Jedro

Nagnjenost k izvrševanju istovrstnih kaznivih dejanj je lahko okoliščina, zaradi katere bi sprejem v državljanstvo RS predstavljal nevarnost za javni red.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik, ki je državljan Republike Bosne in Hercegovine, vložil prošnjo za pridobitev državljanstva na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Iz podatkov, ki so jih v postopku zbrale pristojne operativne službe Ministrstva za notranje zadeve, kot iz pridobljenih sodb ter iz poročila sodnika za prekrške, je razvidno, da gre pri tožniku za specialnega povratnika, nagnjenega k izvrševanju istovrstnih kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir. Tako je bil obsojen pri takratnem Temeljnem sodišču s sodbo z dne 28.3.1983 zaradi kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru, po členu 56/1 KZ SRS na kazen 2 mesecev zapora, pogojno za dobo 2 leti; s sodbo z dne 13.5.1985 zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 54/2 KZ SRS na 6 mesecev zapora, ki se mu je združila s kaznijo iz sodbe z dne 28.3.1983 in določila enotna kazen 7 mesecev zapora, pogojno za 4 leta; s sodbo z dne 8.10.1985 zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 54/2 KZ SRS na 5 mesecev zapora, pri čemer je bila pogojna obsodba z dne 13.5.1985 preklicana in izrečena enotna kazen 10 mesecev zapora, ki pa jo je Višje sodišče s sodbo z dne 11.3.1986 znižalo na 8 mesecev zapora. Poleg tega je bil tožnik s strani občinskega sodnika za prekrške od leta 1986 dalje večkrat pravnomočno kaznovan za prekrške po 11. členu 4. točka zakona o prekrških zoper javni red in mir, v vseh primerih je šlo za prepire z izvenzakonsko partnerico in za nedostojno vedenje na javnem kraju. Vse do sedaj izrečene kazni pa niso vplivale na prosilca, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj je zoper njega takratno Temeljno javno tožilstvo, enota v ... dne 2.7.1994 ponovno vložilo zahtevo za preiskavo pri navedenem sodišču zaradi kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po členu 222 KZ RS in zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po členu 53/1 KZ RS. Zato je tožena stranka ocenila, da so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena navedenega zakona za zavrnitev vloge, saj bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red.

Zoper to odločbo je tožnik sprožil upravni spor zaradi nepopolno ugotovljenega dejanska stanja in napačne uporabe materialnega prava. Oba tožbena razloga tožnik v tožbi razlaga tako, ker ni bilo upoštevano, da se tožnik odlično razume s K.J.J. in da je njena velika želja, da tožnik pridobi državljanstvo, saj se želita poročiti. Tožbi prilaga izjavo imenovane in predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 13/94) je dana toženi stranki diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka tega člena, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. V danem primeru je bilo tožniku državljanstvo zavrnjeno zaradi nevarnosti za javni red.

Tožnik v tožbi konkretno ne izpodbija nobene od dejanskih ugotovitev tožene stranke, zlasti pa ne ocene, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Ob takšnem dejanskem stanju tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvoma o tem, da je bilo o zadevi pravilno odločeno. Tožnikovo sklicevanje na nameravano sklenitev zakonske zveze je sicer človeško razumljivo, vendar v danem primeru pri državljanstvu pravno nepomembno, sicer pa lahko tožnik to svojo željo realizira ne glede na državljanstvo.

Tožena stranka je zato po presoji sodišča na navedeni dejanski podlagi utemeljeno zavrnila tožnikovo vlogo, pri čemer je pravilno uporabila pooblastilo za prosti preudarek.

Glede na navedeno tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.