Jedro

Sodišče je v ponovljenem postopku sprejelo dokazno oceno o tožničini upravičenosti do uveljavljanih pravic do denarne socialne pomoči, upoštevajoč tudi določila Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči, kar je ključno. Zaključilo je, da sporna sredstva ne predstavljajo izjeme, določene v 2. alineji 2. odstavka 3. člena Pravilnika. To pomeni, da jih je treba upoštevati pri ugotavljanju minimalnega dohodka tožnice. Po prvotnem spregledu citiranega Pravilnika, se je pri sedaj izpodbijani odločitvi sodišče ustrezno oprlo na odločilna dejstva in jih dokazno ocenilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroške pritožbe nosi tožnica sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb CSD A. št. ... z dne 15. 10. 2020 in odločbo Ministrstva št. ... z dne 14. 7. 2021 in da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči od dne 10. 10. 2020 dalje, da je upravičena do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje od dne 10. 10. 2020 dalje do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev od dne 10. 10. 2020 dalje ter do plačila zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 10. 10. 2020 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih naj tožencu sodišče naloži plačilo vseh stroškov sodnega postopka tožnice.

Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu ugotovilo, da je sodišče spregledalo pomen citiranega določila Pravilnika in se pri odločitvi, da se sporna sredstva štejejo med premoženje oprlo na okoliščine, ki bodisi niso pomembne, bodisi jih je ugotovilo napačno. Kljub izrecnemu navodilu pritožbeno sodišče v sklepu z dne 22. 6. 2022 se je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ponovno oprlo na enake pravno nerelevantne ugotovitve kot v razveljavljeni sodbi, da pritožnica z doktorskim študijem ni začela, da je pritožnica na bančnem računu ob vložitvi vloge za denarno socialno pomoč imela sredstva v višini 3.332,32 EUR, s katerimi je lahko prosto razpolagala. Sodišče bi moralo v novem postopku upoštevati, da je že iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo razvidno izkazovanje posebnega namena oziroma narave sredstev, ki so se nahajala na varčevalnem računu v višini 3.332,23 EUR. O posebnem namenu in naravi sta izpovedala pritožnica kot priča B. B. Presojo namena denarnih sredstev bi moralo prvostopenjsko sodišče opraviti glede na namen sredstev v času ob daritvi. Dejstva, da so se sredstva ob vložitvi vloge nahajala na varčevalnem računu so pravno nerelevantna. Pomemben je namen sredstev, ki ni in ne sme biti sporen, saj sta izpovedbi priče B. B. in tožnice potrdili, da je bil določen namen spodbude in podpore pri doktorskem študiju, ne pa preživljanju. To potrjuje zaslišana priča B. B. tudi v izjavi z dne 8. 1. 2021. Prvostopenjsko sodišče se je ponovno osredotočilo na ugotovitev okoliščin, ki v predmetni zadevi niso relevantna in je zmotno ugotovilo, da je pritožnica s sredstvi na računu v znesku 3.332,00 EUR lahko prosto razpolagala. Prosto razpolaganje pomeni, da bi bila sredstva na razpolago brez omejitev, da bi bila podarjena brez kakršnegakoli pričakovanja ali nasprotne izpolnitve. V predmetni zadevi ne gre za tak primer. Tožnica je izpovedala, da je z delom sredstev v višini 3.500,00 EUR, ki je bil namenjen študiju na prvi in drugi bolonjski stopnji lahko razpolagala. Del sredstev, ki je bil namenjen doktorskemu študiju pa ji ni bil na razpolago. Priča B. B. je v svoji izpovedbi potrdil navedbe tožnice, da z delom namenjenemu za doktorski študij ni mogla razpolagati. Tega ne spremeni dejstvo, da je porabila zanemarljiv del sredstev. Absurdno je sklepanje sodišča, da poraba neznatnega dela sredstev v višini 3.500,00 EUR potrjuje, da ni bil namenjen za doktorski študij. Če že, bi lahko sodišče štelo zgolj, da del v višini 167,68 EUR ni bil namenjen doktorskemu študiju. Pri presoji je spregledalo dejstvo, da je očetu vrnila celoten znesek, namenjen doktorskemu študiju v višini 3.500,00 EUR in ne 3.332,32 EUR, kar je priča potrdila. Pri uporabi argumenta ad absurdum sodišče izhaja iz predpostavke, ki ni podana (ko bi oseba razpolagala z visokim denarnim zneskom, ki pa se ne upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja). Sodišče je napačno ugotovilo, da se ni potrdila trditev tožnice glede namena podarjenih sredstev. Pri presoji izpovedb tožnice in priče je spregledano, da je bil del sredstev v času ob daritvi namenjen dokončanju študija na prvi in drugi stopnji in zadovoljitvi ostalih potreb, ki se pojavijo v času študija, del sredstev pa doktorskemu študiju. Odgovor priče B. B. na vprašanje, ali je pritožnica s tem denarjem prosto razpolagala, se je navezoval na razpolaganje dela sredstev, ki je namenjen študiju na prvi in drugi stopnji (in ne doktorskemu). Iz celotnega konteksta odgovora je razvidno, da se navezuje na del, ko je pritožnica študirala in živela v D., oziroma bila na Erazmus plus izmenjavi (četrti letnik C. fakultete) in je s svojim šolanjem imela študijske stroške. Ne gre za razpolaganja, ki bi se izvajala, ko je s študijem končala. Priča B. B. je potrdila navedbe pritožnice, da je denar porabila za stroške knjig, računalnika, stroške Erazmus plus izmenjave, ki jih je tožnica imela v času študija na prvi in drugi stopnji in ne na doktoratu, saj z doktoratom ni začela, prav tako ni živela v Ljubljani. Izpoved priče, da ji je kot hčeri zaupal in da ga ni rabila za vse spraševati ne pomeni, da je lahko z denarnimi sredstvi za doktorski študij prosto razpolagala. V tem delu je sodišče izpovedbo priče zmotno presodilo in napačno ugotovilo dejansko stanje. Kljub temu, da je že VDSS ugotovilo, da ni relevantno, da pritožnica z doktorskim študijem ni začela, je na to okoliščino sodišče oprlo svojo odločitev. Pavšalno in neživljenjsko je špekuliranje sodišča, da je denar očetu vrnila po tem, ko se je odločila, da ne gre na doktorski študij. Življenjsko je, da je pritožnica denar vrnila, ko se je odločila, da z doktorskim študijem takrat ne bo začela. Dejstvo, da je denar vrnila, kaže da so bila sredstva v času ob daritvi podarjena namensko, kar je tožnica spoštovala vse do trenutka, ko je ta sredstva vrnila. Če ne bi bila, bi tožnica s tem denarjem še vedno razpolagala. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je izpoved priče glede namena in časa podarjenih sredstev ocenilo za neverodostojno. B. B. je izpovedal, da sta se z ženo odločila, da tožnici po koncu srednje šole privarčevani denar položita z namenom za študij. Sodišču je nelogično, da je tožnica, ki je bila prejemnica državne štipendije ob začetku študija prejela tako visok znesek v gotovini od očeta. Napačno je sklepanje, da je bila pritožnica v času začetka študija prvi letnik prejemnica državne štipendije. To ne drži in dodatno dokazuje, da je sodišče dejstva v postopku ugotavljalo pavšalno in iz konteksta. Prejemnica državne štipendije je postala tožnica šele v tretjem letniku študija v letu 2016 in 2017. S študijem na C. fakulteti pa je pričela že v letu 2014. Priča je jasno izpovedala, da je bil znesek za doktorski študij privarčevan pred začetkom študija (z otroškimi dokladami). Sodišče je povsem prezrlo, da je odnos med tožnico in pričo temeljil na zaupanju in da se ni nikoli pojavil dvom, zakaj so bila sredstva koriščena. Sodišče je izdalo sodbo v nasprotju z jasnim napotilom VDSS in v nasprotju z navedenimi dokazi. Sodišče zneska 3.332,23 EUR, ki se je ob vložitvi vloge nahajal na računu E., ne bi smelo upoštevati kot tožničinega premoženja, saj gre za izjemo iz 2. alineje 3. točke Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči. Napačno je stališče sodišča, da tožničin oče ne predstavlja tretje osebe iz 2. odstavka 3. člena Pravilnika. Gre za arbitrarno in nedopustno širjenje pomena zakonske določbe. Izraz tretje osebe v Pravilniku ne izključuje staršev osebe, katere dohodki se ugotavljajo. Izraz tretje osebe se tudi v družinskem zakoniku uporablja za označitev preostalih oseb. Prav tako družinski zakonik uporablja izraz druge osebe, med obemi poimenovanji pa ni smiselne razlike. Gre zgolj za nomotehnično nekonsistentno poimenovanje v zakonu. V Pravilniku se je zakonodajalec odločil za uporabo izraza tretje osebe za opis vseh oseb, ki niso upravičenci za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Življenjsko je, da lahko starši svojemu otroku podarijo, prepustijo sredstva tudi za namen, drugačen od preživljanja. Tretje osebe, med njimi tudi starši, lahko otroku namenijo sredstva z namenom sofinanciranja podjetniške ideje, ustanovitve fundacije z namenom sofinanciranja poroke, sofinanciranja preživljanja vnuka. Kot nelogično in neživljenjsko se izkaže razlogovanje sodišča, da z izrazom tretje osebe ni mogoče šteti starše, saj imajo ti že po zakonu določeno obveznost preživljanja. Nesporno je, da starši dolžnost preživljanja otrok imajo, a to ne pomeni, da teh sredstev ne morejo podariti z namenom drugačnim od preživljanja. Tožnica je tekom postopka natančno izkazala in dokazala tako tok podarjenega denarja kot namen za prepustitev denarja s strani očeta. Do navedenega se sodišče ni opredelilo, ampak je to štelo za pravno nepomembno dejstvo. Izpodbijana sodba je arbitrarna in v nasprotju z načelom pravne varnosti in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Obrazložena odločba je bistven del poštenega postopka, saj se mora z odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je organ sprejel svojo odločitev. Stranki se morata spoznati z argumenti, s katerimi se je seznanil organ, ali jih je organ prezrl in odločil samovoljno. Obrazložitev izpodbijane sodbe ni bila prepričljiva in ji je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva, zato ima sodba v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnici so bile kršene pravice, ko sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, niti se o njih v obrazložitvi odločbe ni opredelilo. Nepopolna je obrazložitev izpodbijane sodbe o stroških postopka, saj je navedeno zgolj da, ker tožnica s svojim zahtevkom ni uspela, krije sama svoje stroške postopka. Pritožnica je s svojo pritožbo uspela, iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi sodišče navedeno upoštevalo pri svoji odločitvi. Zahteva povrnitev stroškov za pritožbo v višini 20,00 EUR za kopiranje in pošiljanje pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo niti do zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ni opredelilo do navedb in izvajanj, ki za razsojo zadeve niso odločilna. To še zlasti, ker gre v bistvu za nestrinjanje z uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu razlogovanju, da se je že pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 22. 6. 2022 opredelilo, da sredstev v višini 1.108,01 EUR in 3.332,23 EUR na računu banke sodišče ne bi smelo upoštevati skladno z 2. alinejo 2. odstavka 3. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (Ur. l. RS, št. 8/12 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik). Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu le ugotovilo, da sodišče zaradi neupoštevanja določil Pravilnika ni ugotavljalo, ali sporna sredstva1 glede na trditveno podlago tožnice2, morebiti ne predstavljajo sredstev, ki se skladno z 2. alinejo 2. odstavka 3. člena Pravilnika ne štejejo med sredstva, ki jih toženec ne bi smel upoštevati pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči. Slednje bi namreč posledično lahko vplivalo na upravičenost tožnice do uveljavljanih pravic.

6. Pritožba neutemeljeno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Preizkus izpodbijane odločitve pa je mogoč, saj je iz 12. do 24. točke obrazložitve razvidna ustrezna opredelitev sodišča do vseh ključnih in odločilnih dejstev.3 Celotna obrazložitev sodišča je usmerjena v argumentacijo zakaj sporna zneska na računih bank ne ustrezata izjemi, opredeljeni v 2. alineji 2. odstavka 3. člena Pravilnika.,4 Pri tem se je utemeljeno oprlo tudi na namen, ki se zasleduje s priznanjem teh pravic.

7. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov oziroma se ni do njih opredelilo. Iz zapisnika o glavni obravnavi in v 7. točki obrazložitve sodbe je razvidno, katere dokaze je sodišče izvedlo5 in ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje tožničine matere. Ustrezno se je sodišče opredelilo do vseh odločilnih dejstev in dokazov, ki jih je vzelo kot podlago za svojo odločitev.

8. Temeljna ugotovitev v razveljavitvenem sklepu se nanaša na preuranjenost odločitve zaradi zmotnih pravnih izhodišč sodišča. Pri tem se pritožbeno sodišče ni opredelilo, da sporna sredstva predstavljajo zatrjevano izjemo po 2. alineji 2. odstavka 3. člena Pravilnika. Ugotavljanje slednjega je naložilo prvostopenjskemu sodišču. Sodišče je v ponovljenem postopku sprejelo dokazno oceno o tožničini upravičenosti do uveljavljanih pravic do denarne socialne pomoči, upoštevajoč tudi določila Pravilnika, kar je ključno. V 19. točki obrazložitve je zaključilo, da sporna sredstva ne predstavljajo izjeme določene v 2. alineji 2. odstavka 3. člena Pravilnika. To pomeni, da jih je potrebno upoštevati pri ugotavljanju minimalnega dohodka tožnice. Po prvotnem spregledu citiranega Pravilnika, se je pri sedaj izpodbijani odločitvi sodišče ustrezno oprlo na odločilna dejstva in jih dokazno ocenilo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno, sprejeto zlasti na podlagi izpovedi tožnice in zaslišane priče B. B. Sodišče je predvsem v 14. točki obrazložitve življenjsko sprejemljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo njunima izpovedbama, da gre pri spornih sredstvih za podarjena denarna sredstva, katerih namen je različen od preživljanja. Sama opredelitev sodišča, koga šteje za tretjo osebo v tem sporu ni ključna. Dokazni zaključek sodišča, da ne gre za podarjena sredstva izključno za namen doktorskega študija je argumentirano pojasnjen v 16., 17. in 18. točki obrazložitve. Tak dokazni zaključek ne more spremeniti pritožbena trditev, da je postala tožnica štipendist šele v tretjem letniku študija. Nenazadnje je sodišče v 19. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo tudi dokazni zaključek, da je lahko tožnica s spornimi sredstvi prosto razpolagala. Za omejitev prostega razpolaganja ne gre, kadar gre za neke miselne omejitve, temveč dejanske in pravne nezmožnosti razpolaganja.6

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi upoštevajoč metodološki napotek iz 8. člena ZPP dokazno ocenilo vsak dokaz posebej in nato še vse dokaze skupaj. Iz skupne dokazne ocene sodišča je razvidna razumna, logično vzdržna in preverljiva argumentacija. V ta kontekst sodi tudi namen uveljavljenih pravic, na katerega je opozorilo sodišče. Zaradi subsidiarne narave, ki jo imajo v sistemu socialnega varstva uveljavljane pravice, je potrebno morebitne izjeme obravnavati restriktivno.7

11. Skladno z načelom uspeha v postopku, je pravilna odločitev sodišča, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

12. Ker tožnica ni zmogla svojega dokaznega bremena8 in ker sodišče ni ugotovilo zatrjevanih procesnih kršitev in tistih, na katera mora paziti po uradni dolžnosti, je tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker s pritožbo tožnica ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu s 154. členom v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbe.

1 Tako na računu v višini 1.108,01 EUR in na varčevalnem računu v višini 3.332,23 EUR. 2 Že v predsodnem postopku. 3 Sodišče se mora opredeliti do nosilnih in utemeljenih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana in niso očitno neutemeljena in nerelevantna. 4 Sodišče je v 12. točki obrazložitve argumentirano pojasnilo, da ker se je tožnica po uspešni diplomi prijavila v evidenco brezposelnih oseb preostale zatrjevane zneske državne štipendije ni bilo mogoče več upoštevati v dohodek v smislu 11. točke 1. odstavka 12. člena ZUPJS, temveč jih je bilo potrebno upoštevati kot tožničina denarna sredstva na TRR ali drugem računu, v smislu upoštevanja premoženja po 17. členu ZPJS. V točkah 13-19 obrazložitve sodbe je sodišče pojasnilo zakaj ne more slediti tožničini trditvi o podarjenih denarnih sredstvih. 5 Prebralo je vse listine v prilogah sodnega spisa in upravni spis toženke ter zaslišalo tožnico in pričo B. B. 6 V pravnem prometu. 7 Hierarhija pravnih aktov. Pravica iz sistema socialnega varstva (kamor štejemo denarno socialno pomoč) se prizna šele takrat, kadar odpovejo vsi drugi mehanizmi za zagotavljanje zadostnih sredstev za preživljanje v družine. 8 Da je potrebno sporna denarna sredstva presojati po posebnem režimu zgoraj citiranega člena Pravilnika.