Jedro

Skladno z določbami ZDR-1 lahko delodajalec delavcu poda izredno (ali redno) odpoved pogodbe o zaposlitvi po nastanku in ugotovitvi odpovednega razloga, enako pa velja za izredno odpoved, ki jo delodajalcu poda delavec (npr. zaradi razlogov, navedenih v 112. členu ZDR-1). V primeru, kot je obravnavani, to pomeni, da lahko delodajalec delavcu poda izredno odpoved iz razloga po 6. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 potem, ko ugotovi, da je delavec odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri prevzemniku. Tožniku pa je bila odpoved podana "pogojno", za primer, če ne bo nastopil dela pri delodajalcu prevzemniku na določeni dan, preden je odpovedni razlog sploh nastal, pogodba o zaposlitvi pa mu je prenehala že dan pred nastankom odpovednega razloga, torej preden je sploh prišlo do odklonitve prehoda in dejanskega dela pri prevzemniku. To je temeljni razlog, zaradi katerega je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je v 15 dneh dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 274,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: "I. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2019, podana tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi.

II. a) Ugotovi se, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2018 trajalo tudi od 1. 8. 2019 do 1. 7. 2020. b) Zavrne se tožbeni zahtevek, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2018 traja tudi od 2. 7. 2020 dalje, in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo.

III. a) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki od 1. 8. 2019 do 1. 7. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečnim bruto nadomestilom plače v znesku 1.992,54 EUR, od bruto zneskov obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni.

b) Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za dan 31. 7. 2019 in od 2. 7. 2020 do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno bruto plačo 2.089,55 EUR, od bruto zneskov obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, ter da ji je dolžna od 1. 8. 2019 do 1. 7. 2020 obračunati še mesečni bruto znesek nadomestila plače 97,01 EUR, od bruto zneskov obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec.

IV. a) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo 3.817,20 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezen neto znesek, v roku 8 dni.

b) Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo 30.537,60 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezen neto znesek.

V. Tožena stranka mora v 8 dneh, od vročitve te sodne odločbe, povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.152,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila."

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožniku ni bil omogočen zagovor, zlasti ker tožena stranka tožnika v skladu s 76. členom ZDR-1 ni obvestila o spremembi delodajalca vsaj 30 dni pred nameravanim prenosom. Izpostavlja, da zagovor v tem primeru, ko pride do prenosa neodvisno od soglasja delavca, ni smiseln niti potreben, kar zlasti velja za tožnikov primer, ko je tožnik že na sestanku z direktorjem odklonil zaposlitev pri delodajalcu prevzemniku in nato dela pri njem na dan prenosa ni nastopil, v e-dopisu z dne 1. 8. 2019, ki ga je poslal toženi stranki po svojem pooblaščencu, pa zapisal, da prehod pri delodajalcu prevzemniku odklanja in izjavil, da obvestilo z dne 31. 7. 2019 šteje kot izredno odpoved. To so okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Zato izredna odpoved iz razloga, ker tožniku zagovor ni bil omogočen, ni nezakonita, saj ne gre za klasično kršitev pogodbenih obveznosti. Tudi neizpolnitev obveznosti iz 76. člena ZDR-1 nikakor nima za posledico nezakonitosti izredne odpovedi iz sedmega odstavka 75. člena ZDR-1, kar izhaja tudi iz sodbe VDSS Pdp 407/2018 z dne 13. 9. 2018, s katero je bilo odločeno v podobnem sporu. Sodišče je tožniku prisodilo bistveno previsoko denarno povračilo zlasti ker iz njegove izpovedi izhaja, da nove službe ni iskal in niti sam ni zatrjeval, da bi bil težje zaposljiv, poklicni vozniki pa so izjemno iskani. Napačno pa je določeno tudi nadomestilo plače v okviru reparacijskega zahtevka, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo prisoditi ob upoštevanju trimesečnega povprečja plače pred odpovedjo, to je za obdobje od aprila do vključno junija 2019. 3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so zlasti naslednja: - Tožnik je bil od 24. 3. 2017 dalje zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornjaka, na tem delovnem mestu pa so bili pri toženi stranki zaposleni trije delavci.

- Dne 31. 7. 2019 je tožnik po sestanku voznikov z direktorjem toženke, ki jih je seznanil s poslovnim sodelovanjem z družbo A. d. o. o., ki ji je prodal tovornjake in ki bo opravljala storitve za toženo stranko ter zaposlila vse tri voznike, prejel dopis tožene stranke z obvestilom, da se je tožena stranka dogovorila z družbo A. d. o. o., da s 1. 8. 2019 nanjo prenese oba tovornjaka in vse tri avto prikolice ter da je družba pripravljena prevzeti vse voznike, torej tudi tožnika. V dopisu je še navedeno, da naj tožnik v primeru, če se odloči za zaposlitev pri prevzemniku, kontaktira direktorja A. d. o. o., če pa bo tožnik prehod pri delodajalcu odklonil, naj obvestilo šteje kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s prenehanjem dne 31. 7. 2019. - Tožena stranka je z družbo A. d. o. o. sklenila prodajno pogodbo o prodaji dveh rabljenih tovornih vozil in treh tovornih prikolic ter pogodbo o prevozu kamene moke, hidriranega in živega apna ter peskov v cestnem tovornem prometu, ki sta obe začeli veljati 1. 8. 2019. Z navedeno prodajno pogodbo se je družba A. d. o. o. zavezala, da bo vozila uporabljala za izvrševanje pogodbe o prevozu kamene moke … in zaposlila vse tri voznike tožene stranke kot voznike tovornjakov.

- Na podlagi navedenih pogodb je po ugotovitvah sodišča prve stopnje prišlo do spremembe delodajalca po 75. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

- Direktorja tožene stranke in družbe A. d. o. o. sta potrdila, da se pogodba o prevozu dejansko izvaja, da pa sta k družbi prevzemnici dejansko prešla le dva voznika, tožnik pa je prehod odklonil. Prevzeta voznika še naprej opravljata prevoze, ki jih naroči tožena stranka, družba A. d. o. o. pa je z njima sklenila novi pogodbi o zaposlitvi, s katerima jima je zagotovljeno boljše plačilo kot pri toženi stranki.

- Tožena stranka je svoje delavce - voznike, tudi tožnika, obvestila o spremembi šele 31. 7. 2019, torej en dan pred prenosom. Ni upoštevala določbe 76. člena ZDR-1, po kateri morata delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik najmanj 30 dni pred prenosom obvestiti sindikat pri delodajalcu oziroma, če sindikat ni organiziran, delavce, o datumu prenosa, razlogih za prenos, pravnih ekonomskih in socialnih posledicah prenosa in predvidenih ukrepih za delavce, informacije, ki jih je voznikom na sestanku podal direktor, pa so bile zelo pomanjkljive.

- Na sestanku dne 31. 7. 2019 je tožnik po izpovedi direktorja dejal, da si lahko službo dobi sam in da k drugemu delodajalcu ne bo šel. Tožnik je to v bistvenem potrdil in izpovedal še, da je na sestanku rekel, da se bo o zadevi pozanimal pri odvetniku, in da se ne more sedaj odločiti za zaposlitev pri drugi družbi že z naslednjim dnem, direktor pa mu je pojasnil, da bo prejel izredno odpoved, če k družbi A. ne bo šel. Po sestanku je bil tožniku vročen že omenjeni dopis, ker pa se tožnik s 1. 8. 2019 ni zaposlil pri novem delodajalcu, je bil z dnem 31. 7. 2019 odjavljen iz zavarovanja pri toženi stranki.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku dne 31. 7. 2019, nezakonita. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe ZDR-1 o spremembi delodajalca (75., 76. člen ZDR-1), o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s stani delodajalca (110., 85. člen ZDR-1) ter na določbe o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1).

8. Ob pravilni ugotovitvi, da so bili v obravnavani zadevi podani v zakonu določeni pogoji za spremembo delodajalca in za prenos pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, je sodišče presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku na podlagi 6. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po tej določbi je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca delavčeva odklonitev prehoda in dejanskega opravljanja dela pri delodajalcu prevzemniku. Pritožbeno sodišče soglaša s stališči sodišča prve stopnje oziroma z argumenti, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev o nezakonitosti podane izredne odpovedi. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da toženka ni ravnala v skladu z določbami 76. člena ZDR-1 in je pomanjkljivo in le en dan pred prenosom o tem seznanila delavce, vključno s tožnikom. Zlasti zato bi morala tožena stranka, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožniku omogočiti zagovor pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1, saj v obravnavanem primeru niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Dejstvo, da je tožnik na sestanku en dan pred predvideno spremembo delodajalca izrazil pomisleke glede prehoda k drugemu delodajalcu že naslednji dan in napovedal posvet z odvetnikom, ker se ni mogel dokončno odločiti za zaposlitev pri drugem delodajalcu z naslednjim dnem, ko je bil predviden prenos, ni razlog v smislu navedene izjeme, kot je opredeljena v citirani določbi, čeprav tožnik dela pri delodajalcu prevzemniku na dan, ko je bil prevzem predviden, ni nastopil. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

9. Bistveno pa je, da je tožena stranka ravnala nezakonito zato, ker je tožniku podala "pogojno" izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je izvedla z dopisom z dne 31. 7. 2019, v katerem je navedla, da naj tožnik v primeru odklonitve prehoda in dejanskega opravljanja dela pri družbi A. d. o. o. obvestilo "šteje kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaključeno z 31. 7. 2019".

Skladno z določbami ZDR-1 lahko delodajalec delavcu poda izredno (ali redno) odpoved pogodbe o zaposlitvi po nastanku in ugotovitvi odpovednega razloga, enako pa velja za izredno odpoved, ki jo delodajalcu poda delavec (npr. zaradi razlogov, navedenih v 112. členu ZDR-1). V primeru, kot je obravnavani, to pomeni, da lahko delodajalec delavcu poda izredno odpoved iz razloga po 6. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 potem, ko ugotovi, da je delavec odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri prevzemniku. Tožniku pa je bila odpoved podana „pogojno“, za primer, če ne bo nastopil dela pri delodajalcu prevzemniku na določeni dan 1. 8. 2019, preden je odpovedni razlog sploh nastal, pogodba o zaposlitvi pa mu je prenehala že dan pred nastankom odpovednega razloga, torej preden je sploh prišlo do odklonitve prehoda in dejanskega dela pri prevzemniku. To je temeljni razlog, zaradi katerega je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

10. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved z dne 31. 7. 2019, na podlagi katere je s tem dnem tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi, nezakonita in s tem v zvezi ugodilo reparacijskemu zahtevku ter na predlog obeh strank odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbami 118. člena ZDR-1. 11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v kolikor se nanašajo na višino reparacijskega zahtevka in višino prisojenega denarnega nadomestila. Sodišče prve stopnje je glede na datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je 31. 7. 2019, pravilno upoštevalo povprečje zadnjih treh plač pred prenehanjem delovnega razmerja za izračun denarnega povračila za obdobje april - junij 2019 (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Za izračun povprečja plače v okviru reparacije pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča za izračun pravilno upoštevalo natančnejši izračun na podlagi podatkov o plači od aprila do julija 2019 in toženi stranki naložilo obračun povprečnega bruto mesečnega zneska iz tega obdobja ter izplačilo ustreznega neto zneska za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

12. Višino denarnega povračila je sodišče prve stopnje določilo glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 118. člena ZDR-1). Upoštevalo je trajanje zaposlitve tožnika pri toženi stranki od 24. 3. 2017 do 31. 7. 2019, dejstvo, da je po izobrazbi kmetijski tehnik, da je še vedno brezposeln, da na Zavodu za zaposlovanje ni prijavljen in da denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni prejemal, da sam išče drugo zaposlitev (zlasti za delo voznika), vendar doslej neuspešno. Prav tako je upoštevalo njegove socialne razmere (da živi s staršema in pomaga pri delu na kmetiji). Upoštevajoč vse navedeno, pa tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki niso na strani tožnika, je prvostopenjsko sodišče tožniku prisodilo denarno povračilo v višini dveh plač, ki nikakor ni pretirano, kot neutemeljeno trdi pritožba in je primerno tudi ob upoštevanju povračil, ki se v podobnih primerih ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi prisojajo po sodni praksi.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjene v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl. - OT) v višini 457,50 točk (odgovor na pritožbo - 375 točk, 22 % DDV), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 274,50 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).