Jedro

Oškodovančev delodajalec bi moral poskrbeti za varno delovno okolje, to je za nedrstnost, nemastnost stopnic, vendar pa je treba pri iskanju vzrokov za obravnavani škodni dogodek ob ugovoru soodgovornosti oškodovanca oceniti tudi ravnanje oškodovanca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo tožeči stranki S. M., ki jo je ta utrpel v škodnem dogodku 01. 07. 2005 s tem, da bo o višini tožbenega zahtevka in stroški postopka odločalo s končno odločbo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek vmesne sodbe nejasen in nedopusten, še zlasti, ker tožena stranka ni bila delodajalec tožnika, temveč zavarovalnica, pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano civilno odgovornost. Sicer pa naj bi prvo sodišče tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka se namreč ne strinja s stališčem prvega sodišča, da so bile stopnice mastne in so zaradi mastnosti postale nevarne. Sodišče namreč odgovornost tožnikovega delodajalca gradi izključno na izpovedbi tožnika, ki jo ocenjuje kot prepričljivo, ostale izpovedbe prič pa sodišče upošteva le deloma, ne pa v delu, v katerem navedb tožnika ne potrjujejo. Teh navedb tudi ne potrjujejo listine v spisu. Pa tudi, če so bile stopnice mastne, zato ne pomenijo nevarne stvari. Stopnice so imele tudi ograjo in o objektivni odgovornosti tako ne moremo govoriti. Prav tako pa tudi ni mogoče napraviti zaključka o obstoju krivdne odgovornosti. Ni namreč mogoče mimo dejstva, da je bila na eni strani stopnic ograja in da je tožnik sam izpovedal, da je vedel, da so stopnice mastne. Ob navedenem pa je padec lahko le posledica tožnikove nepazljivosti, ne pa protipravnih opustitev njegovega delodajalca. Ob minimalni previdnosti in zbranosti, ali pa vsaj uporabi ograje, namreč tožnik ne bi padel. Sodišče v sodbi tudi ni odločalo o ugovoru soprispevka tožnika. Protispisno je stališče prvega sodišča, da tožena stranka soprispevka ni ugovarjala. Meni, da je zavarovanec tožene stranke s tem, ko je bil ob stopnicah nameščena ograja in so bile stopnice narejene na način rešetk, ki so onemogočale vzdrževanje nečistoč, več kot poskrbel za varno delovno okolje in njegovega ravnanja ni mogoče oceniti kot protipravnega.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s pritožbenim očitkom o nejasnosti in nedopustnosti sodbenega izreka. Ne strinja se tudi s pritožbenim očitkom, da ni dokazano, da bi bile stopnice mastne. Svoj zaključek o tem je prvo sodišče ustrezno utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče tudi sklicuje. Mastnosti stopnic res ne potrjujejo listinski dokazi, vendar tožnikovo izpovedbo o mastnosti stopnic, čeprav ne prav za konkreten primer, potrjuje priča E., pa tudi po drugih pričah opisan način dolivanja olja v stroj.

Ne glede na spredaj navedeno pa je po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljena. V nasprotju s stališčem iz izpodbijane sodbe, je namreč tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala toženčevo soodgovornost (zadnji odstavek pod točko II. odgovora na tožbo). V tej zvezi pa pritožbeno sodišče tudi ne sprejema stališča prvega sodišča, da ni mogoče govoriti o soprispevku tožnika za nastalo škodo zato, ker je tožnik izpovedal, da je bil pri natakanju olja pazljiv in so torej stopnice pred njim namastili drugi delavci. Ni namreč bistveno le to, kdo je namastil stopnice, temveč, ali je tožnik za mastnost stopnic vedel. To pa je moral vedeti, glede na svojo lastno izpovedbo, da ob škodnem dogodku ni prvič nosil olja po stopnicah, tudi ne tistega dne, ko mu je spodrsnilo. Vedel je torej za mastnost stopnic, stopnice so bile varovane z ograjo, za katero bi se lahko prijel, teža kanglje, ki jo je nosil, ki očitno ni bila po njegovi lastni izpovedbi napolnjena do vrha, pa tudi ni bila pretirano težka. Vse navedeno pa nakazuje na pravilnost pritožbenih trditev, da je bil tožnik nepazljiv. Tožnikov delodajalec bi nedvomno moral poskrbeti za varno delovno okolje, to je za nedrstnost, nemastnost stopnic, vendar pa je treba pri iskanju vzrokov za obravnavani škodni dogodek oceniti tudi ravnanje tožnika, kar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Štelo je namreč, da tožnik ne more biti soodgovoren le zato, ker ni on namastil stopnic in pa, ker naj bi tožena stranka ne ugovarjala njegove sokrivde. Zato tudi ni ocenjevalo dokazov in ugotavljajo okoliščin, ki so pomembne za ugotavljanje eventuelnega tožnikovega soprispevka k nastanku škode, v tem delu je sodba prvega sodišča pomanjkljivo obrazložena, deloma pa je obrazložitev tudi v nasprotju s spisovnimi podatki.

Glede na vse spredaj navedeno je zato pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje, da bo ponovno odločilo o temelju zahtevka oziroma o tožbenem zahtevku, pri tem pa odpravilo zgoraj navedene nepravilnosti.

Izrek o stroški pritožbenega postopka ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.