Jedro

Ker v postopku presoje pravilnosti in zakonitosti sklepa, s katerim je bilo odločeno o predlogu za odlog izvršbe, ni mogoče izpodbijati pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki naj bi se izvršila, Vrhovno sodišče ni presojalo revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost in pravilnost odločbe urbanističnega inšpektorja, ki se izvršuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 3. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana z dne 27. 1. 2003, s katero ni bilo ugodeno njeni zahtevi za podaljšanje roka odloga izvršbe za odstranitev ograje po inšpekcijski odločbi z dne 4. 12. 1998, ki jo je potrdil drugostopenjski organ z odločbo z dne 3. 6. 1999. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka večkrat odložila izvršbo za 6 mesecev. Stranki sta se napačno sklicevali tudi na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, saj ta v 324. členu določa, da se postopki, ki so v teku, dokončajo po določbah ZUP (1986). Za odlog upravne izvršbe je tako pravno upošteven 281. člen ZUP (1986). V upravni izvršbi ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 281. člena ZUP (1986)), poleg tega pa je pravilno stališče tožene stranke, da se inšpekcijski ukrep izreče investitorju, kar tožeča stranka nesporno je, ne glede na to, kdo je lastnik zemljišča. Investitor lahko začne s posegom v prostor šele, ko si pridobi pravnomočno dovoljenje za poseg – v obravnavanem primeru bi to morala biti odločba o dovolitvi priglašenih del. 3. Zoper izpodbijano sodbo tožnica vlaga revizijo, prej pritožbo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je odlog upravne izvršbe upravičen, saj ograja stoji na njenem zemljišču, poleg tega pa bi ji z rušitvijo nastala premoženjska škoda. Iz vseh listinskih dokazov izhaja, da bo poseg legaliziran, ko bo odločeno o sporni meji med tožničino parcelo in parcelo prijaviteljev. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj predlog za odlog izvršbe ni utemeljen, zato sodba ni obrazložena.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v zvezi z odlogom upravne izvršbe pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba tožene stranke, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njene zahteve za odlog izvršbe odločbe urbanistične inšpekcije z dne 4. 12. 1998, zato je v obravnavani zadevi treba presoditi le, ali so podani pogoji za odlog izvršbe. Ker v postopku presoje pravilnosti in zakonitosti sklepa, s katerim je bilo odločeno o predlogu za odlog izvršbe, ni mogoče izpodbijati pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki naj bi se izvršila, Vrhovno sodišče ni presojalo revizijskih ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost in pravilnost odločbe z dne 4. 12. 1998. 9. Odložitev izvršbe pomeni začasno zadržanje izvršbe oziroma začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka. Smiselno sklicevanje tožnice na določbo drugega odstavka 293. člena ZUP glede nastanka nepopravljive škode pa je pravno neupoštevno glede na prehodne določbe ZUP, saj je bil upravni postopek v teku že pred uveljavitvijo ZUP, zato je treba uporabiti določbe ZUP (1986), kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Po drugem odstavku 281. člena ZUP (1986) se upravna izvršba odloži, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog, ali da je namesto začasne odločbe, ki bi se naj izvršila, izdana odločba o glavni stvari, ki se razlikuje od začasne odločbe. Razlog za odlog izvršbe po citirani določbi pa ni bil podan.

10. Ni utemeljen revizijski ugovor, da sodba ni obrazložena, saj je sodišče prve stopnje zadostno utemeljilo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje se je sicer v obrazložitvi deloma spustilo tudi v presojo zakonitosti odločbe urbanistične inšpekcije z dne 4. 12. 1998, ko je ugotavljalo, da je pomembno le, kdo je investitor in ne, kdo je lastnik zemljišča. Vrhovno sodišče temu stališču dodaja, da glede na odločbo urbanistične inšpekcije z dne 4. 12. 1998 in zemljiškoknjižno stanje nepremičnin izhaja, da je bilo rušenje določeno za ograjo, stoječo na nepremičnini tožnice, zato je bilo njeno sklicevanje na mejni spor kot razlog (predhodno vprašanje) za odlog izvršbe ves čas pravno irelevantno.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.