Jedro

Toženka je lastnica stanovanja, vključno z ustreznim deležem solastnine na skupnih prostorih in napravah v večstanovanjski stavbi in zato je v skladu z določbo 68. člena SPZ dolžna nositi stroške uporabe, upravljanja in druga bremena skupne stvari, ki se nanašajo nanjo, v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža. Posamezni etažni lastnik na takšno zakonsko obveznost z enostranskim ravnanjem/izjavo ne more vplivati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi z dne 1. 2. 2012, opr. št. VL 1255/2014, za glavnico 213,34 EUR z obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Toženka v pravočasni pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije na območju Občine P. iz leta 1991, ki niso določali, da se lastnik stanovanja ne more izključiti iz sistema daljinskega ogrevanja, ampak je navedeno le, da mora dobavitelj dati pisno soglasje. Glede na navedeno je odklop možen, dobavitelj pa ni želel dati soglasja, da lahko zaračuna čim višjo netržno števčnino. Iz sistema se je odjavila že leta 2001, zato Splošni pogoji iz leta 2009 zanjo ne morejo veljati, in ker ima zaprte ventile, ne odjema toplote in pogodbeno razmerje med strankama sploh ni nastalo. Povsem nesprejemljivo je stališče sodišča, da se ne sme izklopiti iz ogrevanja in se mora celo ogrevati, četudi ogrevanja ne potrebuje, saj bodo sicer lastniki sosednjih stanovanj imeli večjo porabo. Edino pomembno je, da obstajala možnost za izklop, saj ima vsako stanovanje svoje priključke (in ventil), kar je izkoristil. Odlok iz leta 2009 krši 33. člen Ustave in s tem pravico do zasebne lastnine, saj je stališče, da se lastnik stanovanja ne more izključiti iz ogrevanja, protiustavno. Ne drži, da bi morala vsak račun reklamirati v roku 8 dni od prejema in da pavšalno zavračanje računov z dopisom ne zadošča. Kljub temu da je imela zaprte ventile, je prejemala tudi račun za variabilni del stroškov, česar sodišče ne obrazloži. Ne gre za skupno odjemno mesto, ampak ima vsako stanovanje svoje odjemno mesto, ki je bilo izdelano že ob gradnji. Šele naknadno je tožeča stranka postavila skupno odjemno mesto in začela trditi, da odklop iz omrežja ni možen. Ocena sodišča, da posamezna odjemna mesta ne obstajajo, je neobrazložena. Sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, ko navaja, da lahko posamezni etažni lastnik na hodniku zapre ventil, kar ne predstavlja posameznega odjemnega mesta - ravno ta ventil uravnava dobavo toplote v stanovanje in mora šteti kot posamezno odjemno mesto. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo odgovorila, prereka vse pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti, zato je sodbo mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP). Vprašanje, ali gre za skupno odjemno mesto ali ne, je ugotovitev dejanske narave, zato se pritožbeno sodišče z njim ne bo ukvarjalo.

6. Tožeča stranka od toženke vtožuje neporavnane račune za dobavljeno toplotno energijo (v obdobju od aprila 2011 do novembra 2011). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka dobavila toplotno energijo za ogrevanje do enotnega odjemnega mesta, tj. do toplotne postaje v pritličju stavbe, prek katere poteka tudi ogrevanje stanovanja, ki je v lasti toženke. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je vsaj del toplotne postaje skupni del večstanovanjske stavbe, ki služi stavbi kot celoti, v smislu 23. člena SZ-1. Toženka je lastnica stanovanja, vključno z ustreznim deležem solastnine na skupnih prostorih in napravah v večstanovanjski stavbi in zato je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, v skladu z določbo 68. člena SPZ dolžna nositi stroške uporabe, upravljanja in druga bremena skupne stvari, ki se nanašajo nanjo, v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža. Posamezni etažni lastnik na takšno zakonsko obveznost z enostranskim ravnanjem/izjavo (priloga B 12) ne more vplivati, zato ima prvostopenjsko sodišče prav, da se toženka leta 2001 ni zakonito izključila iz sistema ogrevanja, ne glede na to, ali je ogrevanje dejansko uporabljala ali ne, sploh pa skupni sistem ogrevanja v konkretnem primeru ni omogočal merjenja individualne porabe toplotne energije za ogrevanje posameznega stanovanja. Brezpredmeten je pritožbeni očitek, da se lahko skladno s Splošnimi pogoji za dobavo in odjem toplotne energije na območju Občine P. iz leta 1991 (ki jih sodišče prve stopnje po mnenju pritožnika ni uporabilo),(1) lastnik stanovanja sam izključi iz sistema daljinskega ogrevanja, dobavitelj pa mora dati le pisno soglasje, saj toženka niti ni trdila, da bi dobavitelj dal soglasje.

7. Prvostopenjsko sodišče ima prav, da se etažni lastnik ne more z enostransko izjavo izklopiti iz sistema ogrevanja. Posamezni etažni lastnik ima sicer možnost skleniti z ostalimi etažnimi lastniki sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov ogrevanja (v smislu, da se ga izključi iz sistema plačevanja stroškov - 21. člen Odloka),(2) česar toženka ni zatrjevala. Ker je priključitev na toplovodno omrežje obvezna za vse poslovne in stanovanjske objekte na območju, kjer sistem daljinskega ogrevanja to omogoča (3. člen Splošnih pogojev), drugačna odločitev ne bi bila v skladu z veljavnimi predpisi. Očitek, da gre za kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), je torej neutemeljen.

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženka ni bila dolžna reklamirati vsakega računa posebej (kar je storila z dopisom 30. 12. 2000). Ker se leta 2000 ni zakonito izključila iz sistema ogrevanja, bi morala konkretno oporekati posameznim postavkam v računih (33. člen Splošnih pogojev, ki jo zavezujejo kot odjemalko toplotne energije) v roku 8 dni po prejemu računa.

9. Ni res, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožeča stranka kljub zaprtim ventilom toženki zaračunavala tudi variabilni del stroškov. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka dobavlja toploto do odjemnega mesta, ki je skupen za vse odjemalce/skupno odjemno mesto (115. člen SPZ). Tu se ugotovi količina dobavljene toplote, katere cena predstavlja skupno deljivo obveznost vseh odjemalcev. Mednje se skupna obveznost deli skladno z določili SZ-1 po ključu ogrevalne površine,(3) saj etažni lastniki niso predložili drugačnega delilnika stroškov. V način delitve obveznosti med etažnimi lastniki tožeča stranka kot dobavitelj toplote ne more posegati (stroškov ogrevanja, ki odpadejo na toženca, ne more samovoljno porazdeliti med druge etažne lastnike), pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti, upoštevajoč ključ ogrevalne površine, kar je tožeča stranka tudi storila (vsi računi so ustrezno specificirani in je višina ustrezno izkazana). Brezpredmetna je zato pritožbena navedba, da je imela toženka zaprt ventil za dotok toplote, saj posamezni etažni lastnik z enostranskim ravnanjem, ne more vplivati na zakonsko (skupno) obveznost, ki je neodvisna od tega, ali je ogrevanje dejansko uporabljal ali ne.

10. Pritožbeni razlogi niso podani, v sodbi pa tudi ni kršitev in napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom nanjo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zato vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Prvostopenjsko sodišče ima prav, da se toženec leta 2001 ni zakonito odjavil iz sistema ogrevanja, zato zanj veljajo Splošnimi pogoji za dobavo in odjem toplotne energije na območju Občine P. iz leta 2009, ki v 19. členu določajo, da če pogodba (med distributerjem in odjemalcem) ni bila sklenjena, pa odjemalec toploto dejansko odjema, se šteje, da je pogodbe sklenjena z dnem dobave toplote.

Op. št. (2): Odlok o dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja zemeljskega plina in dejavnosti distribucije toplote na območju Občine P. iz leta 2009. Op. št. (3): Tak obračun je skladen s 30. členom SZ, 68. členom SPZ in tudi 10. členom Pravilnika o načinu delitve in obračuna stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli in 25. členom Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb.