Jedro

Nobene zakonite podlage namreč ni, da bi upravnik moral iz lastnih sredstev poplačevati dolgove etažnih lastnikov in nato sam terjati plačilo od njih, kot zmotno meni pritožnik. Sklicevanje na izvršilne postopke, v katerih upravniki terjajo plačilo od etažnih lastnikov, ki ne plačujejo svojih obveznosti, na drugačno presojo ne more vplivati, saj gre lahko za celo vrsto različnih situacij, bodisi, da upravniki terjajo etažne lastnike le za svoje upravniške storitve, bodisi, da so upravniki po pogodbi o upravljanju z etažnimi lastniki prevzeli materialnopravne obveznosti etažnih lastnikov do tretjih oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 250,40 EUR pritožbenih stroškov v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek in izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0872 Ig 6711/2007, z dne 26. 10. 2007 v 1. in 3. točki izreka razveljavilo. Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, smiselno pa je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na določbo 9. člena v zvezi z 51. členom ZS-1 pri utemeljevanju pasivne legitimacije tožene stranke kot upravnika za plačilo opravljenih dimnikarskih storitev. Po 2. odst. 48. člena SZ-1 je upravnik pooblaščenec etažnih lastnikov, ki jih zastopa v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe, in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov. Iz tega sledi torej zgolj skrb upravnika, da se izvršujejo pravice in obveznosti etažnih lastnikov, katerih pooblaščenec in zastopnik je. Navedena skrb upravnika se odraža skladno s 5. točko 1. odst. 50. člena SZ-1 v njegovi zavezi, da sprejema plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačuje njihove obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami in se v tej vsebini tudi izčrpa. Sicer pa sam 51. člen SZ-1, na katerega se sklicuje pritožnik, v 1. odst. izrecno določa, da stroški rednih vzdrževalnih del, med katere po stališču pritožnika sodi tudi vtoževana terjatev, bremenijo etažne lastnike. Materialnopravno pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da v razmerju do tretjih, torej tudi tožeče stranke, upravnik nastopa le v imenu in za račun etažnih lastnikov in da ni zavezanec za plačilo vtoževane terjatve.

Nobene zakonite podlage namreč ni, da bi upravnik moral iz lastnih sredstev poplačevati dolgove etažnih lastnikov in nato sam terjati plačilo od njih, kot zmotno meni pritožnik. Sklicevanje na izvršilne postopke, v katerih upravniki terjajo plačilo od etažnih lastnikov, ki ne plačujejo svojih obveznosti, na drugačno presojo ne more vplivati, saj gre lahko za celo vrsto različnih situacij, bodisi, da upravniki terjajo etažne lastnike le za svoje upravniške storitve, bodisi, da so upravniki po pogodbi o upravljanju z etažnimi lastniki prevzeli materialnopravne obveznosti etažnih lastnikov do tretjih oseb. Pritožnik pa kaj takega niti ne zatrjuje.

Glede neuporabe določbe 6. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe, izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z argumenti prvostopenjskega sodišča in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje. Dodaja le, da je pri tem neutemeljeno sklicevanje na Zakon o varstvu okolja, saj ta ne ureja vprašanja plačnika za vtoževano terjatev, torej v njem ni zakonske podlage za pasivno legitimacijo tožene stranke kot upravnika večstanovanjskega objekta.

Ker so so izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe po 2. odst. 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora 375 točk in za poročilo stranki 20 točk, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 20 % DDV, torej 217,56 EUR ter sodno takso za odgovor na pritožbo v znesku 32,84 EUR. Pritožbeno sodišče pa toženi stranki ni priznalo priglašenega stroška nagrade odvetniku za konferenco s stranko, ker je to opravilo že zajeto v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo.