00 SIT.

Glede odškodnine drugemu tožniku B.B.: Tudi pri tem tožniku je sodišče ugotovilo najmilejšo obliko bolezni: plake parietalne plevre obojestransko in podobne težave, kot jih ima prva tožnica. Glede na prognozo bolezni pa se bo moral ravno tako tudi on udeleževati rednih kontrol, zato mu je prvostopenjsko sodišče upravičeno priznalo tako kot prvi tožnici za to obliko škode 1.500.000,00 SIT odškodnine. Pri odmeri odškodnine za strah je upoštevalo, da spremlja bolezen matere in žene, da sta zbolela dva njegova strica in da mu je umrl za azbestozo oče, kar vse predstavlja dedno obremenjenost, ki pri tožniku dodatno povečuje strah pred nadaljnjim razvojem bolezni pri njem. Odškodnina v višini 2.500.000,00 SIT za to obliko škode je zato po oceni pritožbenega sodišča tako v skladu z načelom individualizacije kot v sorazmerju z drugimi podobnimi primeri. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da te sicer res niso bistveno zmanjšane, da pa se tožnik ne more več v enaki meri kot prej ukvarjati z igranjem nogometa, planinarjenjem in podobnim, kar vsekakor zmanjšuje kvaliteto njegovega življenja in mu je zato za duševne bolečine iz tega naslova utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT.

Po oceni pritožbenega sodišča so torej pritožbe vseh štirih pritožnikov v delu, kolikor se nanašajo na višino prisojene odškodnine, neutemeljene, saj je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri upoštevalo obe uvodoma navedeni izhodišči, od katerih je odvisna prisoja pravične denarne odškodnine za negmotno škodo, to je tako načelo individualizacije oziroma konkretne okoliščine vsakega primera posebej, kot tudi okvire sodne prakse oziroma primerjavo z drugimi primerljivimi oškodovanci. Pri slednjih pa je nenazadnje potrebno upoštevati tudi čas, ko jim je bila odškodnina prisojena in v povezavi s tem tudi določen inflacijski faktor.

Posebej k pritožbi prve tožnice glede gmotne škode: Prva tožnica je zahtevala od tožene stranke 3.950.135,28 SIT odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka v sedmih letih na račun razlike med pokojnino, ki jo prejema in plačo, ki bi jo po pričakovanju v tem obdobju prejela, če bi še dalje delala. Njen zahtevek temelji na trditvi, da se je upokojila zaradi ugotovljene poklicne bolezni, pri čemer je bila njena odstranitev iz okolja, kjer je bila izpostavljena vdihavanju azbestnega prahu, nujna ter medicinsko indicirana. Tako prvostopenjsko kot pritožbeno in vrhovno sodišče so se že večkrat postavili na stališče, da v primeru, kot je tožničin, odškodnine za gmotno škodo ni mogoče priznati. Upokojitev tožnice namreč ni bila nujna, saj tudi pritožba priznava, da je še vedno sposobna za delo administratorke, ki ga je opravljala pred upokojitvijo. Ima torej pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu, le da izven okolja, kjer je možnost vdihavanja azbestnega prahu. Tožnica je sama izbrala možnost upokojitve pod ugodnejšimi pogoji, ki ji ga je omogočil 6.čl. ZPPPAI, zato ni podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke in tožničino nadaljnjo škodo, ki se kaže v zmanjšanju njenih dohodkov. Zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je tožnica s tem, ko se je upokojila, zmanjšala škodo, ki ji je nastala po krivdi tožene stranke.

K pritožbi druge tožene stranke: Odgovornost druge tožene stranke temelji na 12.čl. ZPPPAI. Stališču pritožnice, da njena obveznost velja le za izplačilo odškodnin, določenih v postopkih sporazumne določitve odškodnine, ni mogoče pritrditi. Navedeno določilo namreč ne omejuje izrecno in nedvoumno obveznosti države le na sporazumno dogovorjene odškodnine. Res pa njena obveznost nastopi šele, če je bila neuspešno uveljavljana zoper prvo toženo stranko. Zato je prvostopenjsko sodišče v izreku sodbe odločilo, da je prisojena odškodnina primarna obveznost prve tožene stranke, druge tožene pa subsidiarna. Po oceni pritožbenega sodišča je potrebno 12.čl. ZPPPAI zaradi ne povsem jasnih določb glede obveznosti države, razlagati v povezavi s 1.čl., to je namenom zakona, ki je v zagotavljanju potrebnih sredstev za zdravstveno in socialno varnost prebivalcev, ki so bili izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu ter da se zagotovi socialna varnost delavcev, v kar pa spadajo tudi odškodnine, ki jih delavci, oboleli za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti temu prahu, uveljavljajo v primeru, ko gre za zanesljivo ugotovljeno poklicno bolezen ter v povezavi s 4. odst. 7. člena zakona, ki predpisuje, da se v proračunu RS kot pomoč gospodarskim družbam zagotavljajo sredstva za leta 2000-2004 tako za dokup zavarovalne dobe kot za izplačilo odškodnin za poklicno bolezen iz 12. člena zakona. Obveznost države je torej vezana na poklicno bolezen in ne na sporazumno dogovorjeno odškodnino. Drugačna razlaga bi lahko pripeljala do nesprejemljivih situacij, ko do sporazuma zaradi morebitnih pretirano nizkih ponujenih odškodnin ne bi prišlo in s tem tudi ne do obveznosti države, kar pa ni smisel navedenega zakona. Nenazadnje pa je RS v celi vrsti postopkov, vodenih pred sodiščem zaradi uveljavljanja odškodnin na račun take poklicne bolezni svojo intervencijo na strani tožene stranke utemeljevala prav z navedeno zakonsko obveznostjo, kar pomeni, da je tudi sama razlagala ZPPPAI na opisani način (prim. I Cp 893/2001, I Cp 894/2001, I Cp 149/2002, I Cp 816/2001 in številne druge). Glede na zgoraj navedene razloge pa je neutemeljena tudi pritožba tožeče stranke zoper odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, ki je bila utemeljevana zgolj s trditvijo, da je prisojena odškodnina prenizka in v posledici tega nepravilno ugotovljen uspeh strank v postopku.

Pritožbeno sodišče je glede na povedano zavrnilo pritožbe kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP). Predlog prve tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je zavrnilo, saj navedbe v odgovoru niso v ničemer vplivale na odločitev v tem pritožbenem postotpku in zato teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebne pravdne stroške v smislu 155.čl. ZPP.