Jedro

Neprištevnost storilca ne izključuje zavedanja fizičnega ravnanja (pač pa njegovega pomena) in ne hotenja, da z njim uresniči določeno posledico. Brez ugotovitve namena povzročitve prepovedane posledice neprištevnega storilca pri dokončanem ali poskušanem naklepnem kaznivem dejanju kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno.

Izrek

Zahteva zagovornika D.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma je bil D.Ž. zaradi poskusa kaznivega dejanja umora v neprištevnem stanju po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 1. odstavkom 16. člena KZ izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja v zdravstvenem zavodu po 64. členu KZ.

Zagovornik je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov". Uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da sklep pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj to sodišče ni presodilo pritožbenih navedb, da je pred obravnavanim dejanjem oškodovanec večkrat napadel Ž. in mu grozil, da ga bo ubil ter ga tudi telesno poškodoval, da je osemkrat poškodoval ključavnico njegovih vhodnih vrat, pisal in risal nanje žaljive napise, poškodoval pisemski nabiralnik, zaradi česar se je D.Ž. oškodovanca bal. Pritožbeno sodišče naj ne bi presodilo pritožbenih navedb, da je oškodovanec prišel k Ž., da z njim obračuna, da je bil oškodovanec pod vplivom alkohola in agresiven, da je nasilno potiskal vrata, da bi izsilil vstop v Ž. stanovanje, kar dokazujejo krvni sledovi na zunanjem delu krila in podbojev vrat, da po dejanju ni sledil oškodovancu, ampak je poklical policijo, kar vse dokazuje, da je zagovor resničen, ne pa izpovedba oškodovanca. Ugotovitvi, da je storil kaznivo dejanje neprišteven na eni strani in da je hotel oškodovanca naklepoma umoriti na drugi, naj bi si nasprotovali. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in se o stvari ponovno odloči. Vrhovna državna tožilka odgovarja, da trditev zahteve, da sodišče druge stopnje ni presodilo vseh pritožbenih navedb, uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP, ne pa kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena istega zakona. Pritožbeno sodišče se ni dolžno izjavljati o vseh pritožbenih očitkih, ampak le o tistih, ki so odločilnega pomena za pravilno presojo. Pritožbeno sodišče se res ni izrečno izjavilo do dokaznega predloga v pritožbi, da se priskrbi vse ovadbe, ki jih je Ž. vložil, vendar pa ta opustitev ni vplivala na zakonitost sodbe. Stališče zahteve, da neprištevnost izključuje naklepno storitev kaznivega dejanja je zmotno, sicer pa zahteva v ostalem izpodbija dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Zahteva zagovornika D.Ž. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP sme zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

Zahteva v bistvu ponavlja zagovor in navedbe pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje, da je bilo dejanje storjeno v silobranu, le da so te navedbe v zahtevi prikazane kot napake pritožbenega sodišča, ki da ni odgovorilo na vse pritožbene trditve. Toda pritožbeno sodišče je na navedbe v pritožbi, da je oškodovanec pred dejanjem grozil Ž., ga tudi fizično napadel, da se ga je zato Ž. bal in se čutil ogroženega, da je v času dogodka oškodovanec napadel Ž. in da je ta storil kaznivo dejanje v silobranu, kar naj bi dokazovale tudi krvne sledi, odgovorilo in presodilo na 2. strani in v 1. odstavku na 3. strani sklepa, zato ni utemeljena trditev zahteve, da pritožbeno sodišče tega ni storilo. V okviru pritožbenega razloga, da je dejansko stanje o razmerjih med Ž. in oškodovancem nepopolno ugotovljeno, je vložnik trdil, da "bi moralo sodišče izvesti vse razpoložljive - predlagane dokaze, med njimi tudi ... vse ovadbe, ki jih je obdolženec podal od 24.7.2003 ... do 3.8.2004". Taka trditev ni dokazni predlog v pritožbi sami, do katerega naj bi pritožbeno sodišče zavzelo stališče o materialnopravni relevantnosti dokaza, ampak pomeni izjavo o nestrinjanju z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se zavrne predlog za sprejem tega dokaza. Zahteva na ta način uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona. Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določb 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Zmotno je tudi stališče zahteve, da je izrek sklepa v nasprotju z razlogi in razlogi sami s seboj v nasprotju, ker da izpodbijana sklepa trdita, da je bil Ž. neprišteven, istočasno pa mu sklep pritožbenega sodišča pripisuje naklep. Sklep pritožbenega sodišča v 1. odstavku na 3. strani ugotavlja, da je Ž. "sunek z nožem usmeril v vitalni del oškodovančevega telesa, v vrat, z namenom, oškodovancu vzeti življenje, saj je vsakemu povprečno razgledanemu človeku znano, da v vratnem predelu potekajo življenjsko pomembne žile, katerih poškodba lahko pripelje do izkrvavitve". S tem stališčem je pritožbeno sodišče odgovorilo na trditev v zadnjem odstavku pritožbe, da je bilo "ravnanje obdolženca usmerjeno v to, da bi oškodovanca pregnal iz vrat svojega stanovanja, kar pomeni, da mu ni hotel vzeti življenja, temveč ga kvečjemu le telesno poškodovati in na ta način odvrniti napad oškodovanca". Pritožbeno sodišče je torej na ta način zavrnilo očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, kakšen je bil namen Ž., ko je z nožem zamahnil proti vratu oškodovanca. Zaradi blodnjave psihotične motnje Ž. sposobnost zavedanja, da je imel v rokah nož, da je z njim zamahnil proti vratu oškodovanca in volje, da s takim ravnanjem prizadene smrtno nevarno poškodbo oškodovanca, ni bila prizadeta; zaradi takega duševnega stanja pa pomena svojega dejanja (telesne kretnje z nevarnim orodjem proti vitalnemu delu telesa oškodovanca) ni mogel razumeti, ker je bil prepričan, da ga je oškodovanec protipravno napadel. V takem kontekstu neprištevnost storilca ne izključuje zavedanja fizičnega ravnanja (pač pa njegovega pomena) in ne hotenja, da z njim uresniči določeno posledico, tako da obrazložitev, s katero sodišče utemelji obstoj neprištevnosti storilca in njegov namen, da oškodovancu vzame življenje, ni v nasprotju sama s seboj. Brez ugotovitve, da je bil namen Ž., da oškodovancu vzame življenje (ali namen kateregakoli neprištevnega storilca pri dokončanem ali poskušanem kateremkoli naklepnem kaznivem dejanju) kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja umora ne bi bilo storjeno.

Ker zahteva zagovornika D.Ž. ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.