25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., njo pa zastopa C. C., odvetnica v Z. na seji senata dne 25. aprila 2002

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 232/00 z dne 9. 11. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 907/99 z dne 22. 2. 2000 in sodbo Okrajnega sodišča v Postojni št. P 40/99 z dne 25. 5. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe za stanovanje v II. nadstropju stanovanjske hiše, ki jo je tožnica sklenila s tožencema. Po oceni sodišča je med strankama nesporno, da je celotno kupnino denacionaliziranega stanovanja v imenu in za račun moža tožnice poravnal drugo toženi (mož prvo tožene stranke), ker je bil med strankama dosežen dogovor, da bodo stranke kasneje s posebno pogodbo uredile prepis in da bosta tožnica ter njen mož ob tem pridobila dosmrtno pravico uporabe spornega stanovanja. Na pravo voljo, da se odkup stanovanja in prenos lastninske pravice na toženo stranko tudi formalno pravno uredi, kaže po oceni sodišča prve stopnje tudi kasneje sklenjena predpogodba.

Sodišče prve stopnje navaja, da utemeljeno dvomi, da tožnica ni vedela, kaj podpisuje, ko je podpisala kupoprodajno pogodbo.

Tožnica naj bi se namreč na koncu pogodbe čitljivo podpisala pod napis [prodajalka[. Po presoji sodišča prve stopnje v konkretnem primeru ni izkazano, da bi tožena stranka izkoristila stisko tožeče stranke. Po mnenju sodišča tudi ne obstaja očitno nesorazmerje med danim in prejetim, saj naj bi bilo nesporno, da je kupnino občini v celoti plačal drugo toženi, tožeča stranka pa je s sklenitvijo sporne kupoprodajne pogodbe pridobila pravico brezplačne dosmrtne uporabe stanovanja. Sodišče sicer ugotavlja, da je bila vrednost stanovanja, navedena v kupoprodajni pogodbi, res nekoliko višja od dejanske kupnine, vendar to po oceni sodišča ni razlog za ničnost pogodbe, temveč kvečjemu za vložitev zahtevka za izpolnitev pogodbe. Iz istih razlogov je bila zavrnjena tudi pritožba. Višje sodišče poudarja, da je tožnica nedvomno vedela, da podpisuje kupoprodajno pogodbo in da je bila takšna tudi njena volja, ker je zaslišana v postopku izjavila, da je morala po smrti moža kot njegova dedinja urediti prepis lastništva na toženca. Pri tem je po mnenju Višjega sodišča brez pomena, ali je bil tožnici po podpisu tudi izročen izvod kupoprodajne pogodbe ali ne. Prav tako naj za konkretni postopek ne bi bilo relevantno, ali je na podlagi sporne kupoprodajne pogodbe tožena stranka dobila kredit in zakaj ga je potrebovala, zato dejanskega stanja ni potrebno dopolnjevati s poizvedbami pri banki. Revizija je bila zavrnjena kot neutemeljena. Vrhovno sodišče je pri tem navedlo, da tožnica za obstoj oderuške pogodbe ni izkazala niti subjektivnih niti objektivnih elementov. Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njene navedbe, temveč je le povzelo obrazložitev sodišča prve in druge stopnje. Po navedbah pritožnice naj bi bila obrazložitev sodišča prve stopnje, da kupoprodajna pogodba nima znakov ničnosti, arbitrarna.

Nerazumljivo naj bi bilo tudi stališče sodišča, da predpogodba nima zveze s tožbenim zahtevkom. Po mnenju pritožnice bi bilo treba upoštevati, da je po smrti moža tožnica prvič sama sklepala pogodbo in da je bila zato lahkomiselna. Navaja tudi, da ji kupoprodajna pogodba ni bila izročena, zato ni vedela, da jo je podpisala, niti ni vedela za znesek kupnine v višini 3 000 000 SIT in s tem za možnost, da lahko od tožene stranke zahteva razliko kupnine. Neizročitev pogodbe šteje za nemoralno dejanje nasprotne stranke, zato naj bi bila pogodba nična. Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka naj bi ji zato sodišča kršila pravico do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijani sodbi ni uspela, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

Očitek ustavne pritožnice, da sodbe nimajo razlogov, zakaj sodišče meni, da je bila kupnina iz sporne kupoprodajne pogodbe plačana, je neutemeljen. Iz sodb jasno izhaja, da sodišča ne ocenjujejo, da je kupnina iz kupoprodajne pogodbe plačana.

Sodišča samo opozarjajo, da četudi kupnina ni bila plačana, to ni razlog za ničnost pogodbe, temveč kvečjemu za vložitev zahtevka za njeno izpolnitev (str. 4 sodbe sodišča prve in druge stopnje).

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude