Jedro

V reviziji ni dopustno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnosti davčnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 11.3.2004. Z njo je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti sklepu Davčnega urada Maribor z dne 28.11.2001, s katerim je bilo odločeno, da se zoper tožnika opravi prisilna izterjava davčnega dolga v skupni višini 7.723.885,88 SIT iz premičnega premoženja.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da vsebuje izpodbijani sklep o prisilni izterjavi vse sestavine, določene v 43. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP). V obravnavanem primeru je izvršilni naslov dolgovni seznam, ki je sestavljen v skladu z določbo 3. odstavka 40. člena omenjenega zakona in zajema obračun glavnice, ki se nanaša na obveznosti, ki izvirajo iz obveznosti plačila DDV, torej davka, ki ga je zavezanec dolžan obračunavati in plačevati sam (209. člen ZDavP) ter zamudne obresti (do 20.11.2001) obračunane v skladu z določbo 100. člena ZDavP, po kateri mora zavezanec od davkov, ki jih mora plačevati sam in jih ni plačal v predpisanem roku, plačati obresti skladno z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da naj bi ji ne bil vročen seznam zaostalih obveznosti, s katerim razpolaga tožena stranka ter da se terjani znesek ne ujema z njeno knjigovodsko evidenco. Predlaga, da se jo oprosti plačila stroškov takse za pritožbo.

Glede ne prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zaradi navedenega je vrhovno sodišče pritožbo v skladu s citirano določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Tožena stranka ni odgovorila na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revident ni uveljavljal bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Po določbi 86. člena ZUS-1 preizkusi vrhovno sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo davkov, uvedeno z izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Določbe ZDavP o tem, kaj mora vsebovati sklep o prisilni izterjavi (43. člen) ter v kakšnih pogojih je izvršilni naslov tudi seznam zaostalih obveznosti dolžnika (44. člen ZDavP), so procesnopravne narave. Zato revizijsko sodišče v zadevi, ko gre zgolj za presojo pravilne uporabe določb ZDavP, niti ni moglo preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.