Jedro

Obvezna obramba po 70. členu ZKP v povezavi s prvim odstavkom 97. člena ZKP je po svoji vsebini isto kot brezplačna pravna pomoč. Ker se torej brezplačna pravna pomoč lahko uveljavlja po posebnem zakonu, upravičenec v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči te pravice ne more uveljavljati po ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 3. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku v zadevi opr. št. III Kpd 18222/2015, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru zaradi več kaznivih dejanj neopravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog. V navedenem kazenskem postopku je bil tožeči stranki odrejen pripor, kar v skladu z drugim odstavkom 70. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pomeni, da bi ji bil glede na odrejen pripor, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, v kolikor si ne bi sama izbrala in tudi pisno pooblastila drugega zagovornika. V kazenskem spisu je pooblastilo tožeče stranke, s katerim je pooblastila odvetnika A.A. za zastopanje v navedeni kazenski zadevi, zato dejstvo, da bi ji bil postavljen odvetnik po uradni dolžnosti, sama pa si je izbrala drugega odvetnika, ne more vplivati na drugačno odločitev organa. V primeru, ko je prosilcu odrejen pripor, namreč ZKP v prvem odstavku 97. člena predvideva možnost, da se zaradi slabih zmotnih razmer nagrada zagovornika in potrebni izdatki izplačajo iz proračunskih sredstev. Glede na vse zgoraj navedeno je torej obvezna obramba po ZKP v povezavi s prvim odstavkom 97. člena ZKP po svoji vsebini isto kot brezplačna pravna pomoč, saj je v primeru obvezne obrambe predviden način, kako se zaradi slabih zmotnih razmer lahko obdolženca oprosti stroškov postopka. Skladno z navedenim je sodišče prošnjo tožeče stranke kot nerazumno zavrnilo.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in opozarja, da 3. člen ZBPP ni bil uporabljen pravilno. Tožeči stranki v navedeni kazensko preiskovalni zadevi ni bil odrejen odvetnik po uradni dolžnosti, temveč si ga je izbral sam, zato bi organ za brezplačno pravno pomoč moral ugoditi njegovi prošnji. Opozarja tudi, da je bilo v isti kazensko preiskovalni zadevi prošnji soobdolženke za brezplačno pravno pomoč ugodeno z odločbo BPP 315/2015 z dne 16. 7. 2015. Gre za odločbo Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti, obdolženka pa je prav tako osumljena storitve kaznivega dejanja po 186/II–I KZ-1 torej gre za kaznivo dejanje za katerega je prav tako zagrožena kazen več kot 8 let zapora. Prepričana je, da je strokovna služba murskosoboškega sodišča pravilno uporabila materialne predpise, saj je pravilno upoštevala posebnosti kazensko preiskovalnega postopka, medtem ko je strokovna služba mariborskega sodišča zakon razlagala preširoko in v nasprotju s sprejetimi pravili razlaganja zakonov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in s sodbo odloči o stvari tako, da prošnji tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi oziroma podredno, da upravni akt odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu organu.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče pritrjuje presoji organa za brezplačno pravno pomoč, da je obvezna obramba po 70. členu ZKP v povezavi s prvim odstavkom 97. člena ZKP po svoji vsebini isto kot brezplačna pravna pomoč. Ker se torej brezplačna pravna pomoč lahko uveljavlja po posebnem zakonu, upravičenec v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči te pravice ne more uveljavljati po ZBPP (tretji odstavek 3. člena ZBPP). Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 379/2010 z dne 2. 12. 2010. Iz spisov zadeve izhaja, da je bil v obravnavani kazensko preiskovalni zadevi za tožečo stranko odrejen pripor, kar pomeni, da je upravičena do obvezne obrambe po 70. členu ZKP, če si zagovornika ne vzame sama. Tožeča stranka si je zagovornika izbrala sama, kar pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Res je, da obvezna obramba v kazenskem postopku ne pomeni, da je zagovornik za obdolženca brezplačen, vendar pa se na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obdolženca lahko oprosti plačila stroškov postopka, če mu je bil zagovornik postavljen (ali ga je za zastopanje pooblastil sam), pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral zagovorniku plačati nagrado in potrebne izdatke. V takem primeru se odvetnikovi stroški in nagrada izplačajo iz proračunskih sredstev.

Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor v zvezi z zatrjevano neenotno prakso organov za brezplačno pravno pomoč. Zadeva, v kateri je bila soobdolženki v isti kazensko preiskovalni zadevi brezplačna pravna pomoč odobrena po ZBPP (odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. BPP 315/2015 z dne 16. 7. 2015), ni predmet sodne presoje v obravnavanem primeru, zato se sodišču do zakonitosti takšne odločitve ni potrebno opredeljevati. Pripominja le, da se iz podatkov zadeve da razbrati, da soobdolženki za očitano kaznivo dejanje pripor ni bil odrejen, in ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč v obsegu in za čas za katerega po 70. členu ZKP obvezna obramba ni zagotovljena.

Ker je izpodbijani akt po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.