Jedro

Ker tožnica ugovora ni vložila iz dovoljenega razloga, bi bilo treba njen ugovor zavreči in ne zavrniti, pri čemer pritožbeno sodišče pripominja, da ta kršitev ni takšna, da bi terjala spremembo izpodbijanega sklepa in zavrženje ugovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 09. 02. 2011 zavrne.

Zoper izpodbijani sklep je tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, vložila pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožnice z dne 09. 02. 2011 ugodi in plačilni nalog z dne 01. 02. 2011 razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Za odločanje o pritožbi v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011 prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Glede na obširno sodno prakso o zavračanju pritožb zoper sklepe, s katerimi je sodišče odločilo o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse po 5. odstavku 34. člena ZST-1 (Uradni list RS št. 37/2008 – v nadaljevanju ZST-1), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da novela ZST-1A (Ur. list RS 97/2010, ki je začela veljati dne 01. 01. 2011), ki je bila že uveljavljena v času nastanka taksne obveznosti za predmetni pravdni postopek na prvi stopnji, sicer ni izrecno določila možnosti pritožbe zoper sklep, izdan na podlagi 5. odstavka 34. člena ZST-1 (po noveli 1. odstavka 34.a člena ZST-1), je pa v 3. odstavku 1. člena določila, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če zakon določa drugače. Ker je bilo plačilo sodne takse v konkretnem primeru naloženo v pravdnem postopku, je torej na mestu smiselna uporaba Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta v 1. odstavku 363. člena določa, da je zoper sklep sodišča prve stopnje vedno dovoljena pritožba, če ni v tem zakonu določeno, da ni pritožbe. Ker ZPP zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog izrecno ne prepoveduje pritožbe, je zato pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugovor tožnice zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 09. 02. 2011 zavrne, dovoljena in jo je treba vsebinsko obravnavati.

V predmetni zadevi je Okrajno sodišče v Ljubljani na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 06. 07. 2010 izdalo sklep o izvršbi opr. št. VL 95698/2010 z dne 13. 07. 2010. Zoper sklep o izvršbi je toženka vložila ugovor in Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 09. 09. 2010 sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba, ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Tožnica je nato dne 20. 09. 20010 vložila pritožbo zoper sklep o ugovoru, ki je bila s sklepom opr. št. II Ip 3527/2010 z dne 15. 12. 2010 zavrnjena, z vlogo z dne 03. 12. 2010 pa je predlog za izvršbo v celoti umaknila (s čimer se je toženka strinjala). Zadeva je bila po pravnomočnosti sklepa o ugovoru odstopljena v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru, ki je dne 01. 02. 2011 izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse po tarifni številki 1111 ZST-1 v znesku 929,00 EUR. Tožnica je zoper plačilni nalog dne 09. 02. 2011 vložila ugovor in navedla, da je še pred pravnomočnostjo sklepa o razveljavitvi z dne 09. 09. 2010 umaknila svoj predlog za izvršbo, kar pomeni, da bi se moral postopek ustaviti že v fazi izvršbe na COVL. Predlagala je, da sodišče prve stopnje razveljavi svoj plačilni nalog in brez dodatne taksne obveznosti izda sklep o ustavitvi postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je ugovor tožnice zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 09. 02. 2011 neutemeljen. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 5. odstavek 34. člena ZST-1 (oziroma 1. odstavek 34.a člena ZST-1A), iz katerega izhaja, da je zoper plačilni nalog dopustno vložiti ugovor zgolj iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Ker tožnica ugovora ni vložila iz dovoljenega razloga, bi bilo treba njen ugovor zavreči in ne zavrniti, pri čemer pritožbeno sodišče pripominja, da ta kršitev ni takšna, da bi terjala spremembo izpodbijanega sklepa in zavrženje ugovora.

Ne glede na to pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost. Taksna obveznost za pravdni postopek, če je pred njim tekel postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine, nastane, ko prispe spis k pristojnemu sodišču, pred katerim bo tekel pravdni postopek (2. točka 2. (po noveli 1.) odstavka 5. člena ZST-1). Obveznost tožnice za plačilo taksne obveznosti za redni postopek je torej nastala tistega dne, ko je spis prispel na Okrožno sodišče v Mariboru, torej dne 28. 01. 2011. Po določilu 2. odstavka 43. člena ZIZ v primeru umika izvršilnega predloga s strani upnika, sodišče ustavi postopek. Vendar pa je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje s sklepom na podlagi dolžnikovega obrazloženega ugovora (09. 09. 2010), že pred vložitvijo umika (03. 12. 2010), razveljavilo sklep o izvršbi v dovolitvenem delu (1. točka izreka), kar pomeni, da ustavitev izvršbe ni več prišla v poštev. Še več, ta bi prišla v poštev le v primeru, da bi upnik podal umik predloga že pred vložitvijo dolžnikovega ugovora, torej, ko se pravda med strankama še ni začela. V nadaljnjem – pravdnem postopku pa se lahko umik upnikovega predloga za izvršbo upošteva le kot umik tožbe po 1. odstavku 441. člena ZPP, h kateremu je potrebno pridobiti tudi soglasje dolžnika (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 698, odločba Ustavnega sodišča Up-1273/07 z dne 22. 05. 2008 in sodna praksa npr. VSK sklep II Ip 64/2009, VSK sklep II Ip 744/2009, III Ips 200/2008 z dne 22. 09. 2009 itd.).

Izvršilno sodišče v Ljubljani je tako po mnenju pritožbenega sodišča ravnalo prav in v skladu z ustaljeno prakso, ko je zadevni spis po pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi in napotitvi na pravdo z dne 15. 12. 2010 odstopilo pravdnemu sodišču. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o naložitvi dodatne taksne obveznosti tožnici, saj se umik v konkretni zadevi glede na zgoraj navedeno šteje kot umik tožbe v pravdnem postopku, obveznost plačila dodatne takse za tožečo stranko pa je nastala v trenutku, ko je prvostopenjsko sodišče prejelo predmetni spis, torej dne 28. 02. 2011. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da tožnici sedaj s plačilom dodatne taksne obveznosti ne bo nastal strošek, ki ga ne bo več mogla prevaliti na toženko, ker naj bi pravdni stranki svoja medsebojna razmerja uredili že v izvršilnem postopku. Po 158. členu ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Strošek dodatne takse je nastal v pravdnem postopku in bo v skladu s tem členom obravnavan v pravdnem postopku – priznan in naložen bo v plačilo eni od strank v sklepu o ustavitvi postopka, ki ga bo izdalo pravdno sodišče, torej Okrožno sodišče v Mariboru.

Glede na navedeno, po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).